Njun film sledi psom na moskovskih ulicah, ki jih sopostavljata z arhivskimi posnetki psov, ki so jih v času Sovjetske zveze pošiljali v vesolje. "Najbolj priljubljen je bil posnetek dveh psov, ki sta preživela polet v vesolje, se vrnila na Zemljo, se združila in imela potomce. S tem so želeli dokazati vse, kar je bilo pod vprašajem. Nihče ni vedel, ali si še ploden, ko se vrneš iz vesolja. Ta dva psa sta bila dokaz," razlagata filmarja, ki sta svoj dokumentarec pred kratkim predstavila tudi na 16. Mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok – Isola Cinema.

Med raziskovanjem ju je presenetilo, da so v vesolje poslali ogromno živali, tudi šimpanze, ptice, želve. Vse to pa je večinoma izvzeto iz klasične pripovedi o poletu v vesolje. V filmu dokumentarna dvojica z arhivskim gradivom iz sovjetske kozmične dobe in dokumentarnimi posnetki iz življenja potepuških psov sopostavlja odnos med človekom in živaljo. Skozi film prevprašujeta pogled, ki nosi izrazito antropocentrične tendence pri razumevanju živalskih življenj. Film besedno dopolnjuje zgodba, prek katere v znanstvenofantastičnem tonu pripovedujeta o Lajkinem duhu, ki se vrača na Zemljo.

V našem pogovoru v Izoli sta med drugim govorila o tem, zakaj se ni mogoče izogniti človečenju živali, kako je Lajka postala motor propagande ter kako so z zgodbo o poletu v vesolje vključene želve in ptice.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Film sta ustvarjala tako, da sta s petčlansko filmsko ekipo postala del krdela potepuških psov v Moskvi. So bili psi vedno bližje vama ali vidva vedno bližje njim? Kako se je mogoče izogniti počlovečenju živali, ko postajajo filmski liki?
Levin Peter: Predvsem sva se morala spopasti s tem, da so vse te projekcije v nas. Skozi film jemljeva stran vse narativno vodenje, ki nam ga dajejo Disney, pravljice ... To, da imajo živali imena in določene sposobnosti. Lisica, ki je vedno pametna. Ali druge živali, ki so označene kot na primer prikupne, agresivne, trapaste. Odvzela sva to, a se obenem zavedava, da je samoumevni stik z živaljo prek sebe. Ko poskušaš razumeti družbena obnašanja živali, sam vpisuješ vzorce, scenarij, ki naj bi bil resničen. Še preden se zaveš, jim daješ vloge, lastnosti. Hotela sva prikazati to past, iz katere ni izhoda. Obstajajo vakuumi, ki jih vedno poskušamo zapolniti. Po eni strani ravno zato film ni tako daleč od Disneyjevega celovečerca, po drugi strani pa je odprt in svoboden.

Film bi bil še bolj disneyjevski, če ne bi bilo arhivskih posnetkov, ki po svoje osvetljujejo dejstvo, da z živalmi vedno ravnamo, kot da so nam nekaj dolžne – če nič drugega, zgodbo ali pravljico ali celo rešitev. Če prav razumem, sta se sprva lotila scenarija kot filma o pasjem življenju, o vzajemnem pogledu med psom in človekom, nato pa med raziskovanjem naletela na Lajko in takrat preoblikovala naracijo?
Elsa Kremser: V prvem osnutku ideje o filmu sva želela narediti film o psih na povsem drugačen način, nameravala sva razbiti naracijo, ki jo ima človek o živalih. Gledala sva ogromno filmov, povezanih z živalmi, tudi dokumentarce o naravi, brala klasične pravljice ... Osnovna ideja je bila narediti film, ki ne počloveči živali. Takoj ko sva naletela na Lajko, sva se zavedela, da tudi z najboljšo namero ne moreva tega preprečiti. Zato sva uporabila trik – da je v najinem filmu človeška naracija vsaj preizpraševana. Ugotovila sva tudi, da morava uporabiti to naracijo in pravljični lik. Pripovedni lok, ki ga vpelje Lajka, pomaga zastaviti pot za naše projekcije in njihovo prevpraševanje.

