Bleda adaptacija filma kultnega režiserja raje igra na karto našega privzgojenega, apriornega nezaupanja do oblasti.

Svet je že vsaj dvakrat skoraj pokončal iz laboratorija pobegli virus, ki je okužene pahnil v morilski bes (28 dni pozneje, r. Danny Boyle, in nadaljevanje, 28 tednov pozneje, r. Juan Carlos Fresnadillo). M. Night Shyamalan je za popoln zlom človeškega obnašanja okrivil rastlinje (Dogodek, 2008), v španskem horrorju •[REC] (in njegovi ameriški priredbi, Karantena) pa smo se naučili, da so vas možje v neprodušnih pajacih, če ste na okuženem območju, niso prišli odpeljat na varno, ampak zapret noter. Zblazneli imajo element vsakega izmed naštetih, obenem pa receptu ne dodajo praktično ničesar izvirnega.

George A. Romero, ki, mimogrede, pri adaptaciji sodeluje kot izvršni producent, z Zblaznelimi leta 1973 sicer ni ponovil uspeha zombijevske klasike Noč živih mrtvecev (1968), je pa zgodba o vladnem eksperimentu z biološkim orožjem, ki gre grozljivo narobe, povlekla za tisti čas precej očitne vzporednice z vojno v Vietnamu in izpostavila nekaj takrat še ne tako zlajnanih resnic o tem, kako zelo hitro pri sanaciji krizne situacije cena človeškega življenja pade na nič. Na žalost je bil Breck Eisner (zanj je to prvi poskus celovečerca po ne preveč uspeli komediji Sahara iz 2005) očitno preveč obremenjen s sledenjem pravilom žanra, da bi zgodbi pustil kaj ... sočnosti.

Nekaj je gnilega v Ogden Marshu
Ogden Marsh je tako zaspano, idilično mesto, da bi, če bi bilo v Mainu namesto v Iowi, lahko upali, da smo v svetu Stephena Kinga - le da film, v nasprotju s Kingovimi romani, z ekspozicijo ne izgubi dovolj časa, da bi se na prebivalce imeli čas zares navezati ali da bi ugotovitev, da so se vsem naenkrat scvrli možgani, imela kakšno silno težo. Tu sta postavni David (Timothy Olyphant) in njegova noseča žena Judy (Radha Mitchell), ki sta približno tako življenjska kot bi bili kartonasti silhueti njunih poklicev - on je možat in zaščitniški šerif, ona skrbna zdravnica. Ko začneta vsak v svoji službi opažati, da je z njunimi miroljubnimi sovaščani nekaj hudo narobe - v enem trenutku veselo hodijo na bejzbolske tekme in pečejo pite, v naslednjem topo strmijo predse in skušajo postreliti ali zažgati vse, ki jim prekrižajo pot - David neverjetno hitro (in pravilno) sklene, da mora biti nekaj narobe z njihovim virom pitne vode.

Instant zlobec: oblast kot grozeča sila
Še preden je dokončno jasno, da je prepozno, da bi bolezen zajezili, se z neba spusti vojska, ki začne brez kakršne koli razlage evakuirati zdrave in v ograde tlačiti vse tiste s povišano temperaturo. Ker je med slednjimi tudi Judy, se mora David v družbi namestnika šerifa Russella (Joe Anderson) prebiti nazaj v območje pod karanteno in jo rešiti. Vsi štirje - spotoma so pobrali še Judyjino pomočnico Becco (Danielle Panabaker, ki v filmu pravzaprav nima druge vloge, kot da v rednih intervalih panično kriči in potem - pozor, razkritje vsebine! - precej neceremonialno umre) - se nato skušajo prebiti mimo blaznežev s praznimi pogledi in morilskimi nameni na eni ter vojaki, ki najprej streljajo in šele potem sprašujejo, na drugi strani. Zelo kmalu je namreč jasno, da so "rešitelji" za plinskimi maskami prav tako nevarni kot zombificirani bolniki, pred katerimi naj bi jih varovali.

Morfejska narava blaznosti
Olyphant je, podobno kot večina protagonistov, od začetka do konca enako lep in prazen - kot da se okrog njega ne bi podiral svet, kot ga pozna. Edini, ki iz svoje vloge naredi večplasten lik, je Anderson, s katerim se odpre nastavek za par zanimivih vprašanj - Kje je sploh meja med "normalnim" človekom, ki je na pol blazen od strahu, in okužencem, ki mu je možgane načel skrivnostni virus? Kakšne temne, srhljive plati človeške narave privrejo na dan, ko je posameznik v tako skrajni situaciji? - ki pa jih film nikoli zares ne razvije. Obenem je prav primer pomočnika šerifa Russella najboljši dokaz tega, kako nedosledna so "pravila" bolezni, ki desetka Ogden Marsh: inkubacijski čas je 48 ur, izvemo, ampak tisti, ki so za razvoj zgodbe nujnejši, ostanejo prisebni bistveno dlje kot ostali. Nekateri se takoj po izbruhu spremenijo v odsotne ubijalske stroje, v katerih ni niti sledu o ljudeh, ki so bili prej, drugi pa se prelevijo "samo" v nasilnejše različice samih sebe in skušajo maščevati stare zamere ...
Podobno arbitrarna je narava Velikega brata, ki vse skupaj opazuje: po eni strani vsak gib naše skupinice preživelih iz zraka spremljajo sateliti, po drugi pa lahko večino časa mirno korakajo po odprtih ravninah in se brez pretiranih težav otresejo helikopterja, ki jim je za petami.

Zblazneli je povsem soliden, korektno posnet izdelek, a niti pičico več kot to. Pod predpostavko, da ob do skrajnosti klišejskih dialogih tipa "Se hočeš boriti ali obsedeti tu in čakati na smrt?" zamižimo na eno oko, bodo standardni rekviziti iz repertoarja horror žanra - počasi bližajoči se koraki, za vrati skrit zombi, obraz v oknu itd. - poskrbeli za živčen trzljaj ali dva, ne pričakujte pa, da se boste po enem mesecu filma še spomnili.

Ocena: -3; piše: Ana Jurc

Video: Napovednik Zblazneli na GenSpot.com