"Domače okolje ni bilo v preteklosti in še danes ni razumevajoče do izkušenj, znanja, identitetnih sprememb, finančne in mentalne obogatitve ljudi, ki se vrnejo iz tujine. Tudi danes je človeku, odraslemu ali otroku, ki se v slovenski prostor vrne iz tujine, težko prebiti zid nezaupanja, ki ga vzpostavlja njegova ali njena "drugačnost"," pove Mirjam Milharčič Hladnik, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU v Ljubljani in soavtorica letos izdane obsežne monografije na to temo.

Poleg Mirjam Milharčič Hladnik zajetno študijo Doba velikih migracij na Slovenskem (ZRC SAZU) podpisujeta še Aleksej Kalc in Janja Žitnik Serafin, trojica avtorjev pa nam z njo prinaša dragocen vpogled v migracijska gibanja na Slovenskem od sredine 19. stoletja do druge svetovne vojne. V tem obdobju je zaradi stalne izselitve izostalo 440.000 prebivalcev, od tega 310.000 do prve svetove vojne. V 19. stoletju so odhajali v Brazilijo, na začetku 20. stoletja v obljubljene ZDA, med prvo svetovno vojno so ljudje bežali od bojišč v varnejše zaledje, med obema vojnama jih je zaznamovala "tiranija nacionalnega".

V nekaterih obdobjih so bila migracijska gibanja celo med najintenzivnejšimi v evropskem merilu.

Proučevanje migracij ponuja vpogled v različne vidike življenj ljudi, od tega, kaj jih je gnalo od doma, do tega, kako so jih v novem okolju sprejemali in kako se je odnos do priseljencev (in navsezadnje tudi izseljencev) s časom in novimi zgodovinskimi okoliščinami spreminjal.

"Francija je na primer v dvajsetih letih prejšnjega stoletja veljala za najprijaznejšo priseljensko državo, z gospodarsko krizo pa sta na dan privreli nestrpnost in diskriminacija tujcev. Kljub mednarodnim dogovorom o enakih pravicah so priseljenske delavce odpuščali kot prve, postali so nacionalno nezaželeni element, spodbujali so jih k vračanju domov, nemalokrat z grobimi manirami," nam pove Kalc.

V pripravi je še ena knjiga, nadaljevanje, ki bo osvetlilo migracije v obdobju med letoma 1945 in 1991, če bo projekt odobren, pa se bodo strokovnjaki z delom v prihodnje sprehodili vse do današnjih dni.

O prvem delu trilogije smo se pogovarjali z Aleksejem Kalcem, ki nam je v pogovoru osvetlil širšo sliko migracij obravnavanega obdobja, in Mirjam Milharčič Hladnik, s katero smo se pogovarjali o bolj osebnih zgodbah, ki jih osvetljuje v svojem poglavju – od Helene Turk, ki je odšla v Brazilijo in pozneje v Egipt, prek vedoželjnega Louisa Adamiča do dveh drugačnih, v več točkah pa vseeno podobnih otroških izkušenj izgnanstva med drugo svetovno vojno.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Avtorji knjige obravnavate čas nekje od sredine 19. do sredine 20. stoletja, ko je na območju današnje Slovenije v več valovih prihajalo do večjih izseljevanj. V katerih letih so bila posebej intenzivna in ali kljub različnim okoliščinam, ki so v posameznih valovih spodbujale ljudi k izseljevanju, prevladujejo območja, kjer so izseljevanja skozi celotno obravnavano stoletje vendarle pogostejša?
Aleksej Kalc: Prispodoba o valovih je lahko zavajajoča. Izseljevanje in širše gledano migracije so bile v obravnavanem časovnem loku nihajoč, a kontinuiran pojav, ki je spremljal gospodarsko, socialno in politično dogajanje. Bil je sestavni del procesa gospodarske, družbene in kulturne modernizacije, ki so ga zaznamovala industrializacija, urbanizacija in druge strukturne spremembe. Na slovenskem etničnem ozemlju se je gospodarstvo razvijalo prepočasi, da bi lahko zadostilo potrebam in željam hitro rastočega prebivalstva, ki se je zato usmerjalo proti hvaležnejšim delovnim trgom.