Lajka je lahko postala junakinja ravno zato, ker je imela pravljično obravnavo. Dobila je ime in lastnosti, zato je lahko postala del človeške zgodovine. Šimpanz, ki so ga v vesolje poslali Američani, ni junak, nima imena, zgodovine, legende.
Elsa Kremser: Lajka je postala velika zgodba, postala je motor propagande. To je zanimivo tudi z vidika, ker gre za dvojno zlorabo. Vesoljski program je živali zlorabil na "klasični" način, poslal jih je v vesolje, da bi prek njih dobili podatke, da bi lahko pripravili ljudi na pot v vesolje. Enako pomembna je druga zloraba, iz živali so ustvarjali vzornike za ljudi. Iz teh zelo ubogljivih psov so naredili šolski primer. Imeli so celo predavanja o potepuških psih, ki se nesebično razdajajo za osvojitev vesolja. To je čudno dejstvo. Ker so živali veliko pogosteje v uporabi za našo zabavo.
Levin Peter: Obstaja vzporednica med Jurijem Gagarinom in Lajko. Gagarin ni bil najboljši na testiranjih. Drugi so bili boljši, a je bil on izbran tudi zaradi obraza, značaja. Tako kot Lajka. Ni bila najboljša na pripravah. Imela pa je črno-belo glavo, bilo jo je enostavnejše predstavljati v črno-belih časopisih.

Lajka se je šele pozneje vpletla v film ... Zakaj sta se na začetku sploh odločila, da izrazita pogled med psom in človekom skozi oči potepuških psov v Moskvi?
Elsa Kremser: Odraščala sem s pasemskimi psi. Moji starši so bili rejci, odraščala sem v krdelu, čeprav so bili naši psi na povodcih in za ograjami. Bili so rejeni, kar je ekstremna točka udomačevanja – izbereš, kateri pes je najboljši, najlepši, kateri se bo razmnoževal. Zanimala naju je svobodna volja. Kako živijo psi, če se ne vtikamo, če jim pustimo, da sami odločajo?

Kako sta med snemanjem dosegla točko, ko sta lahko ujela pse v stanju "svobodne volje"?
Levin Peter: Trajalo je tedne in tedne. Želela sva, da je vstopna točka v film trenutek, ko sva si z njimi že blizu, ko sva že del krdela. Prve slike, ki so se nama zdele filmske, so bile nočne sence, mesto pod svetilkami. Ko postane vse zelo fizično in ti podobe ne morejo pobegniti, ker so ti tako blizu. Hotela sva, da so psi, kolikor je mogoče, veliki na velikem platnu. Navajeni smo gledati navzdol na pse. Kot otroci jih srečujemo na drugačen način. V veliko primerih resnično nekaj pomeni, da se prvič srečamo z živalmi iz oči v oči kot majhni otroci podobne višine. Želela sva se vrniti na to raven. Pes je široka žival, ki uporablja celotno telo za komunikacijo. In vse to vidiš šele iz njihove višine.

Kako pa sta nadzirala svoj odnos? Kako sta se izmaknila načenjanju lastniškega odnosa? Sta se sporazumevala z njimi, jima dajala priboljške, sta jih božala?
Elsa Kremser: Takoj sva se odločila, da ne želiva postati neke vrste lastnika, ampak spremljevalca. Mislim, da je delovalo. Bila sva spremljevalca, a večja od njih. Lahko jih zaščitiva, tako da so imeli občutek, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če pridejo ljudje.

Pozneje so nama začeli slediti, a tega nisva uporabila v filmu. Čudne so povezave med živimi bitji. Tisti ljudje, ki so jih hranili, so dobili namen. Psi so jih prosjačili za hrano. Naju niso. Na koncu so razumeli, da sva srečna, če jih opazujeva in če oni živijo po svoje. Mislim, da veliko čutijo. Ko smo imeli slab dan ali smo se sprli v snemalni ekipi, so odšli stran od nas. Kadar sva jih prepričala, da so se premikali v smer slikovitih lokacij, ki so nama bile všeč, so vedeli, da sva zadovoljna. Kdor koli ima psa, ve, kako psi čutijo najmanjšo socialno situacijo.

V filmu sta uporabila nekaj posnetkov interakcij z drugimi ljudmi. Sta jih poznala vnaprej? Kaj sta naredila s kamerami, ko so psi odšli do drugih ljudi?
Elsa Kremser: Poznala sva prav vse tam naokrog. Snemali smo na zelo majhnem območju, dva kvadratna kilometra vse skupaj. Tam smo bili izredno vidni, nemogoče je bilo skriti opremo, vsi so nas poznali. Imeli smo prednost, da smo imeli veliko časa za snemanje. Isti ljudje so tako prihajali vsak večer in vedeli so že vnaprej, da bodo del filma o teh psih. Celo sami so šli na koncu že do zvočnega mojstra in si nataknili mikrofon, da bi jih slišali na kameri.

Levin Peter: Ves čas pa so nas podcenjevali. Ni jim bilo jasno, zakaj bi to hoteli – snemati pse.

