Alessandro Rancati je neobičajen arhitekt. Vsaj tako se nam lahko zdi. Nikoli ni imel arhitekturne prakse, uporablja pa oblikovalsko razmišljanje na drugih področjih, tudi denimo v razmišljanju o možnostih za upravljanje kompleksnosti in kaosa v času krize. In ni tako neobičajen, kot se zdi.

Ko je v osemdesetih študiral arhitekturo v Milanu, se tam niso šolali za arhitekte – praktike. Učili so se kulturo oblikovanja in znanje naj bi uporabili v zelo različnih poklicih. Nekateri so res postali arhitekti, ki delajo v biroju, nekatere so bolj zanimale komunikacije …

Kako vključiti sektor oblikovanja v politike Evropske unije?
Rancatija zanima marsikaj, med drugim biotermično obdelovanje zemlje in regenerativne prakse pri oblikovanju prostora, politik in podjetništvu; pa možnost uporabe oblikovalskega oziroma kreativnega razmišljanja pri vodenju poslov; lahko bi rekli pri delu menedžerjev. Sodeloval je tudi z Evropsko komisijo, v okviru katere oziroma natančneje v okviru njenega Policy Laba si je prizadeval za vključevanje oblikovanja v politike EU-ja in to je vodilo do tega, da je postal eden glavnih pobudnikov pobude EU-ja Novi evropski Bauhaus.

Alessandro Rancati je bil pred kratkim gost festivala Rog dizajn dnevi, ki je potekal pod geslom 'Kaj se lahko naučimo od prednikov?'. Tam je vodil omizje Oblikovanje z agendo: spodbujanje ustvarjalnosti in sodelovanja, na katerem so razmišljali o tem, kako lahko institucije strateško oblikujejo okolja in kulture, ki spodbujajo inovativno razmišljanje in skupna prizadevanja, in še čem.

Že pred omizjem sem se z Rancatijem srečala v zgornjih prostorih Centra Rog in izkazal se je sogovorca, ki neverjetno hitro odgovarja na vprašanja o zelo različnih temah in tudi govori zelo hitro. Tako da mu je včasih kar težko slediti. Najin pogovor je sicer močno presegel temo omizja in zajel več področij udejstvovanja Alessandra Rancatija.

Ste arhitekt, oblikovalec, besedilo, ki spremlja vaš nastop na festivalu, pa vas predstavlja kot misleca in 'makerja'. Kaj to zadnje pravzaprav pomeni?
To so preprosto ljudje, ki razmišljajo in marsikaj počnejo. So misleci, ki nekaj izdelujejo, in so izdelovalci, ki razmišljajo. Gre pravzaprav za skupnostno bit oblikovanja. Gre za idejo, da obstaja določena raven razmišljanja o dizajnu, pri katerem ne gre zgolj za iskanje tehničnih rešitev, ampak upošteva tudi kontekst, v katerem določena težava nastane. In ko imaš rešeno to konceptualno podstat, začneš iskati materiale, s katerimi lahko to rešiš.

In s katero od teh vlog se trenutno najbolj identificirate?

Trenutno imam podjetje …

Livepods?
Da, to je Livepods, pri katerem gre pravzaprav za nadaljevanje tistega, kar smo začeli, ko smo imeli posest, ki je povezana z morjem. Torej, šlo je za zemljišče, kjer smo želeli eksperimentirati z organsko pridelavo hrane in podobnim. To je bilo na Hrvaškem. In edini način, da bi dobili možnost nakupa zemlje, je bila ustanovitev podjetja.

V tistem času sem delal za Evropsko unijo, in ko sem to delo končal, sem preprosto želel nadgraditi delo tega podjetja. Trenutno se osredotočam na možnost uporabe kreativnega pristopa k vodenju poslov. Ne gre zgolj za oblikovanje, ampak za raziskovanje načinov, na katere bi lahko ustvarili nenadejana doživetja pri tistih, ki sodelujejo z nami.

Ker gre za podjetje, smo se seveda morali naučiti, kako ravnati z denarjem, kako delovati transparentno, pa tudi kako razporejati denar med kolegi, saj to hitro lahko postane vir konflikta. Če se želimo osredotočiti na regenerativne prakse, za kar si prizadevamo, mora ta transparentnost biti samoumevna. To pomeni, da ko dobimo neka sredstva, denimo iz EU-ja, mora biti povsem jasno, kako naj se denar razdeli …

Omenili ste regenerativne prakse. Če sem pravilno razumela predstavitveno besedilo vašega podjetja, skušate regenerativne metode vpeljati v kar najraznovrstnejše dejavnosti. Čeprav izraz morda običajno povezujemo s kmetijstvom. Torej kdo so vaši klienti?
Deloma so to različne ustanove. Gre za nudenje pomoči organizacijam, da bi delovale in vpeljevale nekonflikten način sodelovanja tako s partnerji kot znotraj sebe. To denimo pomeni, da se skuša kolektivno definirati problem, s katerim imajo opravka; sploh kadar gre za kompleksno težavo.