Pred prvo vojno so to bili gospodarsko razvitejši deli podonavske monarhije, v tujini pa zlasti ZDA in Nemčija. Po vojni so zaradi ameriških omejitev glavne destinacije postale Francija, Beneluks, Nemčija in sama Jugoslavija. Selitvena gibanja so zajemala celotno slovensko ozemlje, izraziteje pa najbolj marginalizirana podeželska območja. Med pokrajinami sta prednjačila Dolenjska in Prekmurje. Poudariti pa je treba, da so se živahne migracije dogajale znotraj samega slovenskega ozemlja, zlasti v smeri mest in gospodarskih središč, da je bilo razširjeno tudi sezonsko izseljevanje in da so številni tudi v čezoceanske in druge države odhajali le začasno. Pa še to: prva svetovna vojna je ljudi z območja soške fronte prisilila v begunstvo, v času po njej, ko so se zaostrile nacionalistične politike in so nastopili totalitarni režimi, pa so na Primorskem in Koroškem izseljevanje spodbudili tudi politični vzroki.

Kako so takšna izseljevanja, denimo v Brazilijo konec 19. stoletja in potem v ZDA, spremenila slovensko pokrajino? Oton Župančič piše, da so bile izpraznjene celotne hiše. Pri katerih valovih izseljevanja se je ta sprememba ljudem, ki so ostali, najbolj poznala?
Aleksej Kalc: Na ozemlju današnje Slovenije je od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne zaradi stalne izselitve izostalo 440.000 prebivalcev, od tega 310.000 do prve vojne. V dolenjskih okrajih, kjer je število izseljencev presegalo število novorojencev, je tudi do tretjine hiš ostalo praznih. Najpogosteje je izseljevanje predstavljalo razbremenitev preobteženih družinskih ekonomij in izhod za mlade generacije iz brezperspektivnega družbenega položaja. Res pa je tudi, da so se z zaslužki iz tujine plačevali dolgovi, obnavljali domovi in posestva, pogosto so izseljenska nakazila predstavljala pomemben vir obstoja družin in celotnih območij, včasih tudi izboljšanja življenjskega standarda. Ponekod so povratniki sezidali nove dele vasi, ki so dobili značilna imena kot New York ali Amerika. Spremembe so se po malem občutile tudi v načinu življenja in v miselnosti.

Zlasti Amerika, s tem mislim na ZDA, je prek dopisovanj in pripovedovanj povratnikov vzbujala sanje o modernem svetu in želje po svobodnejšem življenju. Ne samo gmotne potrebe, tudi to je prispevalo k množičnemu odhajanju. Na račun izseljenskega denarja se je obnovil tudi marsikateri cerkveni ali drug družbenokoristen objekt. Z makroekonomskega vidika pa je vredno poudariti, da izseljenski viri niso prispevali k spremembam gospodarskih struktur, ker je za to manjkalo instrumentov za njihovo mobilizacijo in politik za razvojna vlaganja. Še najbolj so se z njimi finančno okoriščali "drugi", medtem ko je kmečko gospodarstvo območij, s katerih so izseljenci izhajali, prav zaradi "izseljenske ekonomije" pogosto pešalo ali je bilo zanemarjeno.

Kako se z novimi prišleki soočajo oz. jih sprejmejo dežele, kjer so si uredili dom, in kako na njihov odhod gleda domače okolje? Kaj nam o tem pove neka uradna statistika, torej koliko najprej Avstro-Ogrska in potem Jugoslavija to dokumentira, in kaj medsebojni odnosi ljudi?
Aleksej Kalc: Sprejemanje ni bilo enoznačno. Kjer so potrebovali delovno silo, so priseljencem odpirali vrata in jih vabili. Brazilija je na primer kolonistom, ki so širili kavne plantaže, plačevala čezoceansko pot. V ZDA so industrialci prav tako favorizirali dotok novih priseljencev, ker so jih uspešneje vključevali v svoje proizvodne procese in ker so bili pripravljeni sprejemati slabše delovne razmere. To pa je vzbujalo odpor ameriških delavcev in zgodnejših, zahodnoevropskih priseljencev proti poznejšim, vzhodno in južnoevropskim, med katerimi so bili tudi slovenski. Motile so jih tudi njihova etnična, verska in kulturna "drugačnost" ter zadržanost do amerikanizacije, kar je ogrožalo anglosaško podobo Amerike. Zato so se jim po prvi svetovni vojni ameriška vrata tako rekoč zaprla. Podobno se je dogajalo v Evropi. Francija je na primer v dvajsetih letih prejšnjega stoletja veljala za najprijaznejšo priseljensko državo, z gospodarsko krizo pa sta na dan privreli nestrpnost in diskriminacija tujcev. Kljub mednarodnim dogovorom o enakih pravicah so priseljenske delavce odpuščali kot prve, postali so nacionalno nezaželeni element, spodbujali so jih k vračanju domov, nemalokrat z grobimi manirami.

