Eliasson ob svetovnem dnevu otrok, ki ga zaznamujemo 20. novembra, poziva politike in druge odločevalce, naj se izkažejo s tem, da znajo prisluhniti najmlajšim pripadnikom družbe. Zato je zasnoval Earth Speakr, globalni projekt oziroma javno umetniško delo, ki je zaživelo letos poleti, ko je Nemčija nastopila svoje polletno predsedovanje Svetu EU.

Gre za interaktivni projekt, ki zajema aplikacijo in spletno stran v 25 jezikih, namenjeni krepitvi ter večji vidnosti upanj, skrbi in idej otrok glede podnebnih sprememb. Do danes je sodelovalo več kot 250 tisoč posameznikov, med katerimi so tudi otroci iz 70 držav, tudi iz Slovenije. (Za sodelovanje prenesete aplikacijo Earth Speakr iz spletnih trgovin Google Play ali App Store ter obiščete spletno stran Earth Speakr.) Eliasson s tem delom poudarja, kako lahko umetnost nagovarja našo potrebo po skupnih izkušnjah pri reševanju najbolj perečih vprašanj našega časa. Njegov namen pa je tudi spodbujanje medgeneracijske izmenjave mnenj na evropskih tleh in onkraj.

Z aplikacijo Earth Speakr, ki temelji na tehnologiji obogatene resničnosti, otroci v svojem maternem jeziku ustvarjajo sporočila in animirajo svoje okolje na način, da svoj glas posodijo drevesu, nebu, odvrženi plastenki, uličnemu košu za smeti ... Ob današnjem svetovnem dnevu otrok bodo sporočila delili na družbenih omrežjih pod ključnikom #ListenToTheFuture. Odrasli pa lahko sporočila podprejo tako, da na spletni strani projekta ustvarijo t. i. Loud Speakr. Gre za veliko zbirko sporočil, ki jih povežejo v obogateno resničnost in ko so zbirke ustvarjene, jih je mogoče deliti na spletu in jih postaviti kamorkoli na virtualnem zemljevidu sveta, kjer si jih je mogoče ogledati.

Olafur Eliasson (1967) se nasploh pri svojem delu večinoma posveča vprašanjem dojemanja, gibanja, poosebljenih izkušenj ter občutenja sebe in skupnosti. Ustvarja na področjih kiparstva, slikarstva, fotografije, filma, instalacij in digitalnih medijev – njegove stvaritve pa pogosto zaživijo zunaj galerijskih in muzejskih prostorov. V svoje ustvarjanje vključuje tudi javnost, in sicer z arhitekturnimi projekti, intervencijami v javnem prostoru, umetniškim izobraževanjem, oblikovanjem politik ter z ukrepi za varovanje podnebja in okolja.

S svojimi instalacijami prevprašuje tudi, kako dojemamo in soustvarjamo svoja okolja. Tako se je denimo v začetku letošnjega leta z instalacijo Symbiotic seeing (Simbiotsko videnje) v Kunsthausu v Zürichu poglobil v odnose in hierarhijo med človekom in drugimi vrstami, da bi tako ustvaril prostor za drugačne načine sobivanja. Če se ozremo na njegove projekte, ki jih je uresničil v tem tisočletju, velja izpostaviti The Weather Project (Vremenski projekt) s sijočim notranjim soncem, zavitim v meglo v muzeju Tate Modern leta 2003. Pet let kasneje so zaživeli njegovi The New York City Waterfalls (Slapovi mesta New York), ko je postavil štiri široke umetne slapove vzdolž bregov Manhattna in Brooklyna.

Še posebej v letih, ki so sledila, se je oziroma se še zmeraj posveča raziskovanju potenciala umetnosti za reševanje podnebnih sprememb. V okviru svojega Ice Watch (Ledena straža) je v zadnjem desetletju v središča Kopenhagna, Pariza in Londona pripeljal velike bloke grenlandskega ledeniškega ledu, ki so se jih lahko mimoidoči dotaknili in spoznali njegovo krhkost. Elisasson je bil lani imenovan za ambasadorja dobre volje Programa Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme – UNDP) za podnebne ukrepe in cilje trajnostnega razvoja.

