Vrnitev domov (Gui lai/Coming Home, 2014) je bila intimna drama o družini, ki jo je kulturna revolucija Mao Cetunga razbila, in o njenem poskusu, da se nekako pobere. Film je bil sentimentalen, ampak tako dobro odigran in zrežiran, da je vseeno dosegel svoj učinek. Kar se tiče režije, to velja tudi za kitajsko-ameriško koprodukcijo Kitajski zid (The Great Wall, 2016). Tisto, s čimer se ta film, baje najdražji v kitajski zgodovini, razlikuje od večine podobnih hollywoodskih spektaklov, sta jasna režija in oko slikarja.

A čeprav je Džang Jimov povedal, da gre za snemanje izvirne kitajske legende, ima film manj skupnega z njegovimi zgodovinskimi romancami, kot je Heroj (Jing šjong/Hero, 2002), in več z zahodnimi uspešnicami, kot sta Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, 2001–2003) Petra Jacksona in še posebej Svetovna vojna Z (World War Z, 2013, Marc Forster). Ni presenetljivo, da je med pisci Kitajskega zidu podpisan tudi Max Brooks, ki je napisal roman, po katerem je posneta Svetovna vojna Z.

V Džangovem filmu plačanec William Garin, igra ga Matt Damon, in njegov pajdaš Pero Tovar (Pedro Pascal) prideta na Kitajsko v zgodnjem srednjem veku iskat "črni prah" oziroma smodnik. Na begu pred banditi se s svojimi tovariši skrijeta v jamo. Tu jih napade neka pošast. William pošasti odreže roko, a rešita se zgolj Pero in on sam. Med nadaljnjim begom se znajdeta pred Kitajskim zidom in vojsko v izredno pisanih uniformah, ki ga varuje (ker snemanje na pravem zidu ni dovoljeno, je Džang dal zgraditi tri zidove, ki so kulise v filmu). Izvemo, da je bil zid zgrajen kot obramba proti hordam pošasti, ki se imenujejo Tao Tej, in Kitajsko napadejo vsakih šestdeset let.

Sledi, kar v takšnih filmih pričakujemo. Tujca sta pričakana z dvomom. Ko se izkažeta med bojem proti Tao Tei na zidu, sta sprejeta kot tovariša. Pedro še vedno želi zbežati s smodnikom in pri tem mu pomaga še en Evropejec, sir Ballard (Willem Dafoe). William pa v boju Kitajcev najde pomen in želi ostati ter pomagati pogumni mladi generalki Lin (Džing Tjan).

Nekateri so film kritizirali, ker je v ospredju kitajske zgodbe beli junak in s tem postane film zgodba o »belem reševalcu«. Film prikliče v spomin določen tip vesterna, ki je bil priljubljen v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem se je neopredeljeni junak iz ZDA znašel v Mehiki med revolucijo in se postavil na stran revolucionarjev. Meni se zdi, da gre manj za belega reševalca kot za kitajsko nacionalistično pripoved o tem, kako se je cinični beli Evropejec naučil, da je boj Kitajske pravzaprav boj vsega civiliziranega sveta. »Boriš se, da bi jedel,« pove William generalki. »Če živiš dovolj dolgo, se boriš za denar.« Generalka mu pove, da ne mislita podobno: »Mi žrtvujemo naša življenja za nekaj večjega.« To na Damona, za katerega ne dvomimo, da bo naredil pravo stvar, naredi močan vtis.

Med vsem bojevanjem in junaštvom (največji vtis v teh prizorih puščajo bojevnice v modrem s kopji, ki jih spuščajo z zidu z vrvjo v razburkano morje živali, ki napadajo) se najde kakšen trenutek delikatne domiselne lepote. Takšna je sekvenca, v kateri generalka in njene sobojevnice pilotirajo balon na vroč zrak nad bojiščem. Vidimo morje pošasti, ki preplavlja hiše in stolpe mesta, a nad tem junakinje v modrem na gondoli, ploski kot splav. Prizor vrvi od barv in gibanja, plemenitih občutkov in posebnega čara, ki v enem hipu poveže dinamičnost azijske kinematografije z domišljijo Julesa Verna in magičnostjo prastarih fantazijskih filmov Georgesa Mélièsa.

Večina filma je veliko bolj rutinska, čeprav je Džangova ljubezen do živih barv vseprisotna: vojaki in vojakinje, ki se premikajo po zidu, so oblečeni v modro, rumeno, rdeče, medtem ko je palača cesarja preplavljena z odtenki rumene. Jezdeci se preganjajo med hribi, ki so večbarvni tako kot mavrica. Ampak tisti, ki pričakujejo lepoto, kot na primer v boju mečevalk med češnjevimi cvetovi v Heroju, bodo razočarani. Navsezadnje je to film drugega tipa. Prizori tisočev pošasti, ki plezajo po zidu, močno spominjajo na podobne prizore v Svetovni vojni Z. V tistem filmu zombiji preplavijo svet in Izrael zgradi zid okrog celotne države, da bi jih ustavil. Težko se je bilo izogniti neprijetnemu občutku, da film poistoveti zombije z Arabci.

Tako kot v tej ameriški zombijadi gre tudi v Kitajskem zidu za obrambo človeštva pred nediferencirano hordo, ki kričeče drvi čez pokrajino in je brez kakršne koli motivacije razen nagona po hrani in uničenju. Kitajski bojevniki povejo Williamu, da pošasti napadejo vsakih šestdeset let kot kazen za pohlep nekega kitajskega cesarja dva tisoč let prej in sploh kot opomin za človeški pohlep. Ampak to ni razvito, saj so skoraj vsi liki plemeniti in pripravljeni na samožrtvovanje. So izjeme, seveda, ampak v filmu gre za junaštvo iz legend in epske poezije. V tem filmu kot v Svetovni vojni Z ali pri juriših Orkov v Gospodarju prstanov je sovražnik nesporno drugi, ki z nami in našim načinom življenja nima ničesar skupnega; gre za nekaj, česar ni mogoče in tudi ni treba razumeti, nujno se je le pred njim ubraniti. In to z zidom. Ta kitajsko-ameriška superprodukcija pokaže, da imata obe naciji, pa tudi veliko drugih podobne strahove.