Tudi v domačem okolju je bil odnos do izseljevanja kompleksen. Slovenska politika, Cerkev in javno mnenje so pojavu načeloma nasprotovali, ker je odnašal "najboljše narodne sile" in pospeševal spreminjanje tradicionalnih družbenih in moralnih vrednot. Ker je bil neizogiben, pa so izseljencem posvečali pozornost, jim stali ob strani in jih skušali ohraniti povezane z domovino. Ta prizadevanja so se povečala s prvo Jugoslavijo, ki je svoje izseljence po svetu pritegnila v jugoslovanski narodotvorni proces. Slovenske, hrvaške in srbske izseljenske skupnosti je obravnavala kot polnopravno komponento jugoslovanske nacije, imenovala jo je celo "deseta banovina". Slovenci so v tem kontekstu seveda poznali tudi svojo narodno zgodbo. Glede odnosov pa naj povem, da sta "domača" in "izseljenska Slovenija" živeli druga z drugo in si delili vse, od gmotnih dobrin in čustev do ideoloških razhajanj in političnih sporov.

Dekleta in fantje so se izseljevali mladi, pri 15 letih so jo mahnili v ZDA, opremljeni denimo zgolj z naslovom, ki so jim ga poslali izseljeni sosedje. Zdi se, da selitve včasih niso bile taka velika reč, kot se nam zdijo danes, da so migracije tudi zaradi dobre organizacije držav, ki so potrebovale delovno silo, zlahka stekle, gibanje pa je bilo skoraj svobodnejše kot danes.
Aleksej Kalc: Do prve svetovne vojne so bile selitve tako rekoč svobodne. Interes ekonomskega liberalizma je bil, da se človeškim virom čim bolj olajša dostop na industrijske in druge delovne trge. V ZDA je na primer lahko vsakdo vstopil z navadnim identifikacijskim dokumentom. Avstrija je za ekspatriacijo predpisovala potni list, ki pa ga ni bilo težko pridobiti. Izdajali so ga tudi vojaškim obveznikom, edinim, ki jim je bilo zapuščanje države omejeno, če so le obljubili, da se bodo vrnil odslužit svojo državljansko dolžnost. Okrajna oblastva in občinske uprave na Slovenskem so redkokaterega, voljnega odhoda, zadržale, saj je sebi in krajevni ekonomiji več prislužil v tujini, medtem ko bi doma utegnil celo bremeniti skrbstveno blagajno. "Izseljenska industrija", od ladjarskih kompanij do potovalnih agencij, je bila dobro naoljen stroj, ki je vsakogar popeljal od doma do cilja, tudi mimo pravnih zaprek, če ni šlo po zakoniti poti. Bistvene pa so bile medosebne zveze in komunikacija med ljudmi doma in v izseljenstvu, brez katerih ni nihče stopil na pot, saj sta bili od njih odvisni zaposlitev in prva oskrba v tujini.

Sorodna novica Aleksej Kalc, Janja Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik: Doba velikih migracij na Slovenskem

Po prvi vojni so se zadeve popolnoma spremenile. Države, ki so prej gibanja prepuščale prostemu trgu in skrbele le, da so potekala po zakonskih predpisih, so prevzele popoln nadzor nad izseljevanji in priseljevanji. Povsod je postal obvezen potni list, za vstop v tujo državo pa tudi vizum. Na ta način so uravnavale in varovale svoje ekonomije in delovne trge, v igri pa so bili tudi narodni in kulturni interesi. Tako so ZDA skrajno zavrle dostop pripadnikom neanglosaških narodov in pospeševale amerikanizacijo tujcev, med evropskimi državami so delovne migracije potekale pretežno na podlagi meddržavnih dogovorov in vse bolj samo v začasnih oblikah, da bi zaradi tujega elementa ne trpela narodna podoba. Italija je izseljevanje prepovedala, slovenske in hrvaške "drugorodce" na Primorskem in v Istri pa k temu spodbujala in pogosto prisilila. Podobno je kraljeva Jugoslavija omejevala izseljevanje pripadnikov konstitutivnih narodov, olajšala pa Nemcem, Madžarom in Turkom.