Ustanova mora razviti strategijo, določiti svoje prioritete, razviti strateško razmišljanje. Tu je potrebna tudi komunikacija med sodelujočimi, ker se sicer del znanja hitro izgubi. Pomembno je, da se vsi strinjamo, kaj je treba narediti v tem trenutku, in da vemo, da imamo dovolj energije in virov za realizacijo.

Delo organizacij ste spoznavali tudi, ko ste bili del EU Policy Laba, nekakšnega političnega laboratorija, katerega na kratko opisano poslanstvo zveni sila imenitno: 'Sodelovalni' in eksperimentalni prostor za inovativno formuliranje politik. Z Evropsko unijo je povezana tudi pobuda Novi evropski Bauhaus. Vi ste bili eden od pobudnikov. Kako je nastalo ime? Gre za kakršno koli povezavo z izvirnim Bauhausom, torej šolo, ki je v Nemčiji obstajala med letoma 1919 in 1933?
Ime je izbrala predsednica Evropske komisije in je bilo objavljeno septembra 2020. Mislim, da se z izvirnim Bauhausom prej povezuje v duhu kot v praksi. Ideja je, da sledimo zares multidisciplinarnemu pristopu pri obravnavi vprašanj gradbene industrije, sektorja, ki ima velik vpliv na okolje. O gradbeništvu naj ne bi razmišljali zgolj kot o industrijski panogi, ampak kot o delu naše kulture. V tem pogledu naj bi o njem razmišljali glede na tri ključne vrednote: lepo – trajnostno – skupnostno naravnano (beautiful – sustainable - together).

Novi evropski Bauhaus je pritegnil veliko ljudi iz kulturnega in kreativnega sektorja, ker že samo ime napeljuje na nekaj, kar so spoznali v času svojega izobraževanja. Če denimo študirate arhitekturo v Italiji, imate Bauhaus takoj predstavljen kot enega ključnih elementov vašega šolanja.

Ampak obenem je pobuda vzbudila veliko zanimanja tudi med strokovnjaki, ki Bauhausa niso imeli vključenega v svoje šolanje, denimo ekonomiste, pravnike in druge. Zanimalo jih je, kaj to sploh je, kaj pomeni, kako lahko ustvarimo nekaj, kar je hkrati lepo, trajnostno in skupnostno naravnano. To je po mojem mnenju ustvarilo zanimiva razmerja, saj sta se srečali skupini ljudi, ki običajno nista v stiku. Na eni strani so kreativci, ki običajno niso vključeni v procese oblikovanja politik, in na drugi ljudje, ki s tem imajo izkušnje. Te je zadeva celo nekoliko zmedla.

Zakaj bi jih to sploh zanimalo?
Oblikovalci politik so na neki način potrebovali neke vrste preroditev.

Gre za iniciativo, torej sklepam, da nič, kar je povezano z njo, ni pravno zavezujoče. Kako ima torej lahko realne učinke?
Komisija nima zgolj vzvodov, ki so pravno zavezujoči. Denimo na področju kreativnih industrij ali izobraževanja pravno zavezujoči sklepi ne obstajajo. Menim, da prav to ponuja velike možnosti. Običajno gre za to, da ima komisija določena finančna sredstva, ki jih uporablja kot orodje za razvoj določenih idej; to pomeni, da se denar namenja za projekte, ki sledijo določenim smernicam.

In za Novi evropski Bauhaus obstajajo določena sredstva?
Da, še posebno zdaj. Vendar se je vse skupaj začelo celo brez financiranja. Torej imamo tu vprašanje, kaj omogoči razvoj neke pobude, če denar zanjo sploh ne obstaja. Dejansko – to je moj pogled – denarja sploh ne potrebujete. Seveda denar je orodje, a ne ključno.
Novi evropski Bauhaus (NEB) naj bi bil gibanje, in ko imate gibanje in še posebno če je očitno, da je odziv javnosti velik, lahko govorimo o nekih primerjavah s podjetjem. Seveda podjetje mora imeti neka sredstva, ki jih investira denimo tudi v oglaševanje. Vendar nas nihče ne sili, da bi kupovali določene stvari. Recimo, nihče nas ne sili, da vsak teden kupimo šest kosov spodnjega perila, a nekateri to vseeno počno, ker se jim to morda zdi 'kul'. Gre za znamčenje. In po mojem mnenju NEB ima ta potencial, da pripravi ljudi do sodelovanja na osnovi skupnih načel ali recimo skupne vizije.

