Dejstvo, da jih je večina kratkih, za današnje razmere celo zelo kratkih, pa bo uganko Vigo le še poglobilo. K sreči pa obstaja preprosta in zelo kratka pot do njene razrešitve: ogled njegovih del namreč. In prav to, čeprav že večkrat izkoriščeno, pa vendarle vsakič znova magično priložnost, nam je tokrat ponudila Slovenska kinoteka, ki je z naslovom Zavoljo Jeana Vigoja pripravila retrospektivo njegovih del.

Danes, ko ga poznamo kot enega najvplivnejših, najširše znanih in najbolj pogosto navajanih avtorjev, je kar težko verjeti, da je bil Vigo v življenju pravzaprav eden od največjih mučenikov zgodovine filma. Pa ne le zaradi težke osebne usode – zgodnje izgube očeta, znanega militantnega anarhista Miguela Almereyde, nato še odhoda matere, življenja pri številnih rejniških družinah in končno njegove dolgotrajne bolezni, tuberkuloze, zaradi katere je umrl pri 29 letih. Zanj so bile vsaj enako boleče tudi zavrnitve in pohabljenja (producentov), ki so jih doživela njegova dela.

S svojim nekonvencionalnim, od vsega takrat tako zelo drugačnim slogom ter idejno-tematskim prevratništvom, smešenjem družbene hipokrizije in ostro kritiko zatohlosti takratnega družbenega duha je doživel takšen odpor in nerazumevanje, da se je zdelo, da bodo njegova dela za vedno izbrisana iz zgodovine. Toda eterična lepota teh in njihov tuzemski anarhizem sta to odločno preprečila in nam tako omogočila, da v njih lahko še danes odkrivamo vso liričnost, svežino in inovativnost njegove filmske podobe.

Vigo je svojo ustvarjalno pot začel s filmom Zavoljo Nice iz leta 1930, svojevrstnim satiričnim esejem o takratni dobi, njeni puhlosti in vanjo zakoreninjenih družbenih razlikah, za katerega je navdih dobil pri ruskem cineastu Dzigi Vertovu in njegovem Možu s kamero. A dela ne krasi le njegov ostri, družbenokritični naboj, tako nenavadni za filmska dela tistega časa, ampak tudi čudovita, mozaična podoba realnega urbanega okolja. Vigo je takratnim ustvarjalcem nedvoumno dokazal, da lahko čudovito, lirično filmsko fotografijo ustvarjajo tudi zunaj nadzorovanega studijskega okolja, na kar si takrat večina še pomisliti ni drznila. Njegova slogovna drznost se kaže tudi v sicer neizstopajočem dokumentarnem portretu plavalca Jeana Tarisa, takratnega šampiona.

To je bilo naročeno delo, ki ga je Vigo, popolnoma ravnodušen do plavanja kot športa, sprejel le zato, da bi lahko preživel. Pa vendar je vanj vključil nekaj tako inventivnih in liričnih vodnih posnetkov, da je to delo postalo pomembno tako za njegov opus kot za samo zgodovino filma. Daleč najpomembnejša stvaritev tega prvega obdobja, zaznamovanega s kratkimi filmi, pa je seveda magični Nezadostno iz vedenja iz leta 1933. V njem se loti njemu drage, tudi intimno bližnje teme represije otroške igrive anarhičnosti odraslih, ki jo upodobi skozi zgodbo o uporu mladih v nekem deškem internatu. Takem, kakršnega je tudi sam osebno izkusil. In tako je Vigo, izhajajoč iz čustvene silovitosti svoje lastne izkušnje, z delom, ki slavi mladostniško upornost, ustvaril enega mejnikov zgodovine filma.