Sam se tem ekscesom upira z novim celovečercem Polsestra, ki je okleščen na študijo dveh osrednjih likov. Rezultat je kljub temu neverjetno topel film, ki je na pravkar končanem Festivalu slovenskega filma po zaslugi Lize Marijine dobil tudi igralsko vesno.

Damjan Kozole, eden mednarodno najuspešnejših slovenskih režiserjev – pred tremi leti je za režijo Nočnega življenja v Karlovih Varih prejel kristalni globus – je znan po svojih družbenokritičnih filmih, ki razpirajo socialna vprašanja. Polsestra v najširšem smislu v ta kontekst prav gotovo spada, a je obenem tudi zelo intimna, minimalistična in precizno napisana drama o človeših odnosih – natančneje, o odnosu med mladima ženskama, ki ju povezuje tako kri kot tudi globoko vsajen vzajemen odpor.

Morda najpresenetljivejše pri Polsestri je to, da kljub pogosto turobni scenografiji in razpoloženju protagonistk poišče humor v zajedljivih zbadljivkah, s katerimi se dekleti obkladata. Ko boste slišali lik Lize Marijine ob vrnitvi v stanovanje lakonično pripomniti: "Najbrž sem pogrešala tvojo čustveno hladnost", boste razumeli, kako se je Polsestri uspelo izogniti potencialnemu fatalizmu svoje premise.

Frizerka Irena (Urša Menart) je v procesu travmatičnega razhoda z možem Branetom (Jurij Drevenšek); grozi ji, da bo morala nazaj k mami v rodno Izolo, pa čeprav ima službo v Ljubljani. Med neprostovoljnim postankom na Obali ji pot prekriža mlajša polsestra Neža (Liza Marijina), srborita upornica in outsiderka, ki je konflikte bolj navajena reševati z nožem na vzmet kot z besedami. Neža se odpravlja na podiplomski študij v Ljubljano (ironija tega, da študira komunikologijo, je nezgrešljiva) in ker ji bo najemnino za stanovanje plačeval njun skupni oče (Peter Musevski), Irena v situaciji zasluti priložnost zase. Očeta opozori na starševske dolžnosti in v šišenskem stanovanju, ki bi moralo biti Nežino zatočišče, se kmalu znajdeta obe. Kozoleta zanima, ali je vsaj zasilna sprava med dvema skoraj diametralno nasprotnima osebnostma sploh mogoča, pri tem pa se izogne večini nevarnosti stereotipiziranja in predalčkanja ženskih likov.

Sovraštvo, ki se deduje od staršev
"Polsestrski odnos je seveda nekaj čisto drugega kot odnos med sestrami,“ je po premieri v Portorožu o svojem filmu povedal Kozole. „Spraševal sem se, kaj je tisto, kar nas določa, da smo taki, kot smo. Kako nas zaznamujejo starši? Gre za vprašanje sovraštva do nekoga, ki nam ni naredil nič hudega, a že samo njegov obstoj simbolizira prevaro, ki se je zgodila v prejšnji generaciji.“

Na 22. Festivalu slovenskega filma, ki se je v nedeljo končal v Portorožu, je Liza Marijina, sicer članica igralskega ansambla mariborske Drame, za svojo vlogo Neže dobila vesno za najboljšo glavno igralko. Žirija je svojo odločitev utemeljila z besedami: "V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva, ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.“

Liza Marijina – najboljša igralka letošnjega FSF-ja
"Igrala sem, kar je bilo napisano,“ je sicer dan po premieri (in še pred nagradami) o svojem pristopu skromno povedala Liza Marijina sama. „Ne znam ubesediti, kakšen igralski način bi to bil. Damjan je ves čas skrbel za redukcijo, za to, da je bilo vse pridušeno – pod izrečenim tako ali tako vre življenje.“

