Ana Luísa Amaral je avtorica 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, prejemnica številnih portugalskih in mednarodnih literarnih nagrad. Je profesorica za angleške in ameriške književnosti na Univerzi v Portu ter ugledna prevajalka, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem ženskega, identitete in telesa v književnosti.

Vaša prva pesniška zbirka, ki jo lahko beremo v slovenščini, ima naslov What’s in a Name. Naslov je vzet iz Shakespearove drame Romeo in Julija, iz nje je tudi citat, ki uvaja zbirko in ki se v prevodu Otona Župančiča glasi: "To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim." Podobno misel ste izrazili tudi vi: "Če bo iztrebljeno ime, bo obstala ljubezen." Eden izmed temeljev poezije je beseda, jezik, a sámo bistvo je globlje, kot ga jezik lahko izrazi. Je to tisto, na kar bi radi opozorili?
Ja, prav na to mislim … Jezik je seveda privilegij, je nekaj običajnega, a je tudi tisto, zaradi česar smo sploh postali ljudje. Z njim smo ustvarili solidarnost, omogočili razumevanje drug drugega. Tudi prevajanje pomeni razumevanje drugega, potrebo po čutenju skupnosti. Po drugi strani pa je jezik lahko tudi past. V intervjujih sem že večkrat omenila koncept imen v tistem najosnovnejšem pomenu, torej kot odgovor na vprašanje, kako ti je ime. Moje ime je Ana Luísa Amaral in sem Portugalka. Ampak zamislite si, da živite v tridesetih letih v nacistični Nemčiji in da vam ni ime Johann, ampak Samuel. Ali da vam je v nekaterih državah ime Abdul …

Že dejstvo, da imate takšno ime, je lahko povod za diskriminacijo in sovražnost. Ko se rodimo, nimamo imena, imamo samo telo, a v trenutku, ko se pridružimo človeški skupnosti, v trenutku, ko smo socializirani, naletimo na dve vprašanji. Najprej, ali je fantek ali punčka – kot da bi bilo to tako pomembno. Takoj se pojavi potreba po ločevanju: deček ali deklica. In drugo vprašanje: kako mu je ime. V 99 odstotkih primerov sta prvi prav ti vprašanji in kot pravim v pesmi, ki ste jo omenili in po kateri se imenuje knjiga, What's in a name: Rodovi, podrejena ozemlja, z nekaj zlogi udomačene rase … Rasisti se torej odločajo le na podlagi nekaj zlogov. S tem ko imate neko ime, pripadate neki rasi, in če je ta rasa podrejena, boste podrejeni tudi vi. Žal pa je podelitev imena edina možnost, da sploh živimo na tem svetu.

Seveda imena uporabljamo tudi v širšem pomenu – stol, sosed, nebo, riba, pes in tako naprej … samota, ljubezen … Ko smo svet poimenovali, smo postali ljudje.

V pesmi Stvari dvomite o poimenovanju stvari. Toda druge možnosti ni, pravite.
Natanko tako, ne poznamo boljše možnosti. Ko Julija reče Romeu, "Kaj je ime? To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim", ne more vedeti, kako bi bilo, če bi se roža imenovala drugače, saj jo v mislih že povezujemo z njenim vonjem. Beseda roža torej pomeni določeno rastlino, vrtnico, hkrati pa tudi določen vonj. Romeo nato odgovori Juliji, naj ne uporablja imen. "Reci mi Ljubi in prekrščen bom," ji reče. Ampak tudi če bi ga klicala Ljubi, je to še vedno poimenovanje. Brez imen ne moremo, ne moremo brez jezika, pa vendar to pomeni tudi kategoriziranje, pripisovanje nekih značilnosti, ustvarjanje neenakosti med ljudmi. Z razlikami ni nič narobe, neenakost pa je nekaj drugega.

V pesmi z naslovom Česa ni v imenu razmišljate o imenu, ki ste ga dali hčerki. Pišete, da je ime kot obleka, "… običajno za vse življenje / ne počne drugega, kot prekriva / goloto, v kateri smo se rodili". Po drugi strani pa omenjate "… nežen dotik / njenih prefinjenih prstov // prstov še brez imena, / a vseskozi / brezmejne popolnosti". Naj vprašam drugače: je bistvo poezije v izrazu ali v tem, da se dotaknemo nekega občutja?
Bistvo poezije … uporabili ste zelo zanimiv izraz. Dotakniti se občutja, to mi je zelo všeč. Ja, pesem nas povabi, da se dotaknemo nekih občutkov. Kar je sicer nemogoče, vendar je čudovito. Prav to je bistvo poezije, da začutimo, tisto, kar je neotipljivo – čustva, občutja. To je res čudovit izraz. Tudi zato, ker ima poezija opraviti s spominom, in tudi spomini potrebujejo jezik, jezik pa je tisto, kar ljudi povezuje s stvarmi. Mislim, da poezija ne ustvarja le miselnih, ampak tudi čustvene podobe, kar pa lahko doseže le neka druga umetnostna zvrst, in to na precej popolnejši način kot z besedami: Glasba. Glasba je zame skrivnost. Zakaj jokamo, ko slišimo neko simfonijo, kaj je tisto, kar nam vzbuja čustva, nam sili solze v oči. Kako čutimo in kaj čutimo, ko poslušamo glasbo – ni besed za to. Ko poslušate poezijo, uporabljate iste besede, kot če se s kom pogovarjate, besede, ki ste jih poznali prej kot pesem. V glasbi pa je samo zvok, melodija.