Kakšno vlogo ste dejansko imeli pri tem projektu?
Od samega začetka sem bil del ekipe. Dejansko je sodelovanje med nami moralo biti dobro, saj celotna zadeva ni bila jasno definirana, nismo imeli 'predpisanih' nobenih navodil. Če ta obstajajo, je preprosteje. Tedaj natančno veš, kaj moraš doseči. Mi smo se morali odločiti že glede tega, kako naj se sploh soočimo s temi tremi vodili: lepo, trajnostno, skupnostno. Ali sploh vemo, kaj to pomeni; ali moramo zagnati proces, med katerim se definicije izoblikujejo. Sčasoma smo imeli vodstvo, ki je oblikovalo določene odločitve, a na začetku je to res bil fluiden, kolaborativen proces, v katerem smo iz zelo grobega koncepta izoblikovali ideje, ki smo jih želeli izpostaviti.

Predstavitev pobude NEB je s precej dolgim besedilom pospremila Ursula von der Leyen in omenila, da naj bi bil NEB del evropske strategije Green Deal. Ali je trajnost največji poudarek pobude?
Moje mnenje je – ampak to je moje osebno mnenje, ki nima nič opraviti s komisijo –, da je glavna vrednost NEB-a v ideji, da o stvareh ne moreš govoriti ločeno. Torej trajnost je povezana z okoljem, vendar je to le ena od idej. Prav tako mora obstajati lepota – saj znotraj komisije že obstaja več pobud, ki so povezane s trajnostjo (in vidik lepote NEB-a razlikuje od drugih pobud, op. P. B.). Gre torej za idejo, da sledimo realizaciji mešanice vseh treh vrednosti. Omeniti velja, da se tudi tu v Rogu razvijajo projekti, ki želijo biti trajnostni, lepi in naj bi povezovali ljudi.

Če odmislimo NEB, so področja arhitekture, oblikovanja in urbanizma kakor koli zastopana v politikah EU-ja?
Obstajajo iniciative, ki se ukvarjajo z razvojem mest v smeri razvoja trajnostnih mest. Vendar zares natančno ne znam odgovoriti. Vsaj sam menim, da nečesa primerljivega z NEB-om še ni bilo. Ne gre le za gradnjo, gre za oblikovanje javnih prostorov, za vprašanje, kakšna je naša interakcija z javnim prostorom. Skušamo razmišljati o načrtovanju stavb in gradnji onkraj tradicionalnih arhitekturnih konceptov. Da denimo kot skupnost skupaj razmišljamo, kakšni gradbeni ali urbanistični projekti bi bili za nas dobri. Kakšne vire imamo za uresničitev tega. Torej fokus je na dialogu in lokalnem kontekstu.

Če govorimo o zelenju v mestu, velja morda omeniti, da tudi vi sami gojite zelenjavo in druge rastline. In da vas zanimajo tako imenovani vrtovi Miyawaki, poimenovani po japonskem Akiri Mijavakiju ki so pravzaprav nekakšni majceni gozdovi, a z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Kako je to mogoče in za kakšne vrtove torej gre?
Osnovno načelo je, da moramo verjetno ponovno premisliti idejo urbanih okolij. Pomembni se mi zdijo urbani prostori, ki postanejo skupnostni vrtovi. Ne gre več za urbane prostore, ki jih vzdržuje neka občinska skupnost ali podjetje. Gre za gradnjo skupnosti.

Drugi vidik je izjemna gostota zasaditev. Rastline tako pravzaprav preprečujejo, da bi hodili skozi te prostore, ker so rastline tako na gosto zasajene. Pomembna je tudi ideja, da denimo sadeži padajo na tla, tam tacajo psi in opravljajo veliko potrebo ter vse te organske sestavine ustvarjajo pomembno organsko plast.

Tudi v tem pogledu je pomembno aktualno razmišljanje o možnostih boljšega ravnanja s prstjo, ki je morda pomembnejše od razmišljanja o tem, kakšne rastline naj zasadimo. Zdrava prst je prvi pogoj za to, da na njej rastejo zdrave rastline.

Če še ostanemo pri temi zelenja – prebrala sem, da vaše podjetje Livepods sledi tako imenovani Ustavi rastlin. Kaj je pravzaprav to?
V Italiji deluje zelo znan znanstvenik Stefano Mancuso, ki je napisal ustavo rastlin. Malo gre za provokacijo, vendar je tudi resna zadeva. Pravi tako: Mi smo živali in mislimo, da smo najpomembnejša živa bitja na svetu. Na neki način naš način razmišljanja vnašamo v naravo. Ampak v resnici vse dolgujemo rastlinam. So edini organizmi, ki proizvajajo hrano za vse, tudi za nas. Brez rastlin ne bi preživela nobena vrsta na svetu. Kaj če bi torej začeli razmišljati na ta način? Ustava rastlin poziva k vrnitvi k paradigmi, da ni pomembno le, da naravi ne škodujemo, ampak da naravo čutimo. Gre tudi za vaje, ki se nam morda zdijo abstraktne, kako bi lahko prodrli v način razmišljanja rastlin in ga vključiti v to, kar počnemo.