Uvodni zgodbi Helene Turk in Marie Prisland popravljata dolgo napačno uveljavljeno podobo, da se ženske same niso izseljevale, kar se je ustvarilo tudi zaradi pomanjkljivih podatkov, saj ženske očitno niso bile dovolj pomembne, da bi o njih sploh vodili dovolj natančno statistiko in bi torej za seboj pustile sled.
Aleksej Kalc: Ni šlo za manjšo pomembnost. Trgi moške in ženske delovne sile so bili preprosto drugačni, zato so se moške in ženske migracijske poti razhajale in vodile v različne smeri. Ženske migracije so bile bolj notranjega tipa in te so bile nasploh slabše ali sploh niso bile dokumentirane. Oblasti so posvečale pozornost mednarodnim migracijam, ker so jim te nalagale vrsto obvez do svojih državljanov v tujini, ker so širile geografski obseg gospodarskih in drugih interesov in ker so vplivale na politične odnose z državami priseljevanja kot tudi drugimi izseljenskimi državami. Severnoameriška rudarska in težkoindustrijska središča so ženskam nudila le malo priložnosti zaposlitve, zato jih je čez ocean odhajalo sorazmerno malo in je njihovo število naraslo šele s časom. Zato pa jih najdemo veliko v velikih domačih mestih, od Trsta, Dunaja in Gradca do Zagreba in Beograda. Nekateri izrazito ženski tokovi pa so se stekali tudi v tujino, mislim predvsem na domžalske slamnikarice, katerih obrtne spretnosti so cenili v ameriških klobučarnah, in goriške aleksandrinke, ki jim je svoja gospodinjstva in otroke zaupala kolonialna aristokracija v Egiptu.

Temi slovenskega izseljevanja se namenja več pozornosti zadnjih 40 let. Zakaj prej ni bilo takšnega zanimanja in kaj je po vašem mnenju potem vendarle preusmerilo pozornost v to pomembno poglavje zgodovine, ki nas navsezadnje veliko nauči tudi o današnjem času?
Aleksij Kalc: Študijsko zanimanje je bilo prisotno že med svetovnima vojnama, mlada ljubljanska univerza je imela takrat možnost postati center za preučevanje jugoslovanskih migracij, a se ta načrt ni uresničil. Prizadevanja za institucionalizirano preučevanje izseljenstva so se potem obnovila v šestdesetih letih, čas za to pa je dozorel v osemdesetih. Povečalo se je število znanstvenih razprav mladih raziskovalcev različnih disciplin, na univerzah so stekli raziskovalni projekti in študijski seminarji na to temo, na ZRC SAZU je končno zaživel dolgo načrtovani Inštitut za slovensko izseljenstvo. K vsemu temu je prispevalo več dejavnikov, večje število raziskovalcev, dovzetnost disciplin za nove teme, spremenjeno politično ozračje in želja, da bi bilo slovensko izseljenstvo po svetu bolje poznano in integrirano v slovensko narodno zgodovino. V tem obdobju pa je močno naraslo tudi mednarodno zanimanje za migracije.

Sami prispevate h knjigi zgodbe ljudi, ki v marsičem pokažejo, kako napačne ali preveč posplošene so nekatere predstave o migracijah. Kaj vas je pri poglabljanju v teh šest oz. sedem zgodb morda posebej presenetilo ali pa vam prineslo neki drug pogled od tistega, ki ste si ga ustvarili ob študiju z migracijami povezane literature?
Mirjam Milharčič Hladnik: Vedno znova me presenetijo prevladujoče predstave o življenju v preteklosti, ki naj bi bilo tako zelo drugačno od današnjega. Meni se zdi skozi prizmo migracij precej podobno: ljudje so se množično selili na krajše ali daljše razdalje, med njimi je bilo veliko žensk; večina se je dobro znašla v novem svetu, naučili so se jezika, delali so, gojili stike z domačimi, svojo vero in identiteto in se hkrati spreminjali v novih okoliščinah; komunicirali so med seboj, se organizirali v verskem, kulturnem, sindikalnem, etničnem smislu. Vendar pa je vsaka zgodba svet zase, preplet različnih motivov za selitev in različnih rezultatov migracijskega procesa, ilustracija kompleksnih razlogov migracij in identitetnih transformacij, ki jih sproži življenje zunaj domačega okolja. Ključna sprememba, ki jo vzpostavijo zgodbe, je samo razumevanje migrantov, ki niso več nemočne številke v političnih, ekonomskih in socialnih dogajanjih, pač pa akterji migracijskih odločitev in vsakodnevnih pogajanj za izboljšanje svojih življenj in življenj svojih družin. Ko gre za prisilne migracije, begunstvo in izgnanstvo, so avtonomne odločitve težje ali celo nemogoče. Tej množični izkušnji prebivalstva slovenskega prostora sta zato namenjeni dve oziroma tri zgodbe, saj se v zadnji, ki knjigo sklene in poveže s sodobnostjo, prepletata dve usodi pregnanih in izgnanih otrok.