Glavni namen poezije, vsaj moje poezije, je poskusiti, da bi dosegli zven tišine. To bi bilo popolno. Toda, poezija oziroma umetnost ni popolnost. Umetnost je nepopolnost. Menim, da vsa umetnost stremi k popolnosti, vendar se hkrati zaveda, da je nikoli ne more doseči. Vedno tiči v teh razpokah med popolnostjo in nepopolnostjo, med neuspehom in možnostmi. Če Bog obstaja, mislim, da ni On ustvaril umetnosti. Ne potrebuje je, saj On je popolnost. Ali pa Ona, saj je Bog lahko tudi ženska, tega ne vemo.

Kakor koli, mi smo tisti, ki skušamo doseči popolnost prek umetnosti.

Ste tudi prevajalka poezije. Pogosto morate prevajati tudi tisto, kar je zunaj besed, tisto, kar bi se v prevodu lahko izgubilo. Poiskati morate druge poti, drugače interpretirati …
Včasih imam skoraj občutek, da pišem drugo pesem. Prevajala sem Shakespeara, pa Luise Glück, poezijo Margaret Atwood, tudi Johna Updika, ki ima čudovite pesmi, čeprav je predvsem pisatelj. Imam tudi radijsko oddajo, za katero prevajam številne pesnike iz francoščine, angleščine, nemščine, španščine in italijanščine … Na žalost pa ne znam slovensko.

Včasih, ko prevajam poezijo, čutim neko notranjo silo, podobno kot takrat, ko sama pišem pesmi. Čeprav seveda prevajanje in pisanje poezije nikakor ni isto, razlika je velika. Že zato, ker je ideja pesnikova, prevajalec pa jo mora spoštovati. Najzanimivejši, najlepši, najčudovitejši del prevajanja poezije zame pa je glasba. Obožujem glasbo. Vsak jezik ima svojo glasbo. Glasba poetične angleščine Emily Dickinson je na primer drugačna kot glasba portugalščine. Vsak jezik pa ima tudi omejitve. Ničesar ne vem o teoriji prevajanja, prevajam, ker imam rada poezijo. Iz ljubezni, iz strasti. Ne čutim potrebe po teoretičnem poznavanju prevajanja poezije, prepričana pa sem, da je najprej potrebna velikanska, neskončna ljubezen do svojega lastnega jezika. Obožujem portugalščino, to je čudovit jezik. Ko ljubiš nekoga, hočeš vedeti vse o njem: kakšen je bil kot otrok in podobno. To naredi ljubezen. In če ljubiš jezik, ga prav tako hočeš poznati do podrobnosti.

Veliko vem o portugalščini, poznam njene zmožnosti in njene omejitve. Z omejitvami angleščine se ne morem igrati na enak način, kot sta se Shakespeare ali Emily Dickinson, lahko pa se igram drugače. Če sta se igrala z jezikom, če sta ga kršila, moraš to kršitev ali subverzijo upoštevati tudi pri prevajanju. Ne nujno na istem mestu, vendar moraš najti način, da ju izraziš v prevodu pesmi. Za to potrebuješ domišljijo, pa tudi strast, ljubezen, brez tega je vse drugo zaman. Emily Dickinson ima čudovito pesem, v kateri pravi: Poezija ali ljubezen – sočasno prihajata. Poezijo torej enači z ljubeznijo in prepričana sem, da ima zelo zelo prav. Če bi skušali to spoznanje prenesti v življenje, bi bil svet popolnoma drugačen, neskončno boljši, kot je.

Res ste globoko v poeziji, očitno ste čudovita profesorica. Ustaviva se pri nekem predmetu, ki ga v svoji poeziji pogosto omenjate – pri čebuli. Vemo: lahko jo lupimo in lupimo, sili nas na jok, smrdi, z njo lahko pripravljamo različne jedi, primerjate jo celo z našim planetom … veliko asociacij nam lahko prikliče. Kakšna je pesnikova pot od predmeta do simbola?
Prvič sem čebulo omenila že v prvi zbirki leta 1990, ko sem govorila o motečih čebulah. To je pesem, ki povezuje navadno in privzdignjeno, zasebno in javno. Čebula je čudovita stvar, lupiš in lupiš vse tiste plasti, a vedno je spodaj še ena. Tako kot pesem ali vsako drugo umetniško delo. V moji poeziji je čebula seveda simbol, pogosto pa je povezana tudi z vsakdanjostjo v gospodinjstvu, v kuhinji, v prostorih, ki običajno ne sodijo v poezijo. Jabolko ima lupino in ima sredico, ko ga olupiš, prideš do … pač do jabolka. Pri čebuli pa je drugače, pod eno plastjo je naslednja in lahko jo lupiš in lupiš, a nikoli ne prideš do konca. Tako kot tudi ne do vseh pomenov in interpretacij v poeziji.

