To tradicijo je v Centru Rog predstavila Asel Yeszhanova.

Asel Yeszhanova je kazahstanska arhitektka – a precej neobičajna arhitektka. Pa saj je že na nenavaden način postala arhitektka: "To je smešno, ampak mama me je prisilila, da sem postala arhitektka. Sploh nisem vedela, kaj arhitekti delajo. Živela sem v majhnem mestu na severu Kazahstana in prvič sem galerijo ali muzej sodobne umetnosti videla, ko sem bila stara približno 25 let. Želela sem študirati politologijo ali novinarstvo, ker sem videla veliko krivic. In danes gledam na arhitekturo kot orodje, s katerim lahko prispevam k spremembam."

O Kazahstanu povprečen Slovenec verjetno ne ve veliko. Morda še tega ne, da so leta 1997 prestolnico iz Almatyja (nekoč Alma Ata) prestavili v Astano (nekoč Akmolinsk, pa Celinograd, Akmola, med letoma 2019 in 2022 pa celo Nursultan, po predsedniku Nursultanu Nazarbajevu). Da, cela zmeda z imeni bi lahko rekli.

Potem ko se je šolala in tudi delala na 'razvitem' Zahodu, v New Yorku in Londonu, Asel Yeshanova zdaj živi v Almatyju, za katerega pravi, da je še vedno kulturna prestolnica Kazahstana in tudi ves finančni kapital se od tam še ni preselil v Astano. Pred kratkim je bila rezidenčna umetnica v Centru Rog in v okviru gostovanja je med drugim izdelala interpretacijo tradicionalne kazahstanske jurte. A začnimo pri nečem splošnejšem, torej Kazahstanu in odnosu ljudi do sovjetske dediščine ter očitno precej nenavadnem aktualnem odnosu med Rusijo in Kazahstanom, saj je sogovornica nakazala, da ima Moskva v Kazahstanu, ki vendar je samostojna in suverena država, še vedno veliko vpliva.

Moskva še vedno nadzira dokumente iz obdobja Sovjetske zveze
"V tridesetih letih je zaradi lakote umrlo najmanj 50 odstotkov Kazahstancev. Še danes govorijo, da je bil to genocid. Ampak v resnici o tem ne govorimo veliko, ker smo sosedi Rusije. Spomnim se, ko sem pred 11 leti sokurirala projekt o Stalinovi represiji, ki je za Kazahstan zelo relevantna tema, saj je bilo na območju Kazahstana veliko delovnih taborišč; največje je imelo približno površino Slovenije. Želeli smo narediti umetniški projekt, v okviru katerega bi umetniki razmišljali o tej travmi, ki je ostala po Stalinovi represiji. In ugotovili smo, da do nekaterih dokumentov še vedno ni dostopa in so pod nadzorom Moskve."

Sir, trd kot kamen, ki je reševal življenja
Od začetka 30. do konca 50. let prejšnjega stoletja je na ozemlju Kazahstana delovalo 11 taboriščnih uprav in obstajalo je več sto posameznih taborišč. V povezavi s taborišči Asel Yeszhanova v odgovoru na vprašanje, kaj so nomadski Kazahstanci nekoč jedli, pove zanimivo anekdoto. Njihova osnovna hrana so bili meso in mleko ter nenavaden kot kamen trd sir. To lahko potrdim, ker mi je Asel poklonila nekaj koščkov tega sira, ki je neznosno slan in ima precej neprijeten vonj. Je pa rešil življenje več internirankam v taboriščih.

"Blizu Astane je bilo žensko taborišče, kjer je bila zaprta denimo mati slavne balerine Maje Plisecke, njen oče pa je bil v Stalinovih čistkah usmrčen. Do taborišča so prihajali domačini in v interniranke metali kamne. Vsaj tako so najprej mislile zapornice, vendar so jim domačini na skrivaj pokazali, da naj 'kamne' pojedo. Ti kamni so bili v resnici koščki tega trdega sira."