Ste pa tudi eden od avtorjev knjige o upravljanju kompleksnosti in kaosa v času krize. Ali zastopate mnenje, da živimo v času krize, in če da, kakšna je ta kriza?
Morda naš čas ni le čas krize. Zagotovo pa živimo v času, ko prepoznavamo, da živimo v kompleksnem okolju. Za industrijsko dobo je bilo značilno prepričanje, da lahko svet obvladujemo linearno, kot da bi šlo za neki proces. Šlo je za razmišljanje, da če dobro načrtujemo, bomo lahko dosegli, kar smo si zamislili. A v resnici nikoli ni bilo tako. Je pa določen čas obstajala iluzija, da to je tako.

Ljudje smo kompleksna bitja in imamo določeno identiteto, ki se lahko spreminja; imamo predstave o tem, kaj želimo doseči, je pa na neki način nemogoče predvideti, kaj se bo z nami zgodilo.

Je to vedno bilo tako?
Vedno. Za naš čas pa je značilno, da vedno več ljudi spoznava, da živimo v 'kompleksnosti'. In počasi spoznavamo, da naše upravljavske prakse, pa tudi izobraževalni sistem ne pripravljalo ljudi na življenje v kompleksnem svetu.

Omenjena iluzija še vedno lahko v določenih razmerah deluje. Ne gre za dualizem ene ali druge ideje. Kriza je trenutek, ko te stvari postanejo jasne. Tudi covidna kriza je pokazala, da če prehitro sprejmeš določene rešitve in pri njih vztrajaš, jih lahko pozneje obžaluješ. Ali če denimo vztrajaš pri prestrogih omejitvah, jih lahko vzdržuješ določen čas, vendar jih potem moraš spremeniti in to pojasniti. Ljudje lahko namreč nekaj časa vztrajamo pri določenih omejitvah, vendar ne za vedno.

Ideja upravljanja kompleksnosti pomeni, da najprej razumeš kontekst, kar pomeni, da nekdo, ki je politični odločevalec, komunicira z vpletenimi in se tako seznani z različnimi pogledi in razmišljanji o mogočih rešitvah. Torej, kako skupnost, organizacije … vidijo situacijo. In potem postane tudi za odločevalca ali menedžerja lažje spoznati, katere so razumne poti, ki jim je treba slediti. To pogosto nima nič opraviti z znanostjo ali poznavanjem literature, gre le za to, da so v določenem kontekstu nekatere odločitve nesprejemljive, tudi če so utemeljene na znanosti.

Torej imate konkreten predlog, kako se nekdo lahko sooči s kaosom?
(he he) Obstaja ideja, da vstopiš v kaos na nadzorovan način, kar denimo počne določen razumen dizajn ali umetnost … Torej ideja je, da vstopiš v prostor, v katerem ni nobenega nadzora, in se vprašaš o pravilih in kulturi tega prostora, potem pa iz tega prostora izstopiš z določenim znanjem. V področje kaosa sicer vstopiš bodisi po svoji odločitvi ali pa naključno. Pomislite na potres, ki lahko povzroči ogromno škodo in kaos, nad katerim nimate nobene kontrole. Vsak želi ustvariti mejo med kaosom in seboj. V potresu morda skočiš pod mizo in upaš, da se ne bo nič zgodilo. Vendar to morda ne bo dovolj.

V kaosu torej najprej skušaš narediti neko oviro, ki pa skozi čas ne zadostuje in lahko sčasoma sama postane težava. Torej se moraš nekako prilagoditi. Če kaos zajame skupino ljudi, prilagoditev pomeni, da morajo imeti medsebojno komunikacijo. Le tako lahko ugotovijo, kakšna je situacija in kako razmere vplivajo nanje. To jim da neko predstavo o tem, kaj lahko naredijo. Torej predvsem moramo biti fleksibilni in sposobni razmišljati, kaj je naslednji pameten korak.

Predlagate torej, da ni smiselno načrtovati preveč vnaprej?
Toliko je negotovosti, da res ne. Dolgoročno načrtovanje lahko sicer uporabimo kot motivacijsko orodje, vendar res ni smiselno preveč načrtovati, saj je toliko negotovosti. To je tako, kot bi deskar na vodi skušal načrtovati vnaprej, v resnici pa ga vodi val. Seveda ga lahko ujame in vzpostavi neko ravnotežje, vendar ne ve, kam ga bo val pripeljal.