Earth Speakr ob svetovnem dnevu otrok poziva: "Politiki, poslušate?", Olafur Eliasson pa je ob tej priložnosti povedal nekaj več o tem razvijajočem se umetniškem delu. Vabljeni k branju intervjuja!

Earth Speakr je umetniško delo, ki ga soustvarjajo otroci, vendar njihova sporočila poleg drugih otrok nagovarjajo odrasle, predvsem politike. Kako se je prvotno porodila ta ideja in katera prizadevanja ste si vzeli za osnovna izhodišča?
K snovanju projekta sem bil povabljen v kontekstu nemškega predsedovanja Svetu EU-ja, ki se je začelo julija letos. Vendar smo se za projekt dogovorili že pred približno dvema letoma, ko seveda nihče še ni mogel slutiti, v kakšni situaciji bomo letos, ko bo Earth Speakr zaživel. Pri snovanju ideje sem se precej osredotočil na vprašanje, kako se ogniti centralizaciji, ki je nasploh prisotna v Evropi. Če denimo postavite skulpturo zgolj v Bruslju ali Berlinu ali pa organizirate niz koncertov v evropskih prestolnicah, s tem ne boste zares dosegli ljudi, ki ne živijo v teh centrih. Izhajal sem iz perspektive, kako zasnovati projekt, ki bo enako dosegljiv za vse – pa naj živijo v veliki ali majhni državi, v mestu ali na podeželju. Zelo pomembno mi je bilo vprašanje, kako preprečiti hierarhiziranje.

Prav posebej smo se potrudili, da bi bili čim bolj učinkoviti prav v državah, v katerih sem bil kot umetnik s svojim delom manj prisoten skozi leta, denimo v državah jugovzhodne Evrope in baltiških državah. Res velikega odziva smo deležni tudi od otrok iz Poljske in Romunije. In le na tak način lahko zaživi ideja, za katero si tako zelo prizadevam: vzpostavitev novega evropskega javnega prostora, obuditev pripovedi, ki nam je vsem skupna.

Dandanes se naravnost neznosne količine energije vlagajo v polariziranje in naščuvanje enega proti drugemu. Aktualna retorika se vse preveč vrti okoli težav, ki se jih izkorišča za to, da se nekoga drugega okrivi zanje, pogosto kar pripadnike drugega naroda. Tako globoko smo zabredli v tovrstno ukvarjanje s težavami, da smo pozabili, kako veliko nam je skupnega. Zato sem si kot eno od izhodišč zastavil vprašanje, kaj je pravzaprav tisto, kar nam je skupno. To je seveda prihodnost. Tudi sicer se ukvarjam z vprašanji dobrobiti našega planeta – od podnebnih sprememb do okoljevarstva ter ogroženih vrst živali in rastlin. Ta področja me od nekdaj zelo navdihujejo in jih vključujem v svojo umetnost.

Sledilo je vprašanje, kdo so ambasadorji naše prihodnosti. To so seveda otroci in ti imajo pogosto višje duševne sposobnosti. Otrok ne bo zavračal drugega otroka na podlagi tega, da prihaja iz druge države. No, razen v primeru, da preživlja preveč časa z odraslimi, ki so naravnani tako. Med snovanjem projekta sem se ukvarjal tudi s tem, kako ustvariti zares vključujoč in torej prav tako varen prostor, v katerem bodo mogoči tudi zahtevni pogovori. Nekoč je veljalo, da je parlament tak prostor. Vendar žal dandanes ne moremo tega več tako zagotovo trditi. Seveda pa ne bi trdil, da v tem oziru ne obstajajo razlike od parlamenta do parlamenta.

Tema ogroženosti našega planeta je nedvomno aktualna, o njej se veliko govori in izobražuje tudi že najmlajše, ki so kdaj prav presenetljivo dovzetni in angažirani. Ste skozi ta projekt kdaj zaznali, da je lahko pri otrocih prisotna tudi precejšnja vznemirjenost ali zaskrbljenost zaradi občutka ogroženosti?
Dejal bi, da obstajata glede tega nasploh dve skupini. V prvi je prisotne veliko zaskrbljenosti, pri drugi veliko upanja. Potem obstaja tukaj še prekrivanje v smislu, da je kljub zaskrbljenosti prisotno upanje. Če pa tega upanja ni, nastopi stanje občutka ogroženosti in strahu. Na podlagi izsledkov raziskav strukture strahu vemo, da lahko ta povzroči resne travme. Če pa je ob zaskrbljenosti prisotno tudi upanje, obstaja bistveno manjša možnost, da boste travmatizirani, saj ste sposobni verjeti, da je mogoče določeno stvar izboljšati. Ljudje, ki premorejo upanje in so optimistični, so praviloma usmerjeni naprej in govorijo o tem, kaj se naj zgodi v prihodnosti. Tisti, ki so zgolj zaskrbljeni, pa večinoma govorijo o tem, kaj je šlo narobe v preteklosti.

