Alma Prica: O zločinih se ne sme molčati in dobrota se ne sme ignorirati

V celovečernem filmu, ki prepleta dokumentarno, igrano in arhivsko, ena najbolj prepoznavnih hrvaških igralk upodablja resnično osebo, Diano Budisavljević, ki je med drugo svetovno vojno, v času Neodvisne države Hrvaške (NDH), iz ustaških taborišč rešila več kot deset tisoč srbskih otrok, ločenih od staršev. Film je velik zmagovalec lanskega, 66. filmskega festivala v Pulju, trenutno pa ga je mogoče ujeti na sporedu v slovenskih kinih.

"V središču filmske ekipe je bilo zavedanje o nečem pomembnem, ne v smislu kinematografije, ampak človeka. Ko sem gledala film, sem dobila občutek, da obstajajo na svetu dejanja dobrote in upanje." Foto: Jasenko Rasol

Zgodba Zagrebčanke, po rodu Avstrijke, je bila še do pred kratkim zamolčana. Jugoslovanske oblasti so ji po vojni odvzele kartoteke otrok, ki jim je našla nove družine. Še danes so izgubljene, večina otrok ni nikoli izvedela imen svojih staršev. Če ne bi njena vnukinja pred desetletjem razkrila dnevnika, o njeni "akciji" še danes ne bi bilo znano skorajda nič. Ravno na podlagi tega dnevnika je protagonistkina skorajšnja soimenjakinja, filmarka Dana Budisavljević ustvarila film, ga zrežirala in skupaj z Jeleno Paljan zanj napisala scenarij.

To je film, ki se je oblikoval z redukcijo, barv in prizorov. Treba je bilo ustvariti dokument, ki dotlej še ni obstajal, opisuje Alma Prica, ki je v najinem pogovoru med drugim govorila tudi o tem, zakaj je film narejen z minimalističnim pristopom, kako ga je bilo prvič videti na velikem platnu in kako se je igralsko spoznavala z osebo, o kateri je znano tako malo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako ste se seznanili z dolgo zamolčano zgodbo? In kako doživljate zgodovinske zamolke, dejanja ljudi, ki bi prav lahko še dalje ostali anonimni, če se ne bi o njih govorilo ravno zaradi na primer knjig in filmov?
Povsem po naključju sem za njeno zgodbo izvedela, še preden je prišla na dan knjiga njene vnukinje, ampak le površno. Ko je izšel dnevnik, sem razmišljala predvsem o tem, kakšna sramota je to, zavedela sem se svojega in našega neznanja o tem, kar je skoraj kot nekakšna nenamerna aroganca. Mislim, da gre pri tem za našo zgodovino, in zgodovina mora biti razjasnjena, da se lahko premaknemo dalje. O zločinih se ne sme molčati in dobrota se ne sme ignorirati. Vsa leta, ko je film nastajal, sem ali aktivno ali pa bolj neslišno od strani spremljala dogajanje in se nenehno počutila počaščeno, da sem lahko del ekipe, ki pripravlja ta film. Navdušuje me ta zelo mlada ekipa, ki se je odločila toliko let posvetiti Dianini akciji, ne da bi za hip preračunavala, ali bo film gledan, dobro sprejet ... Želeli so samo narediti film in z njim počastiti vse, ki so sodelovali v akciji, kot jo je Diana sama poimenovala.

Diana Budisavljević je akcijo začela med drugo svetovno vojno, ko je bila stara petdeset let. Njen dnevnik se konča leta 1945, ko so ji odvzeli kartoteke rešenih otrok. Foto: Jasenko Rasol

Tudi v dnevniku je vse posvečeno akciji. Diana Budisavljević ostaja tako rekoč anonimna, o sebi ne piše, navaja zgolj gole številke in dejstva.
Poskušam si predstavljati, kakšen razkol je bil v njej: to zavedanje o stanju v taboriščih in nezavedanje o posledicah, ki jih imajo lahko njena dejanja. Sama sebi na nekakšen presunljiv način ni bila zares pomembna. Njeno telo tega ni zdržalo, hudo je zbolela in močno shujšala. Mož jo je večkrat poskušal ustaviti, naj ne gre na teren, v akcijo ...

Ko sem videla izpovedi, resnice, travme, obraze, ko se vračajo na mesto zločina, sem se zavedala, da moramo čim manj igrati, da mora vse ostati čim bolj enostavno, da se igra ne sme boriti z dokumentom.
.

