Scenarist in nekdanji novinar J. Michael Straczynski (najbolj znan po TV-seriji Babylon 5) je za primer Christine Collins izvedel od nekdanjega vira iz mestne hiše v Los Angelesu. Po raziskavi je napisal osnutek scenarija, ki je vzbudil zanimanje številnih studiev, vendar filma niso nikoli posneli. Nekaj let pozneje se je po letu raziskovanja zgodovinskih dokumentov scenarija lotil na novo in tako je nastala zgoščena in dramatizirana zgodba, ki večinoma temelji na resničnih dogodkih.

Christine Collins, ki jo je z občutkom avtentičnosti upodobila Angelina Jolie, se je marca 1928 vrnila iz službe v prazno hišo. Njen 9-letni sin Walter je brez sledu izginil. Po nekaj mesecih brezupnega iskanja je losangeleška policija našla dečka, ki pa ga Collinsova ni spoznala. Policija jo je prepričala, da ga je "poskusno" vzela domov, ker je otrok prestal travme in ga morda zato ni prepoznala. Kmalu se izkaže, da je bilo pokvarjeni policiji vseeno, ali so našli pravega dečka, saj so nujno potrebovali pozitivno publiciteto ... Hkrati s tem primerom poteka naključno odkritje serijskega morilca številnih izginulih otrok.

Film je režiral, produciral in napisal glasbo veteran Clint Eastwood (dobitnik štirih oskarjev za filma Neoproščeno in Punčka za milijon dolarjev), ki je po uspešni igralski karieri za kamero prvič stopil pri 41 letih. Glede na to, da je sam odraščal v Los Angelesu v štiridesetih, ni težko verjeti, da je osebno poskrbel za vrsto verodostojnosti, ki jih večina gledalcev sicer ne opazi, vendar prispevajo k celostnemu občutku okolja obravnavanega obdobja. Kostumografija in scenografija (dodatno razširjeni z vizualnimi učinki) s pomočjo odlične fotografije Toma Sterna niti za trenutek ne dajeta vtisa, da liki ne bi živeli v prvi polovici preteklega stoletja. Eastwood s pomočjo Straczynskega ne zaide z začrtane poti in ostaja osredotočen na Collinsovo, čeprav v drugi polovici dogajanje preraste okvire njene osebne zgodbe.

Kot zanimivost naj omenim dve minuti in pol dolg sklepni prizor (v katerem se med napisi igralka izgubi v daljavi), ki so ga po projekciji v Cannesu podaljšali, da bi gledalcem omogočili čas za čustveno refleksijo. Večji del okolja, vključno s hišami, avtomobili in ljudmi, je računalniško animirano. Po ogledu se lahko človek ozre okoli po sodobni družbi in zamisli, koliko stvari se je spremenilo v zadnjih osemdesetih letih in koliko stvari je ostalo tako rekoč nespremenjenih. Zlasti v razmerju med politiko, mediji in javnostjo.

Ocena: +4; piše: Uroš Šetina