Illyricvm je celovečerni prvenec hrvaškega režiserja Simona Bogojevića Naratha, ki je scenarij zanj napisal v sodelovanju s Sašo Podgorelcem. Ker je nastal v koprodukciji Hrvaške, Slovenije, Italije, Kosova ter Bosne in Hercegovine, se ta teden kot manjšinska slovenska koprodukcija na Festivalu slovenskega filma v Portorožu poteguje za vesno.

Illyricvm, zgodovinski film, ki pa se ne ozira v obdobje druge svetovne vojne ali vojne v devetdesetih, tako predstavlja svojevrsten tematski novum v hrvaški kinematografiji. Vrača nas v leto 37 pr. n. št., v čas pred panonsko vstajo in njenim zatrtjem, ki bo Ilire "dokončno potisnilo z odra zgodovine".

Mladega Liburna, pastirja Volsusa (Filip Križan) rekrutira (beri: bolj ali manj zasužnji) rimska enota pod vodstvom publikana Marka Plavtija (Adrian Pezdirc). Ta carinska odprava po ozemlju današnje Hrvaške pobira davke, kar povzroča negodovanja med domnevno pokorjenimi ilirskimi plemeni Desidiatov, Delmatov in Japodov. Centurion Decimus Fabius (Robert Prebil) svojim ljudem priskrbi zatočišče v kastrumu na planjavi, kjer pa jih začnejo pestiti mrzlica, dezerterstvo in splošno malodušje. So se sploh sposobni ubraniti v spopadu, če bo do tega prišlo?

Bolj kot zaradi same zgodbe je Illyricvm zanimiv zaradi svojega poskusa avtentične rekonstrukcije prostora in časa: v sodelovanju s strokovnjaki so poustvarili kostume in maske (iz materialov, ki bi bili dejansko v rabi v tistem času), za ličenje so bila uporabljena naravna barvila, orožje pa je bilo narejeno po predlogi primerkov v Arheološkem muzeju v Zagrebu. Od mrtvih so obudili en jezik, drugega pa ustvarili posebej za film – a o tem več v nadaljevanju.

Neomejene možnosti animacije ga niso zanimale
Simon Bogojević Narath je v domovini znan predvsem kot režiser kratkih, eksperimentalnih animiranih filmov, v katerih se dotika različnih zgodovinskih tem. "Koncept oživljanja ilirskih časov se mi v polju animacije ni zdel dovolj močan projekt," je odločitev za igrani film pojasnil sam. "Animacija pomeni stiliziran svet, v katerem si omejen samo s svojo domišljijo in lahko ustvariš pravzaprav kar koli. Potencial Illyricvma sem od samega začetka videl izključno v igranem filmu." Kar seveda ne pomeni, da se v poprodukciji niso poslužili elementov računalniške animacije oz. posebnih učinkov, a vendarle z idejo, da bi ti ostali čim bolj neopazni. "Prekletstvo posebnih učinkov je v tem, da se da narediti čisto vse; ključni izziv je v tem, da ne pretiravaš. V produkcijskem, metodološkem in estetskem kontekstu smo bili zelo pozorni na to, da smo ostali zadržani.“

"Glede na to, da smo bili prvi – in to ne samo na Hrvaškem, ampak na celem svetu – ki smo se lotili filma o Ilirih v kontekstu popkulture, smo si zadali cilj, da ta svet rekonstruiramo karseda natančno in verodostojno,“ o svojih izhodiščnih načelih pove Bogojević Narath. "Ne nazadnje prvi dodajamo ta naš lokalni drobec v mozaik antičnega sveta." Zato se je pred samim snemanjem posvetil študiju strokovne literature in se posvetoval z zgodovinarji s tega področja.

V eni od glavnih vlog, liku centuriona Decimusa Fabiusa, boste prepoznali slovenskega gledališkega igralca Roberta Prebila, od katerega je projekt v resnici terjal veliko: moral se je naučiti jahati, mečevati in seveda naravno komunicirati v latinščini. "V življenju se neke stvari zaokrožijo. Pred 35 leti so me poslali služit vojaški rok v šolo rezervnih oficirjev, kar mimogrede sploh ni bila slaba izkušnja. Končala se je s činom stotnika – no, in 35 let pozneje sem ga okronal s filmsko vlogo stotnika, centuriona. Pa se pritožujem, da nikoli nimam dovolj časa za pripravo na vlogo!“ se je pošalil na portoroški premieri.

Za potrebe filma izumili nov jezik
Največ preglavic mu je predstavljalo učenje jahanja, ki pa mu je hitro postalo silno všeč. "Eni najlepših snemalnih dni v življenju so bili tisti, ko sem bil cel dan na konju. Z živaljo preprosto vzpostaviš odnos." Malo manj radostna izkušnja je bilo učenje latinščine. "Pred snemanjem smo dobili tonski zapis svojih replik. Poslušal sem jih s svojo ženo, ki se je latinščino učila v srednji šoli, in zdelo se nama je, da vse zveni narobe! No, še preden sem pisal v Zagreb in se pritožil, sem našel članek Kajetana Gantarja, ki mi je pojasnil razliko med klasično in cerkveno izgovorjavo." Največji izziv je bilo pravzaprav vedeti, kaj govorijo soigralci: "V resnici sem se moral naučiti ne samo svojega besedila, ampak tudi njihovo, da sem lahko reagiral, kot da me nagovarjajo v mojem domačem jeziku."