Kako ste spoznavali osebo za veliko zgodbo glede na to, da o njej ni znano skorajda nič osebnega? Osebo, ki je bila sama s sabo, medtem ko se je vse to dogajalo?
Spoznala sem njeno vnukinjo Slivijo Sabo, njena družina nosi to plemenito in težko breme. Pretreslo me je, kako vnukinja živi s tem bremenom, ki je prekrasno, ampak zahtevno, ne le zaradi akcije same, ampak tudi zaradi povojnega dogajanja s kartotekami. Nekaj ključnega se je zame kot igralko zgodilo ob srečanju z njeno vnukinjo. Doživela sem jo kot nekakšno reinkarnacijo Diane in njenih idej. Iskala sem jo seveda že ob branju dnevnika, a zapisovala je le dejstva, kot pravite. Le na redkih mestih obstaja drobec njenega občutenja, njenih slabosti, vendar nikdar ničesar ne komentira. Pisala je zato, da bi imela evidenco. Glede na vse to jo doživljam kot izjemno skromno osebo, ki je bila pripravljena za reševanje otrok postaviti na kocko svoje življenje in življenje svojega moža.

Ravno zato, ker vemo tako malo o njej, je Dana posnela veliko skupinskih prizorov in vključila veliko dokumentarnih posnetkov še živih rešenih otrok, Živka, Zorke, Nade in Milorada. Ko sem videla njihove izpovedi, resnice, travme, obraze, ko se vračajo na mesto zločina, sem se zavedala, da moramo čim manj igrati, da mora vse ostati čimbolj enostavno, da se igra ne sme boriti z dokumentom.

Igor Samobor v vlogi Julija Budisavljevića, hrvaškega Srba, ki je na študiju medicine v Innsbrucku spoznal Diano, s katero sta se preselila v Zagreb. Foto: Jasenko Rasol

Zagotovo je morala biti po svoje odlična igralka, morala je znati veliko skriti, prikriti pred svetom. Ko razmišljam o vaši vlogi, imam občutek, da ste morali igrati ne le njo, ampak še njeno igro. Ste imeli morda podoben občutek?
Strinjam se. Ljudje se oprijemamo čustev. Ona pa je morala sezidati utrdbo okoli sebe. Živela je v paradoksalnem položaju. Morala je vse videti in vedeti, a ne objokavati in se dušiti v dogajanju, v tem primeru ne bi zdržala niti dneva. Ohraniti je morala empatijo znotraj sveta, ki ga obdaja zid. Ta ji je omogočil, da je lahko prenesla idejo, se srečevala z ljudmi, ki so bili grozoviti, in si ne zatiskala oči pred zlom, pred vsem, za kar si želiš, da ne bi obstajalo. Vse to je ostalo v njej.

Razmišljala sem o tem, da bi bilo najbolje, če bi obstajala kamera, ki bi zmogla snemati od znotraj: ujeti stanje možganov, uma, srca, nevidne duše - kakšna drama se je morala tam odvijati.
.

Razmišljala sem o tem, da bi bilo najbolje, če bi obstajala kamera, ki bi zmogla snemati od znotraj: ujeti stanje možganov, uma, srca, nevidne duše, kakšna drama se je moral tam odvijati. Koliko je moralo biti v njej ne le etike, ampak tudi ponosa v teh strašnih časih NDH-ja. Kot Avstrijka je imela v tistem času morda dostop do nekih stikov, takoj po koncu vojne pa je bila nezaželena zaradi tega istega avstrijskega in meščanskega rodu. Živela je prijeten, meščanski vsakdan, njen mož ni vedel za grozne stvari, ki so se dogajale. Ko je od svoje šivilje izvedela za taborišča, se ni izogibala vprašanjem, ni pometla podatkov pod preprogo. Treba se je vprašati ne le to, kako se počutimo ob tem, ampak to, koliko zares naredimo. Svojo empatijo je Diana spremenila v neverjetno akcijo. V tistem času je bilo razširiti nekaj takšnega povsem drugače kot danes, niti eden od njih ni imel telefona ... Pravzaprav sploh ne vemo za vse ljudi, ki so tvegali življenje s svojo vključenostjo v akcijo.

Film osvetljuje hrvaško zgodovino, a se zdi osrednja misel ta, kako niti najhujši časi ne uničijo dobrega v nekaterih ljudeh. Tudi občinstvo je sprejelo film ne kot političen, ampak kot humanističen, kajne?
Ta zgodba daje znanje o tem, koliko fantastičnih ljudi je bilo tedaj v Zagrebu, od koder se je akcija zagnala. Občinstvo se je odzvalo čudovito, seveda so nekateri portali poskušali politizirati zgodbo, a je to predvsem film, ki potrjuje vero v človeka. Tako sem ga gledala tudi sama. Ko sem si ga prvič ogledala jeseni na Reki, sem ga spremljala distancirano od sebe, kot da me ni v filmu.