Čeprav običajno govorimo o širših okoliščinah, zaradi katerih se ljudje odločijo za preseljevanje, kot sta denimo revščina ali pa med obema vojnama tiranija nacionalnega zatiranja, so za odločilnimi vzgibi včasih povsem osebni, intimni razlogi – pri Louisu Adamiču želja po spoznavanju, pri Feliciti Koglot, ki je z odhodom v Egipt postala del aleksandrinstva, pa predvsem ljubezen.
Mirjam Milharčič Hladnik: Felicita Koglot je prvič odšla v Egipt zato, da bi si zaslužila denar "za balo", da bi se torej lahko poročila in si ustvarila družino. Kot je sama zapisala v enem od pisem, "samo od ljubezni ni mogoče živeti". Tako kot Louis Adamič je bila mlada in ambiciozna, od sveta je vzela tisto, kar je potrebovala za boljše življenje, kot si ga je predstavljala. Če je bila možnost oditi v Egipt in veliko zaslužiti, kar je bilo v domačem okolju nemogoče, zakaj ne bi šla? Če je bila možnost oditi v Združene države Amerike in spoznati ogromno deželo, ki je veljala za obljubljeno, zakaj ne bi šel? Migracije si moramo predstavljati v soodvisnosti krajev odhajanja in prihajanja.

Ljudje so konec 19. stoletja odhajali ne samo v Brazilijo, kot v eni od zgodb opisuje Helena Turk, ampak tudi kot rudarji in gozdni delavci v Bosno in Hercegovino, ki je bila priključena k Avstro-Ogrski. Odhajanje je bilo urejeno z agencijami in je potekalo na enak način kot sto let pozneje, ko so delavci iz Bosne in Hercegovine prihajali v Slovenijo. Odločitev za selitev je povezana z osebnimi in intimnimi razlogi ali pa z družinskimi strategijami. Je kompleksen klobčič osebnih premislekov ali pa odločitev, ki jo sprejmejo v družini in se ji ni mogoče upreti. Odhajali so večinoma mladi ljudje, ki so si želeli od življenja več, kot je ponujalo domače okolje – več svobode, blagostanja, širine duha in možnosti. Ko navajamo vzroke, se pogosto ustavimo pri ekonomskih ali političnih, dejansko pa nam zgodbe predstavijo veliko bolj kompleksne okoliščine, v katerih odločilno vlogo igrajo tudi možnosti, ki jih države priseljevanja ponujajo in celo oglašujejo.

Nasploh pogled v migracije veliko pove o položaju žensk v obravnavanih obdobjih. Zgovoren se mi je zdel podatek, da so vse ženske, ki so se izselile bodisi v Brazilijo, Egipt ali ZDA, opisovale, kako dober in spoštljiv je odnos ljudi do njih v novem okolju, kar nam pove, kako patriarhalna je morala biti slovenska družba v tistem času. V Ameriki je nasilje nad žensko prepovedano že sredi 19. stoletja, priseljenci iz Evrope so zato presenečeni, saj so možje vajeni, da je žena njihova lastnina in lahko z njo počno, kar želijo. Verjetno je bila vrnitev domov za ženske po življenju v takem, bolj sprejemajočem okolju zanje toliko težja?
Mirjam Milharčič Hladnik: Vrnitev domov je bila lahko zelo travmatična, kar poznamo predvsem iz pričevanj aleksandrink. Aleksandrinke so bile popoln odklon od versko in socialno predpisane vloge ženske: bile so migrantke, kar je pomenilo zunaj nadzora družine, Cerkve in skupnosti; delale so v od vseh tujih svetov najbolj stigmatiziranem, torej na "Orientu"; zaslužile so veliko in ne glede na to, da so ves zaslužek pošiljale domov, jih je prevladujoči diskurz zaradi tega sumničil; v metropolitskih mestih takratnega Egipta so se srečale z bogatim, večkulturnim, večjezičnim okoljem, v katerem so se odlično znašle in je bilo nasprotje vaškega, nacionalno ogroženega, tradicionalnega in do žensk ne ravno spoštljivega sveta. Pomembno je razumeti, da je bila tudi vrnitev moških lahko travmatična, saj tudi njim ni vedno ustrezalo, da se morajo znova podrediti nadzoru in normam patriarhalnega, versko izključujočega, zaprtega in omejenega okolja. Domače okolje ni bilo v preteklosti in še danes ni razumevajoče do izkušenj, znanja, identitetnih sprememb, finančne in mentalne obogatitve ljudi, ki se vrnejo iz tujine. Tudi danes je človeku, odraslemu ali otroku, ki se v slovenski prostor vrne iz tujine, težko prebiti zid nezaupanja, ki ga vzpostavlja njegova ali njena "drugačnost".