Enako je v življenju. Neka čudovita pesem pravi: "Ah, življenje – bolj široko kot dolgo." Res je, ne živimo dolgo, lahko pa v zelo kratkem delčku časa veliko živimo. Enako velja za pesmi, z istimi besedami jih lahko opišemo. V poeziji imate abecedo, z istimi črkami lahko pišete vse – časopise, pisma, kar koli – v različnih kombinacijah prinašajo nešteto pomenov. Podobno je z drugimi umetniškimi zvrstmi, v glasbi na primer imate lestvice … vedno ustvarjate iz nečesa. Umetnost je skoraj vedno povezana s simboliko in enako je v življenju – pomislite le na rože, ki jih dajemo.

Živimo v času, ko nekateri menijo, da človečnost ni pomembna, da ni pomembna literatura in da temu ni mogoče oporekati. Motimo se, če mislimo, da lahko živimo le s tehniko ali s trdo znanostjo. Celo najbolj teoretična fizika potrebuje metafore, govori na primer o črnih luknjah, ali o črvinah. Uporablja metafore, tako kot mi v poeziji.

Ena izmed značilnosti vaše poezije v zbirki What's in a name je prefinjena duhovitost – naj omenim samo pesem O sagah in legendah: kratka fabula o sodobnem življenju. Humor je zelo primeren, da razrahljamo resnobnost, relativiziramo stvari, vzpostavimo razdaljo …
Najprej: moramo se smejati. Tudi sebi, ne smemo se jemati preveč resno. Izjemni portugalski pesnik Fernando Pessoa je napisal prelepo pesem, ki se začne z besedami: Vsa ljubezenska pisma so smešna. Če ne bi bila smešna, ne bi bila ljubezenska. Ko smo zaljubljeni, govorimo marsikaj, vsi tisti vzdevki, obljube, celoten pogovor z ljubim so za ušesa nekoga tretjega lahko zelo smešni.

Mislim, da se ne smemo jemati preveč resno. Humor je absolutno nujen, da se lahko približamo življenju. Vendar ne zamenjujte humorja s cinizmom. Moja poezija ni cinična, je pa ironična. Pesem, ki ste jo omenili, sem napisala z mislijo na Donalda Trumpa in če sem jo končala z nečim sladkim in pomirjujočim, je bilo to mišljeno ironično. Misel o čistosti rase je nesmiselna, vsi smo na neki način priseljenci. Portugalci imamo stoletno zgodovino, oblikovani smo bili v 12. stoletju, ampak moji predniki v 12. stoletju so bili mešanica Keltov, Mavrov, Vizigotov, Vikingov … kako naj vem, kakšna mešanica je moja kri? Torej, da se vrnem k vprašanju – nočem biti cinična, rada pa imam ironijo, humor v poeziji. Brezmejno občudujem Wysławo Szymborsko, njena poezija je prežeta s čudovitim humorjem.

Obravnavate veliko tem, od trivialnosti do kozmosa, od posameznika do družbe, pišete o spominih, osebnem zadovoljstvu, razočaranju nad Evropo … pa tudi o krutosti sveta, o vojnah, trpljenju, ubijanju. Vendar te pesmi niso neposredno angažirane, protestirajo le tako, da pokažejo neko situacijo.
Ne bi rekla, da so moje pesmi družbeno angažirane v smislu socialnega realizma, nič takega ne vsebujejo, vendar govorijo o svetu in svet je tudi krut. Pripadajo svojemu času. Celo ko je bila poezija najbolj obrnjena vase in razumljena kot področje, ki pripada jeziku, je vedno pripadala svojemu času. Hkrati pa je dobra poezija tudi brezčasna. Zaradi tega lahko dela Shakespearja ali Emily Dickinson, Cervantesa, nekoga, ki je pisal v 12., 16. ali 19. stoletju, prenesemo v naš čas in jih posvojimo. Če govorim o krutosti ali o barbarstvu sveta, to pomeni, da sem kot državljanka zelo angažirana s tem, ni pa angažirana moja poezija. Mislim, da med tem obstaja velika razlika. Če bi bila moja poezija angažirana, bi namreč pripadala samo določenemu času. V pesmi Sredozemlje na primer ne govorim le o beguncih, ampak tudi o nafti, o naši preteklosti Evropejcev, vseh ljudi na tem planetu. Pišem tudi o naši tradiciji, zato začenjam s Homerjem, čeprav nismo v njegovem času, in končam z Biblijo. Smem prebrati pesem v portugalščini?

Zanimivo je poslušati, kako poezija zveni, tudi če ne razumemo jezika. Portugalska pesnica Ana Luísa Amaral si je nato zaželela slišati slovenski prevod pesmi Mediterâneo, češ da ji ga še nihče ni glasno prebral. Ni ji bilo mogoče odreči. Niti ji ne obljubiti, da ji pošljemo spletno povezavo.