Kazahstan je po površini deveta največja država na svetu, ima pa zgolj okoli 20 milijonov prebivalcev. Za sodobno zgodovino Kazahstana je bilo bistveno dogajanje v 19. stoletju, ko je Rusija med letoma 1824 in 1854 zasedla celoten kazahstanski kanat. Kazahstan je, kot pove Yeszhanova, postal kolonija ruskega imperija: "Kot arhitektko in urbanistko, kot nekoga, ki se ukvarja z urbanim prostorom, me zanima, kako arhitektura oblikuje narodno identiteto, kako je bila oblikovana v času Sovjetske zveze, ko so denimo uporabili tradicionalne kazahstanske ornamente in jih vnesli v betonske stene zgradb. Podoba naj bi bila kazahstanska, a izvedena socialistično. In to je podedovala in uporablja sedanja oblast."

Starogrški templji in vrtoglavi nebotičniki v Astani
Glede na sodobno zgodovino spreminjanja imen mest in premikanje prestolnice se nam lahko zazdi, da Kazahstan še vedno išče identiteto. Razlage sicer ni podala, je pa Yeszhanova izrazila mnenje, da je smiselno, da je prestolnica zdaj bolj na severu, vendar pa se pojavljajo ugotovitve, da poteka poskus izbrisati spomin na preteklost. V Astani danes vidimo nenavaden konglomerat sodobnih nebotičnikov in kičastih približkov starogrške arhitekture; v resnici gre za tako imenovano načrtovano mesto oziroma Astana v veliki meri ne raste organsko. "Je plansko mesto, vendar ni mesto, ki bi ga zgradili sredi ničesar. Prej je to bila Akmola, regionalno gledano precej pomembno mesto. Pa vseeno se govori, da je bila zgrajena sredi ničesar in da jo je dal zgraditi prvi predsednik," pove Yeszhanova, "Povabili pa so tudi slavnega japonskega arhitekta Kišo Kurokavo (bil je eden od utemeljitev japonskega metabolističnega gibanja, ki je megastrukture načrtovalo kot orjaške organizme, op. P. B.), ki ga je vodila ideja simbioze – kako je oseba povezana in v stiku z reko oziroma s celotnim ekosistemom."

Voda, ki je je v Kazahstanu vedno manj
Omemba reke v Astani seveda nujno vodi do pogovora o vodnih virih v Kazahstanu. Kar tretjino ozemlja zavzemajo stepe, del je tudi puščavski. Vendar nekaj rek vseeno obstaja, torej tudi v prestolnici: "Skozi Astano teče reka Išim, katere tok močno regulirajo, kar je precej žalostno. Zdaj je ujeta v betonsko strugo in njen tok je zelo nadzorovan, kar po mojem mnenju ni preveč bistroumno in se bomo s tem morali prihodnosti še spoprijemati. Kazahstan se bo v prihodnosti gotovo spopadal s težavo skopih vodnih virov," pove Yeszhanova in nadaljuje s pripovedjo o Aralskem jezeru, za katero danes težko presodimo, v katerih državah sploh leži.

Danes velja, da si jezero delita Uzbekistan in Kazahstan, vendar se povodje jezera, katerega ime namiguje na več kot 1100 otokov, ki so nekoč obstajali, razteza od Afganistana, Irana do Kirgizije, Tadžikistana in Turkmenistana. Vendar je od začetkov intenzivne izrabe vode za potrebe kmetijstva od 60. let dalje raven vode drastično upadla in fotografije ladij, nasedlih sredi puščave, so nekaj običajnega.

Ravnanje z vodnimi viri v Kazahstanu in zakaj morda ptice ne bodo več prišle
"V Aralskem jezeru je izginilo 90 odstotkov vode. To je ena največjih ekoloških katastrof na svetu, ki jo je povzročila industrializacija. Radi govorimo o tem, koliko nafte in rudnin imamo, kako bogati smo, ampak ključno vprašanje je, kako ravnamo z našo naravo. V Astani, denimo, imamo jezera v stepi, kjer živijo plamenci in pelikani, tja pride tudi veliko redkih vrst ptic, ki migrirajo pred zimo. Zdaj želijo tu graditi velike stanovanjske hiše, aktivisti želijo zaščititi ekosistem, vendar tu odloča denar."

Sedanjo podobo kazahstanskih mest še vedno precej določa gradnja iz časov Sovjetske zveze, v kateri je bil tudi sistem gradnje mest centraliziran, pa vendar je tedanja gradnja, katere simbol so seveda tako imenovane hruščovke, stanovanjski bloki, v katerih sta si po dve stanovanji celo delili nekatere prostore, številnim prinesla višji bivalni standard: "Nekateri ljudje so nostalgični glede sovjetskih časov, stavbe se jim zdijo lepe."

Kje lahko vidite sovjetski modernizem
Veliko stavb iz sovjetskih časov so ohranili. Danes Almaty velja za enega najrazburljivejših krajev, če želite videti sovjetski modernizem, ki je lep. Nekateri ljudje pa vseeno želijo izbrisati ta spomin, pove Asel Yeszhanova in omeni smernice, ki jim sledi aktualna oblast, "oblast 'kopira' starogrško arhitekturo, ko se načrtujejo denimo gledališča, opere, muzeji ali piramide. Radi vabimo zahodne arhitekte, denimo Normana Fosterja (v obliki piramide je načrtoval palačo miru in sprave, kjer so leta 2003 gostili prvi kongres svetovnih in tradicionalnih religij, op. P. B.). Sem kritična do teh potez, vendar se obenem zavedam, da smo mlada država in tako imamo na neki način čas, da delamo napake in o njih razmišljamo. V resnici imam veliko upanja."

Delegirana selitev prestolnic je vedno tvegana. Porabljenega je ogromno denarja, vendar nikakor ni nujno, da ljudje to sprejmejo oziroma ponotranjijo. Kot je že bilo omenjeno, Almaty še vedno velja za kulturno prestolnico: "Veliko mladih umetnikov še vedno raje živi v Almatyju. Ta je dobro okolje za umetnike, ki se trudijo, poskušajo nekaj narediti, tam obstaja tudi dobra skupnost umetnikov, tam so tudi neodvisne ustanove, medtem ko so v Astani predvsem vladne ustanove."

Arhitektura ni umetnost, kvečjemu obrt ali storitev
Asel Yeszhanova v resnici razmišlja politično, očitno je, da je bil študij politologije njena prva izbira. "Mislim, da je vse politično. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je arhitektura umetnost. Kvečjemu je obrt. Ali storitev. Menim, da je arhitektura predvsem medij, ki lahko oblikuje našo družbo. Arhitektura je lahko zatočišče, pa tudi zid, ki nas, kot je bilo v primeru Berlinskega zidu, ločuje. Vidimo tudi zidove med Izraelom in Palestino ali dogajanje na meji med ZDA in Mehiko. Nekako ne spoznamo, da je tudi zid arhitektura, in ne posvečamo pozornosti temu, kakšne ideje so investirane v arhitekturno delo. Ali čutimo odgovornost ali smo preprosto samo klienti, ki dobijo denar," je razmišljala o poslanstvu arhitektov. "Mislim, da na svetu manjka empatije in dialoga, in navdušuje me, da je lahko arhitektura prostor empatije, prostor za skrb za drugega, prostor pomoči."

Migranti so ji pripovedovali o rekah
Vendar če se vrnemo k jurtam in delu Asel Yeszhanove v okviru rezidence v Centru Rog. Strinjala se je, ko sem jo izzvala, da je naredila na neki način multikulturno jurto, katere podobo zaznamujejo podobe tokov rek. Kot pove Yeszhanova: "Vzpostavila sem stik z lokalnim centrom za begunce in migrante in jim predstavila projekt. Zelo so mi pomagali. Migranti so mi pripovedovali o rekah v njihovi domovini. Dali so mi imena in poskušala sem jih izslediti. To so reke v Maroku, Angoli, Kirgiziji, Bosni … Našla sem tudi zemljevid poti, po katerih hodijo afriški migranti. Od daleč so videti kot reke, a vendar to niso." Tako so vijugave linije postale osrednja poteza jurte v Centru Rog.

Pa vendar se tu nujno postavi vprašanje, ali v Kazahstanu še obstajajo nomadi, ki živijo v jurtah, kritih s klobučevino: "Nekaj jurt je še, vendar težko govorimo o popolnih nomadih. V resnici bi bilo za Kazahstance bolje, če bi se vrnili k tradiciji. No, zdaj nekoliko romantiziram. Podnebje je postalo veliko bolj kruto in vzdrževanje stavb glede na ogrevanje in hlajenje postaja vedno dražje in v nomadskem načinu življenja prepoznavam določene poceni rešitve."