Ko je prebrala scenarij, je takoj vedela, da jo zanima vloga Neže. „Z likom Irene, ki se mi je sprva zdel nezanimiv, bi se veliko težje spopadala,“ priznava. Največji izziv na snemanju je bil zanjo prizor, v katerem je morala opraviti telefonski klic v albanščini (Nežina mama je namreč Albanka). „Nisem se dovolj pripravila in moja albanščina v filmu je zelo slaba. Pohvale sicer dobivam za primorščino, sem pa vesela, da gledalci večinoma najbrž ne bodo razumeli albansko.“

"Urša se je na vse pretege trudila, da vloge ne bi dobila“
Sicer pa je bilo sestavljanje igralske zasedbe filma zanimiv proces. Urša Menart, ki ni imela nobenih igralskih ambicij, je namreč pri projektu sodelovala kot soscenaristka (scenarij so skupaj napisali Damjan Kozole, Urša Menart in Ognjen Sviličić), pozneje pa bi morala biti tudi asistentka režije. A prave igralke za Ireno kljub mnogim avdicijam ni bilo na spregled. "Damjanu sem pomagala pri kastingu glavnih vlog; Lizo sva našla precej hitro in vedela sva, da imava pravo igralko. (Kozole dodaja: „Zjutraj je Liza na avdicijo prišla zaspana in delovala je še najmanj zainteresirana od vseh kandidatk.“) Glede lika starejše sestre pa so obstajale večje dileme. To, da sva poskusila z mano, je bil mogoče obupan poskus. (Smeh.)“

A Kozole je sledil svoji intuiciji, ki se je izkazala za pravilno. „Ko sem Urši predlagal, da bi vlogo odigrala ona, se ji je kava zaletela v grlu in odogovorila je z: 'Če hočeš, da ti uničim kariero, lahko poskusimo.' Zdi se mi, da je naredila res vse, da ne bi bila izbrana. (Smeh.) Bolj kot se je upirala vlogi, bolj sem v njej videl Ireno – zazdelo se mi je, da mora vlogo igrati nekdo, ki je v resnici noče igrati. Irena ni tako ekspliciten lik kot Neža, pač pa oseba, za katero lahko samo slutimo, kakšna je, ko je v normalnem stanju. Ves čas je v krču, kot da se ne more odpreti. Ko je odločitev dokončno padla, je bila Urša najbolj nesrečna prejemnica novice o glavni vlogi, kar sem jih kdaj videl.“

Urša Menart se je tako spopadla z vlogo, ki jo je kot soscenaristka poznala do obisti: „Ves čas sem se tolažila s tem, da mi bo pomagalo to, da tudi sama ne izkazujem preveč rada svojih čustev in da se pred kamero počutim nelagodno. Mislim, da pred kamero nikoli ne moreš v celoti lagati – vedno si pred njo vsaj malo tudi ti sam, in ne le lik, ki ga igraš. Soigralcem sem pustila, da so me vodili. Nihče od njih mi nikoli ni dal občutka, da ne sodim mednje.“ In še, če vas bo skrbelo: "Čeprav sem v filmu ves čas videti depresivna, sem se na snemanju zelo zabavala!“

Režiser je že od samega začetka vedel tudi, da bo dogajanje razpeto med Ljubljano in Izolo. "Živimo v času podivjanega turizma, in ko se po sezoni kraji izpraznijo, se vanje naselijo praznina, depresija, alkoholizem, … Poskušali smo ujeti delček tega vzdušja.“

Kako se v nekaj mesecih naučiti primorščine?
Ker nobena od protagonistk ni Primorka, sta za svoj naglas, ki v filmu deluje absolutno avtentično, potrebovali vaje iz narečja; pri tem sta jima pomagali igralka Mojca Fatur in prevajalka Maja Furlanič. „Zelo strah me je bilo, da bo vse skupaj izpadlo grozno,“ priznava Urša Menart. „Zavedali smo se nevarnosti, da bi pretirana, karikirana primorščina zvenela nenaravno. Vaje sva začeli več mesecev pred snemanjem; Mojca Fatur nama je naredila celo nekaj posnetkov, da sva jo lahko poslušali. Z Majo smo nato skupaj prevedle še dialoge, ki so bili originalno napisani v neki napol pogovorni ljubljanščini. Nekaj detajlov smo spremenili še tik pred snemanjem ali kar na snemanju samem; Maja je dobila nekaj sporočil ob čudnih jutranjih urah! (Smeh.)“