Pri nekaterih otrocih je zelo zanimivo videti, kako zadosti varno se lahko nekdo počuti, da v polnosti izrazi svojo senzibilnost ali ranljivost, pa tudi svoje upe. Dandanes je treba biti kdaj naravnost pogumen ali celo drzen, da si pripravljen izraziti svoj optimizem. Hkrati se nekaterim otrokom kdaj ni težko izpostaviti in povedati, da so glede nečesa res zelo zaskrbljeni ali prestrašeni. Ali pa kdaj preprosto odgovoriti, da ne vedo, kaj bi dejali glede določenega vprašanja. S projektom oziroma javnim umetniškim delom Earth Speakr smo vzpostavili prostor, kjer so vsi skupaj in lahko vidijo eden drugega. Žal so v družbi zaradi obstoječe socialne izključenosti in pomanjkanja socialne mobilnosti v segregiranih območjih prisotne naracije, ki temeljijo na strahu. Ali na upanju na drugi strani, kar je pogosto povezano z razpoložljivostjo resursov. Zato nam je bila pri snovanju tako pomembna demokratizacija, ki jo prinaša ta projekt in jo je tako preprosto doseči.

K sreči sodobne tehnologije – tudi s svojo finančno dostopnostjo – omogočajo prečenje siceršnjih tovrstnih razmejitev. Vendar so hkrati pametni telefoni izdelani tudi iz redkih kovin, kot so litij, neodim in indij, za katere vemo, da jih izkopavajo v rudnikih, v katerih neredko izkoriščajo prav otroško delo ...
Glede tega imate popolnoma prav. Ustvarjenih je bilo kar nekaj res dobrih sporočil za Earth Speakr na to temo. Otroci so očitno seznanjeni s to situacijo, ki se jim seveda zdi problematična, kar me navdaja z upanjem. Ti otroci bodo namreč kmalu tudi sami postali potrošniki in če proizvajalci tehnologije vedo, da se otroci že zdaj zavedajo tega problema, bodo nekaj spremenili glede svojega početja. Ne morem zanikati, da obstaja določen paradoks v ustvarjanju tovrstnih projektov z uporabo pametnih telefonov. Vendar verjamem tudi, da gre za razprave, ki spodbujajo kritičnost, ustvarjalnost in subverzivno mišljenje. Prav tako menim, da je bolje, da se dejavnosti tako rekoč povišanega zavedanja vršijo v teh bolj zapletenih okoljih kot pa zgolj v muzejih ali galerijah, saj med drugim nagovarjajo nekatere probleme točno tam, kjer ti obstajajo.

Na kaj bi ob svetovnem dnevu otrok posebej opomnili javnost kot ambasador dobre volje Programa Združenih narodov za razvoj na področju podnebnih ukrepov in ciljev trajnostnega razvoja?
Otroci so ambasadorji dobre volje iz prihodnosti, ki so bili poslani nazaj v času, da nas naučijo, kako naj ne zavozimo vsega. 20. novembra zaznamujemo svetovni dan otrok, saj je bila na ta dan leta 1989 na Generalni skupščini Združenih narodov sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah. Splošna deklaracija človekovih pravic pa je bila sprejeta nekaj let po koncu druge svetovne vojne, natančneje leta 10. decembra 1948, zato na ta dan zaznamujemo svetovni dan človekovih pravic.

