V Viharni noči se v povsem izpraznjeni hotel ob obali zateče dr. Paul Flanner (Richard Gere). Ker je lastnica Jean (Viola Davis) med "enkratnim" obiskom na počitnicah, za hotel v tem času skrbi njena prijateljica Adrianne (Diane Lane).

Par je v zlatih srednjih letih, a vsak ima na duši večjo težavo, ki jima greni vsakdan. Ona ima neurejeno družinsko življenje. Začini ga njen bivši mož, ki si želi njune združitve, on pa je zdravnik, ki ne more preboleti smrti pacientke. Zdaj želi obiskati njenega moža (prepričljivi Scott Glenn) in oprati svojo krivdo (beri: vest).

Richard Gere in Diane Lane se že tretjič srečujeta v istem filmu. S svojo podobo sta idealen par - naravnost ustvarjena za film. A tu se pozitivne stvari kaj hitro zaustavijo. Niti ne vem, kje bi začel naštevati "neprepričljive" elemente Viharne noči.

Začnimo pri scenariju. Glavna lika sta prazna. Seveda ima vsak svojo dilemo, ki ju še kako zaznamuje, a to je pravzaprav vse, kar od njiju "dobimo". Ko poskušamo kopati globlje, ne najdemo ničesar. Z izjemo zelo slabih dialogov, ki morda delujejo v literarni predlogi Nicholasa Sparksa (napisal je tudi Beležnico in Ljubezen v steklenički), na platnu pa se povsem izgubijo in nehote delujejo komično.

Poglavje zase pa je kulisa. Predstavljajte si izjemno visoko zgradbo, lep delež je zgrajen iz lesa, temelje hotela ob plimovanju zadeva valovanje morja ... Prihaja orkan, veter tuli ... Kulisa, ki je primerna za prikaz notranjega stanja obeh junakov, ki vrhunec doživi (kakopak) z njunim ljubljenjem ... Orkan gre mimo, slika pokaže zunanjost hotela, ta je skorajda nedotaknjen, Paulov avto ima še vedno steklo spuščeno in avto je seveda tak, kot da bi cel dan stal na soncu ... Cel kup malenkosti, na katere režiserski debitant George C. Wolfe ni bil pozoren in le zbijajo končni vtis, ki že tako ali tako stoji na krhkih temeljih.

Ocena: -2, piše: Slavko Jerič