Prisiljeno druženje na "čikpavzah"
Polsestri sta tudi strastni kadilki, kar je bilo stresno predvsem za Uršo, ki se je kot nekadilka morala navade priučiti. Na začetku je upala, da bo lahko kajenje le 'igrala' brez inhaliranja, a se je to pred kamero izkazalo kot neprepričljivo. „Enkrat, ko smo neki prizor na balkonu ponavljali večkrat, je skoraj zlezla skupaj od vseh cigaret,“ se spominja režiser. Balkon je v zgodbi namreč stalno pribežališče za kadilske premore, med katerimi se protagonistki obotavljaje le začneta pogovarjati. „Všeč mi je bil kontrast med prazno belo kocko stanovanja, v kateri sta ujeti osebi, ki tam ne želita biti, in med temnim balkonom, ki deluje kot nekakšna spovednica. To je tako majhen prostor, da preprosto morata komunicirati.“

Po portoroški premieri je Damjan Kozole posebej na MMC odgovoril tudi na nekaj vprašanj v zvezi s filmom.

Nekoč ste rekli, da se vsak vaš naslednji film rodi iz tega, kar ste "pozabili povedati" v prejšnjem filmu, kot nekakšen pripis. Polsestra je v resnici začela nastajati prav v obdobju montaže Nočnega življenja. Kako sta torej ta dva filma povezana?

Zdi se mi, da so v vseh mojih filmih liki v nekakšnem stanju otopelosti; borijo se, da bi prebili opno in zaživeli normalno življenje. Nočno življenje je bilo izrazito konceptualen film, skoraj filmski performans, ki se zgodi v eni sami noči. Tokrat me je zanimalo, ali se da z dvema likoma v tako rekoč praznem stanovanju vzpostaviti čustveno napetost in pokazati, kako se sovraštvo topi milimeter za milimetrom. Vsak odnos terja neki napor, nobeden ni sam po sebi enostaven.

"Dva človeka v prazni sobi“ je velika redukcija, skoraj gledališki pristop. Je odstranjevanje vizualnih sredstev in dražljajev vaš ustvarjalni kredo?

Očitno me res pelje v to smer redukcije, saj stvari vse bolj minimaliziram. Iščem, kar mi je bistveno – v tem primeru je to odnos med glavnima osebama. Na začetku sem imel veliko več scenografije in tudi statistov, a je v procesu dela vse odpadalo. Belina okrog njiju je neke vrste platno, pred katerega sta postavljeni človeški usodi, ki sta žrtvi predsodkov njunih staršev. Sovraštvo, ki ga goji Irena, v resnici sploh ni avtentično sovraštvo; to počne iz navade in solidarnosti do mame, ki nekdanjemu možu že 30 let ne more odpustiti, da je odšel.

Zasledila sem informacijo, da je bila zametek zgodbe zelo konkretna, čisto avtobiografska izkušnja. Zakaj ste torej v umetniški predelavi sklenili, da gre za zgodbo dveh žensk? Tudi sicer so vodilni liki vaših filmov pogosto ženske.

Ženske so zanimivejše kot moški, to je tako ali tako jasno. Drugi razlog pa je bil, da se ženske v družbi soočajo z več preprekami kot moški, kar jih dela močnejše. Nenehno morajo prikrivati svojo ranljivost, saj jo še vedno enačimo z nemočjo. Vsi moji glavni liki od Slovenke naprej delujejo na ta način, da prikrivajo, da niso odprte knjige – ne vemo, ali je tisto, kar govorijo, enako kot tisto, kar mislijo. Na splošno v filmih ljudje preveč govorijo resnico, jaz pa jih skušam ustvarjati na tak način, da jih ni prelahko "prebrati“. Še zdajle, ko se tu pogovarjava, za vas ne vem, kaj si ta trenutek mislite.