Kako je bilo z identiteto priseljencev? Louis Adamič je Otonu Župančiču dejal, da se čuti eno in drugo, Američan in Slovenec. Vendar njegovih razmišljanj verjetno ne gre posploševati in iz njih sklepati širšo sliko? Verjetno pa je bil marsikomu skupen dvojni položaj, ki ga omenjate pri Adamiču: da je ves čas torej outsider in insider. Pri Adamiču kot pronicljivem opazovalcu in opisovalcu je bila to verjetno prednost, komu drugemu pa je morda ta dvojnost predstavljala tudi breme.
Mirjam Milharčič Hladnik: Identitetne preobrazbe so moja najljubša tema in do njih že dvajset let pristopam skozi življenjske zgodbe, pričevanja, korespondence, dnevnike in druge oblike pisnih in ustnih spominjanj. V tem gradivu najdem neskončne kombinacije prilagoditve in upiranja prilagoditvam, osvajanja jezika in vztrajanja pri materinščini, ohranjanja stikov z domačim krajem in družino ali pretrganja z vsem, kar je izviralo od tam, vključno z imenom in identiteto. Adamič ni bil od začetka, ko je prišel v Ameriko, izklesan v dvojni ali zavezan eni identiteti. To je bil identitetni proces in v njegovih delih mu lahko sledimo od tega, da se ima za bolj ameriškega od Američanov, tako Slovenca kot Američana, do identitetne pozicije pred tragično smrtjo, ko se ne more z nobeno od svojih domovin več identificirati. V svojih raziskavah, kar lepo prikaže dokumentarni film Američanke, sem našla ljudi, ki so slovensko poreklo in jezik zatajili zaradi nenaklonjene okolice, jim je bilo vseeno ali pa so celo svoje življenje delovali v najrazličnejših organizacijah in bili bolj slovenski od njihovih sorodnikov v "starem kraju". Tudi danes je zanimivo opazovati ljudi, ki odhajajo v na primer Nemčijo in Avstrijo, pa doma ne govorijo slovensko ali pa ne samo, da govorijo, otroke pošiljajo tudi v sobotne slovenske šole. Kaj je tisto, kar ljudem narekuje odločitve in odnos do identitete, lahko odkrijemo samo v osebnih zgodbah in pripovedih.

Kaj se vam zdi, da nam vse te zgodbe povedo o današnjem času, ki ga še vedno ali pa spet močno zaznamujejo migracije? Ste po preučevanju teh zgodb sami kako drugače ugledali sodobnost, jo bolje razumeli ali pa si morda želeli, da bi več ljudi poznalo zgodbe preteklosti, preden pogledajo in ocenjujejo čas, v katerem živijo?
Mirjam Milharčič Hladnik: Namen knjige je približati migracijska dogajanja na slovenskem ozemlju najširšemu bralstvu, da bi razumeli tako svojo preteklost kot sodobnost. Migracije so ključno zaznamovale razvoj našega prostora in življenja večine družin od sredine 19. stoletja do danes. Knjiga se sicer zaključi z letom 1945, a bo že naslednje leto sledilo nadaljevanje, knjiga o migracijah od 1945 do 1991.

V bližnji prihodnosti pa bomo, odvisno od tega, ali bo raziskovalni projekt odobren, trilogijo zaključili z obdobjem od 1991 do danes. Vse, o čemer govori knjiga Doba velikih migracij na Slovenskem, je aktualno za razumevanje današnjih migracij tako na ravni analize vzrokov in vzvodov kot na ravni osebnih doživljanj, vključevanja v novo družbo in identitetnih preobrazb. Za nas je ključno, da smo prikazali izseljevanje kot priseljevanje in obratno; da smo postavili v središče migracij človeka kot izseljenca in priseljenca hkrati; da je pred nami razgrnjen svet, v katerem ljudje pripadamo vrsti homo migrans, ki nima korenin, ampak krila.