Gledali ste Diano, ne sebe?
Da, opazovala sem to, kako je Dana v filmu združila dokumentarno, arhivsko in igrano. Sestavila ga je z minimalističnim pristopom, z zreduciranostjo, delikatnostjo, globino, ljubeznijo in spoštovanjem vse ekipe, znotraj katere je bilo v središču zavedanje o nečem pomembnem, ne v smislu kinematografije, ampak človeka. Ko sem ga gledala, sem dobila občutek, da obstajajo na svetu dejanja dobrote in upanje.

Film je nastal v hrvaško-slovensko-srbski koprodukciji. Producirali so ga v Hulahopu, koproducirali pa v srbskem This and That ter slovenski produkcijski hiši December s koproducentoma Vladom Bulajićem in Lijo Pogačnik. Foto: Jasenko Rasol

Je dejstvo, da igrate resničnega človeka, vneslo v vašo igro drugačno vrsto umetniške odgovornosti?
Seveda, Dianina zgodba me je neizmerna posrkala vase, ravno zato, ker je šlo za ljudi, ki so obstajali. Odgovornost je velika. Že če si predstavljamo, da rešimo enega otroka, je to velika stvar. Potem pa si predstavljamo, da jih rešimo deset tisoč. Pustila je močno sled v meni ... Zelo se me dotakne dobrota, kot verjetno vse normalne ljudi. Že majhna dejanja dobrote me zadenejo, se me dotaknejo, razorožijo.

Presunilo me je tudi, kako tih je film. Dogaja se v časih krikov, neizmernega hrupa. Obenem je to še počasen film, ki se dogaja v času, ko se je umiralo bliskovito.
.

Režiserka film večkrat omenja kot dokument in res je narejen v popolnem minimalizmu.
Veliko dramatičnih prizorov je izpadlo, takšnih, ki so bili bolj čustveni, močnejši, bolj dramski. Ti so nastali v Danini domišljiji, njenih predpostavkah odnosov, ampak jih je režiserka umaknila, ker se ji je zdelo, da z njimi izgublja ravnotežje med igranim in dokumentarnim. Kot igralki mi je bilo žal za nekatere prizore, vendar pa Danini intuiciji povsem zaupam. Tako dolgo je bila prepojena s svetom tega filma in s tako čistim srcem se je lotevala snemanja, da sem vedela, da je vsaka njena odločitev pravilna. Na primer to, da bo film črno-bel in da je polovica igralskih prizorov izpadla. To je film, ki se je oblikoval z redukcijo, barv in prizorov. Treba je bilo nekako ustvariti dokument, ki dotlej še ni obstajal.

Imam celo občutek, da so štirje resnični liki s svojimi izpovedmi delovali kot izjemni igralci, mi igralci pa smo v svoji reducirani igri delovali dokumentarno. Presunilo me je tudi, kako tih je film. Dogaja se v časih krikov, neizmernega hrupa. Obenem je to še počasen film, ki se dogaja v času, ko se je umiralo bliskovito. Tudi filmska glasba soustvarja ta občutek, tema čela v ozadju ima zven zemlje, ki brni in zveni od dogajanja. Glasba je tako ali tako premočna stvar, da bi jo lahko opisali z nekaj banalnimi besedami.

Kako sami doživljate poslanstvo filma? Lahko odpre prostor za drugačna stališča do aktualnih dogodkov, kot je ameriško-mehiška meja? Lahko ohrabri ljudi, ki so danes v podobnih razmerah?
Ne bi rekla, da lahko umetnost spremeni svet, ker bi bil v tem primeru svet že od nekdaj spremenjen in veliko hudega se ne bi zgodilo. Morda pa lahko spremeni mišljenje kakšnega posameznika, koga opogumi. Vsi smo odgovorni, da je svet takšen, kot je.

Vsak dan znova se ob poročilih sprašujem, kako je to mogoče, da se vedno znova ponavlja ta absurd zla, kljub vsem iskrenim besedam, naj se zgodovina ne ponavlja. A se, vedno z drugim imenom, enkrat so taborišča, drugič žice, tretjič zidovi. In vendar obstaja svetloba. Zgroženi smo nad človeštvom, a potem vseeno vidimo človeka, vsake toliko časa. Mislim, da jih je še več, ampak jih ne vidimo. Zato sem tako hvaležna ekipi in letom, ki so jih posvetili Diani, tako tiho in skromno, ampak z veliko ljubezni. Postavili so se v obrambo človečnosti in s tem vzbudili empatijo in zavedanje o stvareh, ki so se dogajale.