Obenem pa latinščina niti ni edini jezik v filmu – "barbari", kot bi jim rekli Rimljani, seveda med seboj ne komunicirajo v latinščini. Zagata se pojavi, ker o ilirskem jeziku ni nobenih ohranjenih zgodovinskih virov. Za potrebe filma je 'nov' jezik sestavil hrvaški jezikoslovec Ranko Matasović, avtoriteta za indoevropske jezike. "V skladu z lingvistično metodologijo je postavil slovnico in sintakso tega izmišljenega jezika," je Bogojević Narath pojasnil za MMC. "To se nam je zdel edini pravi način. Ne moremo trditi, da smo jezik rekonstruirati – treba ga je bilo šele konstruirati, a s pomočjo znanstvenih metod, na podlagi katerih lahko sklepamo, da so nekatere lastnosti jezika dejansko tako zvenele."

Bjelašnica statirala kot Hrvaška
Prostrane širjave, ki se raztezajo v filmu, so bile večinoma posnete na Bjelašnici v Bosni in Hercegovini, torej na dva tisoč metrih nadmorske višine. "Prvotni načrt je bil, da bomo snemali na pravih lokacijah, torej na Hrvaškem okrog Velebita," priznava režiser. "To se je iz več operativnih in finančnih razlogov izkazalo za nemogoče, zato smo hribovito konfiguracijo terena iskali drugje. Pokrajina na Bjelašnici je na pogled enaka tisti v zaledju Jadrana. Strahovito naporno je bilo cel film posneti na prostem, smo se pa ves čas zavedali, da mora biti pokrajina eden od glavnih likov v filmu."

Milijonski proračun, a še vedno (pre)nizek
Evo Rohrman iz produkcijske hiše Forum Ljubljana je v projekt že leta 2016 vključila glavna producentka filma, Ankica Jurić Tilić. "Naslikala mi je celo situacijo: v filmu bo okrog 70 nastopajočih in 70 živali, vse objekte bo treba zgraditi, sešiti kostume in ustvariti zahtevno masko s posebnimi tetovažami. Režiser je projekt zadnja štiri leta razvijal s pomočjo strokovnjakov in je temeljito pripravljen. No, koliko milijonov pa imaš za tak zahteven zgodovinski film?, sem jo vprašala. V resnici je imela samo par sto tisoč evrov od HAVC-a, Hrvaškega avdiovizualnega centra."

Projekt je nato dobil 60 tisoč evrov od Slovenskega filmskega centra (ter tehniko in poprodukcijsko pomoč od Viba filma), nato pa še dodatna sredstva na Kosovu, v Italiji, BiH-u in od sklada Euroimages. "Po zaslugi ogromnega angažmaja in entuziazma cele ekipe je film dejansko vrhunsko narejen. V tujini bi tak film stal deset milijonov in več evrov, mi pa smo ga na koncu naredili za nekaj več kot milijon," ocenjuje producentka. Ob tem opozarja, da "ni prav, da se režiserjem za prvence daje tako nizka sredstva in se obenem od njih pričakuje, da filme ustvarjajo praktično zastonj kot konjiček v popoldanskem času."

Naratha v filmu ne zanima vzpostavljanje kakih novih nacionalnih ali etničnih mitov, očitno pa poskuša skozi tisočletja uzreti neke sorodnosti med Iliri in sodobnim človekom; v določeni sferi imamo sorodna hrepenenja, skrbi in mentaliteto, implicira film. Spet drugje ga fascinira eksotičnost in misterij ritualov, ki podčrtajo arhaičnost in brutalnost upodobljenega sveta.

Kam izgine naš "Konan Barbar"?
Od zgodovinske epopeje bi si sicer želeli večji in spektakularnejši prizor boja, a je luči produkcijskih možnosti najbrž mogoče razumeti, da se režiser odloči za soočenje, ki je bolj nakazano in alegorično kot pa v celoti razvito. Vseeno je škoda, da film ruši lastno dramaturško strukturo, saj je ne uspe zares nadoknaditi z atmosferičnostjo praznih, človeku neprijaznih širjav. Prav tako je obžalovanja vredno, da zgodba, ki se začne z Volsusovo prisego krvavega maščevanja za umor ljubljene ženske (zdi se, kot da so ženske v filmu samo zato, da so posiljene in/ali umorjene), na svojega protagonista oziroma njegov razvojni lok bolj ali manj pozabi. Ko na koncu vendarle dočaka zadoščenje, to izzveni prazno, ker gledalci nismo imeli prave priložnosti, da bi se na Volsusa navezali.

Če torej Illyricvma ne gledate skozi prizmo nedavnega Eggersovega Severnjaka ali, bog ne daj, zgodovinskih epov Mela Gibsona (Apokalipto, Pogumno srce), pač pa predvsem kot zgodovinski in etnografski artefakt, si gotovo zasluži priznanje vsaj za smelost in vizijo.