In točno to se je zgodilo tudi tokrat. Buljanovo ugledališčenje Velikega Gatsbyja na Velikem odru MGL-a je precej klavrno propadlo. Naprej je tu sama dramatizacija romana (katere avtor je režiser Ivica Buljan, uredila in uskladila s prevodom Gitice Jakopin pa jo je dramaturginja predstave Petra Pogorevc), ki preveč teže postavlja na razmišljujoče pasuse Nicka Carrawaya, samega Gatsbya (in njegov zasanjani pogled v zeleno/rdečo luč – na primer) pa pušča precej ob strani, kot ob strani pušča tudi Daisy. Potem je tu problematična razcepitev Carrawaya na pripovedovalca, ki na pripoved gleda od zunaj, in tistega, ki jo dejansko doživlja od znotraj, na kraju samem. V sklopu dramatizacije, torej na papirju, se taka delitev pripovedovalca zdi idealna rešitev, saj naj bi na oder vnesla memoarsko strukturo romana. V konkretni Buljanovi uprizoritvi pa se izkaže za nekoliko bolj ponesrečeno.
Na odru namreč gledamo Jureta Henigmana kot pripovedovalca, ki se na vse pretege trudi obdržati rdečo nit v neskončno dolgih monoloških pasusih, v katerih se gledalec zgublja že na začetku, kaj šele na koncu, ko ga čaka zadnji, dokončni udar. Spotoma se potem pripovedovalec mimogrede pridruži drugim nastopajočim, se po potrebi prelevi v lajajočega psa, ljubimca, pevca, kar uniči jasnost njegove utemeljenosti, sploh zato, ker ob njem na odru (precej medlo) stoji njegov drugi jaz, mlajši Carraway, Jernej Gašperin. Ta naj bi bil nosilec doživljajev, a ker distanca (tako časovna kot doživljajska) med njima ni jasno povlečena in ker si igralca igralsko nista enakovredna, se razcepitev zdi neposrečena, potujitveni učinek pripovedovalca pa ostane brez učinka. Neučinkoviti so tudi dialogi in nizanje prizorov brez trdnega sosledja, torej sama dramaturgija predstave, izgubljena v režiserjevih prijemih.
Buljan nam namreč tudi tokrat postreže z zanj tipičnimi režijskimi postopki, zaznamovanimi predvsem z izrazito fizičnostjo (naj bo ta seksualne ali nasilne narave), ki pa tokrat ni nabita s tolikšno energijo, kot smo je pri njem vajeni. Razgaljanje, seks, prestopi rampe, vdor v intimo gledalcev se tokrat zdijo nepotrebni in brez notranjega vzgiba. Čeprav je Buljan prav v teh elementih najbolj močan, so tokrat zvodeneli in le v funkciji pritegovanja pozornosti, po svojem naboju pa bliže malomeščani zabavi, kot pa dekadenčno provokatorski zabavi, kar se na odru hoče dogajati. Morda je na delu režiserjeva samocenzura, a zdi se, da je celotna uprizoritev zapadla prav v to malomeščanskost; nikjer namreč ne zasledimo veličine Velikega Gatsbyja – Matej Puc ga sicer odigra korektno, v razigranih prizorih z otroškostjo, veseljem, sicer pa nekoliko odmaknjeno in brez pravega izraza, kot je taka tudi Daisy Tjaše Železnik. Neizraznost glavnih likov je posledica dejstva, da so vsi skupaj namočeni v eno samo poplesavanje, prepevanje (glasbeni in koreografski vložki so sicer dobro izvedeni, avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, koreografka pa je Tanja Zgonc)) in orgiastično zmedenost, na dobro zastavljeni minimalistični večfunkcionalni sceni; odrski klančini s premično sedežno garnituro, okvirjeno s površino za videoprojekcije (scenografa Numen in Ivana Jonke).
Središče predstave je zgolj in samo puhla zabava, ki z vseameriškimi sanjami nima več veliko skupnega, zato pa dopušča prikazovanje ekscesov. Te ima Buljan, kot vemo, rad. Le da so po navadi njegovi ekscesi grobi, neizbrušeni, tako zelo realistični, da že kar bolijo, tokrat pa so estetizirani do te mere, da je kakršenkoli naboj izgubljen in neizzivalen. Ni popolnoma jasno, kaj je Buljan s predstavo želel; dobra koreografija in pevski vložki, nekaj razgaljenih teles, razuzdanost na odru in spodletela akcija so vsekakor premalo. Če pa so dodani še predolgi monološki pasusi, nepovezanost igralcev, nedodelanost prizorov in odnosov med liki, je predstava zapisana negativnemu predznaku.
Lejla Švabič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje