Pod Trgom mladinskih delovnih brigad so med drugim odkrili steklarsko delavnico s pečmi, ostanki staljenega stekla, rude in steklenimi predmeti. Trenutna zaščitna izkopavanja pa ponujajo tudi nikoli prej mogočo priložnost dokumentiranja in raziskave celotnega ustroja segmenta rimske državne ceste.

"Glavna vpadnica v Emono je očitno delovala vse do danes. Verjetno ni bila več vzdrževana, ampak uporabljali so jo. V 18. stoletju, ko se v času Marije Terezije močno izboljšuje cestno omrežje, je točno na isti trasi zgrajena dobro utrjena cesta z ogromnimi obcestnimi jarki. Rimska Emona je pustila velik pečat tudi v današnjem prostoru, imamo tudi več stavb, ki so na tem mestu prav zaradi Emone," pojasnjuje arheolog Matej Draksler, namestnik tamkajšnjih raziskav.

Izkopavanja so zagnali Muzeji in galerije mesta Ljubljane v sodelovanju z Arheološkim raziskovalnim konzorcijem za Ljubljano pred začetkom obnove Trga mladinskih delovnih brigad ter rekonstrukcijo križišč Prešernova–Rimska, Prešernova–Aškerčeva in Tržaška– Bleiweisova–Aškerčeva.

Vabljeni k branju pogovora o novih vpogledih v čas, ko je bila Ljubljana rimska naselbina.

Kako raziskovanja na Trgu mladinskih delovnih brigad (Trg MDP) prispevajo k razumevanju dinamike razvoja uporabe prostora v zahodnem emonskem predmestju? In na kateri točki ste trenutno s tamkajšnjimi izkopavanji?
Prvo, obsežnejšo fazo smo končali, ta izkopavanja so bila na mestu zahodnega predmestja Emone. Emono dobro poznamo, veliko je bilo raziskav znotraj samega obzidanega mestnega jedra. Slabše poznamo predmestja. Severno je bilo raziskano znotraj izkopavanj na Kongresnem trgu, dobro poznamo tudi severno grobišče. V rimskih časih so bila grobišča ob glavnih vpadnicah v mesto. Slabše je poznano zahodno predmestje in tudi zahodno grobišče. To smo raziskovali prav na Tržaški cesti, kjer smo odkrili nekaj dobro ohranjenih zgodnjerimskih grobov. Čakalo nas je nekaj presenečenj, ko smo začeli prvo izkopavanje.

Kaj so raziskave pokazale? Na kakšen način so aktualna raziskovanja dopolnila manjkajoče delce o življenju v času Emone?
Emono je gradila vojska, bila je izhodišče za osvajanje Balkana in Panonije. Zgodba Emone se začne že v zadnjih desetletjih pred našim štetjem, tu je bila prisotna rimska vojska, to je bil čas osvajanja prostora proti Vzhodu. Iz tega časa poznamo dobro utrjeni rimski tabor na desnem bregu Ljubljanice, to je pri izvozu iz predora pod grajskim gričem.

Ko pa raziskujemo na levem bregu, tudi zdaj na Trgu MDB, vsepovsod odkrivamo sledove vojaške prisotnosti iz tega časa. Na začetku se je zdelo, da so sledovi vezani na urjenje vojske, ki je bivala na desnem bregu, zdaj pa vse se bolj zdi, da so v obdobjih, ko je bilo vojske veliko, bivali na levem bregu vključno s konji in vso opremo. Postavili so si začasne tabore, sledovi pa so predvsem plitvi obrambni jarki, ki jih je vojska na pohodu izkopala vsak dan, da se je zaščitila na sovražnem ozemlju. To je najstarejša sled na Trgu MDP. Potem pa gremo v čas gradnje Emone, ko se razmere proti Vzhodu stabilizirajo, vojska se pomakne bolj proti Vzhodu in se Rim odloči, da bo tu zgradil obzidano mesto z obrambnimi stolpi in štirimi glavnimi vhodi. To se je gradilo pod nadzorom vojske, ki je prisotna pred obzidjem. Mesto so verjetno gradili sužnji, inženirji. Takrat je ves ta prostor poravnan in zgrajena vpadnica v mesto. To je cesta, ki je vodila iz Rima skozi Emono ali na Balkan ali v Panonijo – ena najpomembnejših cest tistega časa. Po njej so vse vojske in vsi pomembni ljudje potovali. Zelo dobro je grajena, malo je najdb, kar je nenavadno. Včasih se je veliko smetilo, izgubljalo v cestnem blatu. Tega tu ni, očitno je država tako dobro skrbela za cesto in jo redno čistila in vzdrževala, vsaj v tem prvem obdobju.

Ko je nevarnost z Vzhoda minila, se je meja ustalila na Limesu in Emona je izgubila strateški pomen. Še vedno je pomembna cesta in gre skozi Emono, vendar pa obrambna funkcija obzidja ne obstaja več, obrambni jarki so zasuti. V 2. polovici prvega stoletja začne ob tej cesti nastajati predmestje. Na eni strani imamo luksuzne stanovanjske objekte, tudi z mozaiki, na drugi strani pa delavnice.

Letos smo odkrili steklarsko delavnico s pečmi, z ostanki staljenega stekla, rude, steklenimi predmeti. Ta delavnica je bila odprta na ulico, kot je bilo tedaj tipično. Vsakdo, ki je prišel mimo, je videl steklarja, kako izdeluje predmete in kakega verjetno lahko na kraju samem kupil. Govorimo o času razcveta rimskega cesarstva, ki traja do 2. polovice drugega stoletja, ko vpadejo v Italijo Markomani. To je bila kratka nevarnost, ki je zapretila Rimu. Očitno se takrat niso zavedali nevarnosti, mislili so, da so varnejši. Del predmestja je takrat podrt. Predvidevamo, da zato, da se je spet lahko vzpostavila obrambna funkcija mesta. Ne moreš ga namreč braniti, če imaš pred njim objekte. Ko nevarnost mine, se objekti obnavljajo, vendar ne vsi. Imamo objekt, ki je bil v 3. stoletju obnovljen, luksuzna stavba s talnimi gretji in mozaiki, na drugi strani pa imamo objekt, ki je bil izravnan z zemljo. Južno od vpadnice pa so bili pred 100 leti odkriti sarkofagi. Videti je, da je bil to že čas krščanstva in je bilo vzpostavljeno poznorimsko grobišče znotraj tega predmestja.

Prek današnjega Trga MDP je v rimskem obdobju potekala zahodna vpadnica v Emono, ki je tod vodila iz Akvileje (današnjega Ogleja) v Italiji. Kaj je bilo doslej znano o vpadnici? In katere sledi, povezane z antično cestno traso Akvileja–Emona, najpomembneje dopolnjujejo naše znanje o tistem času?
Za vpadnico smo vedeli, kje jo lahko pričakujemo. Do tretjega stoletja imamo dobro ohranjene ceste. Vpadnico smo že na nekaj mestih dokumentirali na Tržaški cesti. Vendar pa smo naleteli na še eno presenečenje, in sicer pred gostilno Lovec. Pričakovali smo objekte ob tej glavni cesti, ki gre bolj proti severu. Naleteli pa smo na še eno cesto, ki je potekala v drugi smeri. Odkrili smo torej križišče, odcep, od ceste, ki je vodila na stranska vrata. Pri vsakem stolpu, ki so bili na razdalji približno 60 metrov, so bila manjša stranska vrata, in očitno so tudi dobro utrjene ceste vodile do teh vrat. Že leta 2018 smo med raziskavami na Erjavčevi cesti v Križankah ugotovili, da je imela Emona obvoz, ki je vodil okoli obzidja. Ko je bilo ogromno prometa, ni bilo smiselno, da gre ves ta promet skozi mesto, tako da je potekal promet okoli mesta v vse smeri, kamor se je popotnik namenil.

Vsak teren zahteva drugačno gradnjo: severna vpadnica je denimo popolnoma drugačna, ker je grajena na produ in ni potrebovala masivne gradnje. Tukaj pa smo na robu Barja, teren je precej razmočen, cesta je dobro grajena. 50 metrov pred obzidjem je grajena po vseh inženirskih pravilih, je napeta, v sredini višja kot ob robovih, zato da se voda in blato stekata v jarke. Nasutje je debelo, zgrajeno iz prodnikov, vzorčen primer dobro grajene ceste. V tej maniri so jo tudi obnavljali.

Koliko je bilo mogoče na novo odkriti v povezavi z Emono na koncu svojega obstoja, torej v 5. stoletju?
Zadnje obdobje Emone v petem stoletju je čas, ko mesto samo še životari, cel kup barbarskih plemen gre skozi. Porušeno je, večina prebivalstva se umakne. Iz tega časa življenje v Emoni slabo poznamo. Objektov ni, poznamo pa nekaj predmetov, ki pričajo o prisotnosti posameznikov v mestu. Tu na Trgu MDB smo odkrili, da je bila steklarska delavnica, ki je bila že vsaj nekaj desetletij porušena, nato v poznorimskem obdobju obnovljena. A ne na klasičen rimski način, zidan z malto, ampak z naloženimi kamni, ki so verjetno nosili lesen objekt. Verjetno je zadoščal prebivalcem, ki so se morali ob vsaki nevarnosti še vedno umakniti iz mesta. Umikali so se na hribe v okolici, to so bile višinske postojanke, večji del prebivalstva pa je verjetno šel proti morju, kjer je bilo varneje.

V drugi polovici 5. stoletja Emone ni več, ostane samo še kup ruševin. Zanimivo pa je, da je glavna vpadnica v Emono očitno delovala vse do danes. Verjetno ni bila več vzdrževana, ampak uporabljali so jo. V 18. stoletju, ko se v času Marije Terezije močno izboljšuje cestno omrežje, je točno na isti trasi zgrajena dobro utrjena cesta z ogromnimi obcestnimi jarki. Rimska Emona je pustila velik pečat tudi v današnjem prostoru, imamo tudi več stavb, ki so na tem mestu prav zaradi Emone.

Omenili ste že, da so izkopavanja osvetlila lokacijo grobišč. Kako bodo raziskave natančneje dokumentirale razvoj pokopavanja ob zahodni vpadnici v Emono in zamejile razprostranjenost morebitnih grobov?
Ob tej vpadnici so imeli Emonci grobišče, na začetku 1. stoletja je začelo nastajati nekje na križišču Tržaške z Bleiweisovo cesto, stalo je ob cesti vse do Gimnazije Vič. To je bilo raziskano z raziskavami na Tržaški cesti, prej tega obsega nismo poznali. To je ta prva linija ob cesti. Grobišče se je širilo čedalje bolj stran od Emone, bile so grobne parcele s pomembnimi emonskimi družinami. To so žgani grobovi, z veliko pridatki iz 1. stoletja. S prihodom krščanstva se to spremeni. Grobišče se širi stran od ceste, grobovi pa se začnejo pojavljati tudi približno 50 metrov stran od ceste. Videti pa je, kot da je ravno takrat na Trgu MDB in na Groharjevi ulici zaživelo poznorimsko grobišče. Ker gre za krščanstvo, gre za drugačno obliko pokopavanja, običajno brez pridatkov in skeletnimi pokopi. Prej so bile žare, zdaj pa so bile to lesene krste oz. zaboji ali pa kamniti sarkofagi za premožnejše. Nekaj teh kamnitih sarkofagov je bilo v preteklosti že odkritih na trgu MDB. Zadnji dve leti smo z raziskavami odkrili nekaj skeletnih grobov, ki so bili pokopani brez pridatkov in celo brez zaboja.

Kakšne informacije lahko pridobite na podlagi grobišč, skeletov in pridatkov o tem, kaj se je takrat dogajalo?
Na osnovi pridatkov lahko izvajamo analize časovnega umeščanja. Na podlagi skeletov lahko raziskujemo, kako se je nekdo prehranjeval, ali je imel kakšne bolezni, kaj je počel v življenju. Tako dobimo podatke o načinu življenju v tem času.

Kaj vse obsegajo najdbe? Našli ste tudi precej drobnih predmetov, kaj nam ti povedo? Pomemben del najdb je tudi arhitektura v obliki stanovanjskih zgradb ter gospodarskih in morda kultnih objektov.
V emonskih kontekstih imamo veliko različnih najdb. Po eni strani so to ostanki arhitekture, imamo barvne omete, freske. Te so ali znotraj objektov ali pa na pločnikih ob cesti, kjer so odpadle omete nasuvali, da so utrdili pločnik. Potem imamo vsakdanje noše, sponke za oblačila, fibule, novce, ki se izgubljajo na cesti, koščene in bronaste igle, dele konjske opreme, ker smo le na prometni cesti. Tega je bilo veliko na trgu MDP. Pričakovali smo cesto in ti predmeti nam pomagajo časovno, ne le kontekstualno, osmisliti najdbe. Ko najdemo cesto, nam brez predmetov nič ne pove. Šele ti nam lahko povedo, v kateri čas sodi, in ostaline lahko umestimo, sestavimo zgodbo. Sicer je lahko vse od prvega do petega stoletja, ker imamo podobne načine gradnje v več obdobjih. Zdaj pa lahko vemo, da en del, ki smo ga izkopali na enem delu, in del, ki smo ga izkopali na drugem arheološkem najdišču, sodita skupaj. Podobno je s steklarsko delavnico. Kako vemo, da gre zanjo? Ker smo odkrili vse te steklene predmete. Objekt s pečjo bi sicer lahko kazal na taljenje železa, rude ali keramike.

Dokumentirana je bila tudi stanovanjska hiša ali morda predmestna taberna, ki je stene imela bogato okrašene z večbarvnim ometom.
Odkrili smo stanovanjski objekt, ki je bil očitno načrtno podrt v drugi polovici 2. stoletja. S tem, ko je bil načrtno podrt, so tudi freske padle skupaj z zidom na tla. Zid je še vedno delno stal, na spodnjem delu so bile freske še na zidu, o tem pa smo imeli celotno steno, ki je padla na tla.

Trenutno izvajate še eno izkopavanje, in sicer v središču Ljubljane na Hribarjevem nabrežju. Katero zgodovinsko obdobje dokumentirajo te raziskave?
Začeli smo izkopavanja na Hribarjevem nabrežju v okviru obnove kanalizacije in tlaka. Gre za arheološko izjemno lokacijo v srednjeveškem jedru Ljubljane, saj so začetki srednjeveške Ljubljane slabo raziskani. Kažejo sled 15. in 16. stoletja, ko je bila Ljubljana zgrajena iz kamna. Pred tem je bilo mesto leseno in šele zdaj lahko prek te lokacije raziskujemo celotno Ljubljano. Takšne lokacije so bile doslej le tri ali štiri v okviru raziskovanja v zadnjih štirih letih. Smo še na začetku, vendar si obetamo marsikaj zanimivega, česar do zdaj še nismo poznali.

Kako na arheološko raziskovanje vpliva material? Kako ravnate z lesenimi ostalinami in v kakšni obliki se ohranijo?
Les običajno strohni. Ljubljana je izjemna z vidika bližine Ljubljanice in vodotokov s strani grajskega griča in Rožnika, zato so tla precej vlažna. In v vlažnih tleh si lahko obetamo tudi, da so leseni ostanki dobro ohranjeni. To se je izkazalo že na dveh lokacijah na desnem bregu Ljubljanice. Tu pa še ne vemo, ali se bo zgodilo isto in lahko prav tako pričakujemo lesene ostanke.