Vendar smo očitno pozabili, da se otroci najraje igrajo v naravi, torej v družbi rastlin in živali, katere pa nimajo dneva svojih pravic. Popolnoma sem prepričan, da bo v prihodnosti obstajal svetovni dan pravic vsega, s čimer se otroci igrajo. V njihovi igri in domišljiji denimo drevesa govorijo. V prihodnosti pa bodo drevesa imela pravice in svoje predstavnike ter bodo na ta način spregovorila. In mi bomo lahko končno zapustili dobo, središče katere je človek. S tem, ko se ljudje postavljamo nad vse drugo, uničujemo vse okoli sebe. Ne uničujemo zgolj prihodnosti za otroke, temveč tudi za živali in rastline.

Ob svetovnem dnevu otrok se je smiselno ozreti, kako se otroci igrajo. Earth Speakr je nekakšna kreativna škatla z orodjem, ki sem jo otrokom dal na voljo - gre za nedokončano javno umetniško delo, otroke pa sem naprosil, da ga dokončajo. Če pogledamo recimo risanke, je pogosto tako, da je zlobnež premagan s pomočjo dreves, morja, oblakov ..., ki oživijo in stopijo skupaj. Narava je tista, ki nam pomaga, sicer bi bili izgubljeni. Zato aplikacija Earth Speakr temelji na ideji, da lahko vse spregovori. Marsikateri otrok reče, da ni to nič posebnega, saj lahko v njegovi sobi prav vse spregovori, ko je on tam. In to je nekaj, na kar so Združeni narodi pozabili – da moramo tudi odrasli prisluhniti svetu.

Kakšne izkušnje ste od zagona Earth Speakrja do zdaj imeli s politiki z različnih ravni? Vam dejansko prisluhnejo in upoštevajo tudi to, kar imajo otroci za povedati?
Spočetka sem menil, da bodo politiki pripravljeni govoriti z nami, ker želijo dobro izpasti v medijih. Vendar se nekateri res zanimajo za taka prizadevanja, pred dvema tednoma sem se snidel denimo z nemškim predsednikom Steinmeierjem. Tudi nekateri politiki so pripravljeni priznati, da so zaskrbljeni in negotovi glede vprašanja, kako naj ukrepajo. Nedvomno smo že prešli točko, ko bi lahko politiki še naprej ignorirali podnebna in okoljska vprašanja, zgolj redki še zmeraj vztrajajo pri tem. Dejansko obstaja pri politikih z različnih ravni bistveno večje strinjanje glede teh vprašanj. In otroci so tisti, ki premorejo številne odgovore na ta vprašanja. Politiki pa vedo, kako s tehničnega vidika te odgovore prevesti v zakonodajo. Moramo upoštevati, da je dober politik tako rekoč odličen obrtnik. Menim, da bi morali bolj spoštovati dobre politike, ki so sposobni doseči tudi izjemno težke cilje in zato nisem pristaš tega, da se o politikih neprestano govori zgolj slabo. Otroci pa so lahko odlični svetovalci politikov in kot sem že dejal, so bili poslani sem iz prihodnosti, da nam pomagajo.

Za konec pa se vrniva še v vaša rosna leta. Rodili ste se proti koncu 60. let minulega stoletja in odraščali torej desetletjih, ki sta sledili. Kakšno je bilo takrat vaše dojemanje narave in se morda spomnite, kdaj ste prvič slišali za ogroženost našega planeta in obstoj okoljskih težav oziroma ste se tega začeli zavedati?
Glede na to, da smo v mojem otroštvu z družino veliko časa preživeli na Islandiji, se spomnim, da se je s koncem 70. ali začetkom 80. let začelo govoriti o ozonski luknji. Povečano ultravijolično sevanje, ki je ena izmed njenih posledic, je povzročilo povečanje možnosti obolenja za kožnim rakom. Spomnim se, da sem bil precej zaskrbljen zaradi ozonske luknje, ki se je raztezala tudi čez Islandijo. Vendar je svet takrat stopil skupaj in se je stanje izboljšalo. Moj drugi tozadevni spomin pa je vezan na ekscesno količino jedrskega orožja. Ko sem imel 13 ali 14 let, je obstajalo toliko jedrskega orožja, da bi bilo z njim možno šestkrat popolnoma uničiti naš planet. Spraševal sem se, v čem je smisel tega, saj je svet možno uničiti zgolj enkrat. Takrat sem se zavedel, da ljudje žal nismo nujno najboljši varuhi tega planeta.