Ogromno zadržanosti pokažete tudi na ravni zgodbe: številne situacije, na primer predzgodba Ireninega zakona, so samo nakazane, ne pa eksplicitno pojasnjene.

Bistvene stvari v življenju so tiste, ki ostanejo neizgovorjene. Govoriti je najbolj enostavno – ljudje često govorijo že zato, ker se bojijo tišine.

Moje razmišljanje je, da je zaradi želje, da bi bili zanimivi in da bi ugajali, v filmih vsega preveč. Ritem je prehiter, barve so intenzivne, zvočna podoba je preveč agresivna, liki govorijo hitro, da bi bil tempo močnejši, … resnično življenje ni tako, življenje je skrajno repetitivno. Običajno gremo od doma v službo in nazaj vedno po isti poti. Del tega razmišljanja je vpet tudi v ta film: isto stanovanje, ista cesta do službe, isti lokal. Življenje je v resnici malo bolj dolgočasno kot filmi – a to še ni opravičilo, da bi delali dolgočasne filme. Poskušam pa ujeti del resničnosti, kot jo vidim sam.

Kakšne vrste psihološko razčlenjevanje je bilo potrebno za nastanek lika Braneta? K temi družinskega nasilja pristopate na izredno subtilen način. Brane je izvedenec za psihološko manipulacijo, ki bi ji v angleščini rekli "gaslighting", in ne ravno klasičen primer ustrahujočega zakonca.

Neža in Irena sta bili skoraj od samega začetka jasno definirana lika; največ dilem je bilo ravno pri Branetu. Jasno mi je bilo, da nočem delati še enega filma o nasilju v družini z mučnimi prizori. Takih filmov je bilo narejenih že dovolj. Hkrati pa zgodba odpira več različnih ravni nasilja – gaslighting je zelo precizen izraz za čustveno manipulacijo. Z Uršo sva se v scenariju osredotočala na to, da bi si prek lika Irene gledalec lahko za nazaj rekonstruiral njen odnos z možem. Vprašanje je, ali je res šlo za fizično nasilje. Za njen odhod ni bilo ključno nasilje, ključno je bilo to, da je na neki točki zbrala dovolj poguma, da je odšla. Vedno so me fascinirali ljudje, ki so pripravljeni zaradi ideje, zaradi svojih prepričanj pustiti vse v življenju in oditi. V tem smislu je Irena močen lik – ne glede na to, da je imela življenje urejeno, se je odločila pustiti vse za seboj in živeti tako, kot sama hoče.

Vas je presenetilo, da se je občinstvo na portoroški premieri na cel kup prizorov odzvalo z glasnim smehom? Ste elemente črnega humorja namerno vpisali v scenarij ali pa jih je izluščila šele sijajna interpretacija igralk?

Ideja je seveda bila, v patološkem razmerju poiskati nekaj toplega in zabavnega. Nismo pa čisto vedeli, kako bo to funkcioniralo. Za nekatere dialoge že med pisanjem veš, da so dovolj duhoviti, za druge pa ne, dokler ne pridejo do izraza skozi lik. Že v Karlovih Varih je občinstvo lepo reagiralo in tudi sprejem v Portorožu je potrdil, da občinstvo stopa v komunikacijo s to precej težko temo.

Med odzivi na vaš novi film sem slišala popolnoma diametralno nasprotne reakcije. Ste pričakovali, da bo to film, ki bi lahko polariziral občinstvo?

Res sem že navajen, da moji filmi razdelijo tako občinstvo kot kritike. Po svoje se mi zdi to dobro. Vsak film je neko tveganje, in tokrat mislim, da po mojih prejšnjih filmih občinstvo ni pričakovalo takega filma, kot je Polsestra.