Zakaj sta izbrala ravno to območje? Moskva je velika, slikovitih lokacij je ogromno.
Levin Peter: Najprej smo gledali povsod naokrog, morali smo slediti najmanjšim sledem. V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo potepuških psov ogromno, zdaj jih je včasih kar težko najti. Našla sva nekaj predelov, ki so nama bili všeč za snemanje, a tam ni bilo psov. Zgodilo se je tudi, da sva našla pse, a je bilo območje nezanimivo. Nato pa sva neki večer iz avta zagledala psa, kako hodi proti baru sredi noči. To je bila popolna kombinacija. Navdušila naju je barvitost Moskve ponoči, potrebovala sva te luči.

Elsa Kremser: Ta pes, ki je zdaj osrednji v filmu, je bil tedaj še mladiček. Bila je trda zima, spal je na strehah avtomobilov. On je postal najin osrednji pes. Vedno sva videla film kot zgodbo o odraščanju. Mlajši pes je prinesel več gibanja v film, kot mladič mora še raziskati svet. Starejši psi ne raziskujejo več tako zelo.

Na kateri točki sta se podala v iskanje arhivskih posnetkov, znanstvenega raziskovanja, ki vključuje pse?
Elsa Kremser: Vse se je dogajalo hkrati. Ko sva prišla v Moskvo in začela kasting psov, sva obenem začela hoditi po arhivih in iskati ljudi, ki so nekoč delali z vesoljskimi psi. Vse skupaj je potekalo tri leta, paralelno.

Kaj sta jim rekla? Kaj sta iskala?
Levin Peter: Povedala sva, da delava film brez človeških protagonistov. Povedala sva, da bova arhivske posnetke obdala z aktualizirani posnetki Lajkinih potomcev, morebitnih pravnukov drugih potepuških psov. Res lahko pomaga, ko te podcenjujejo. Ko je policija ugotovila, da loviva Lajkinega duha, nisva bila več škodljiva.

Bila sta mistična umetnika iz Srednje Evrope?
Elsa Kremser: Ja, mislili so si, da sva popolnoma nora, in nama dovolili, da počneva, kar koli že hočeva.
Levin Peter: Bolj zapleteno je bilo v arhivih. Mislila sva, da je ideološko. Da nočejo predajati arhivskih dokumentov zahodnim Evropejcem. A to ni res. Resnično opravljajo svoje delo s srcem. Te podobe jim nekaj pomenijo. So zakladi, ki jih varujejo. Želeli so se prepričati, ali nama lahko zaupajo, preden so nama dali v uporabo posnetke Lajke.

Elsa Kremser: Ravno to jih je na koncu motiviralo, da so nama dovolili uporabo. Bali so se, da bo to nekakšen TV-dokumentarec, ki bo obtoževal Sovjetsko zvezo krutosti do živali. Bali so se aktivistov za pravice živali. Ko so ugotovili, da je najin film način ohranjanja gradiva, so spremenili mnenje. Arhivarja sva povabila na premiero v Moskvi – bil je vidno ganjen, ker je imel občutek, da gradivo spet živi. Film so mnogi gledali čisto drugače kot midva. Zanje ni bila pomembna zgodba o potepuških psih, dotaknilo se jih je, da je bilo arhivsko gradivo prikazano v odlični resoluciji na velikem platnu.

Levin Peter: A čutijo empatijo do živali. Kozmonavtski psi so bili del otroštva za toliko ljudi v Moskvi, ki imajo danes med 50 in 60 let. Vedeli so zanje, odrasli so z glorifikacijo potepuških psov.

Potepuški psi so bili v določenem obdobju v Sovjetski zvezi plemeniti psi, ki so prilezli z dna, z ulic, brezdomni, a so še vedno hoteli herojsko pomagati Sovjetski zvezi v vesolje, dati življenje za to ...
Elsa Kremser: Zahodna zgodba o Lajki ne vključuje podatka, da je bila potepuški pes. Ko sva to ugotovila z zelo kratkim guglanjem, sva bila presenečena. Šla sva na Wikipedijo in se čudila, da skoraj nihče v Zahodni Evropi nima tega podatka, znanja. Nadaljevalo se je s tem, da so v vesolje poslali 50 psov, a skoraj nobeden od njih ni preživel. Še nekaj, kar se ne omenja. Sama sem si mislila, da je bil en pes v Sovjetski zvezi, en šimpanz v ZDA. Pravzaprav pa je bilo malo morje živali, tudi ptice, želve, vse to, kar je izvzeto iz klasične naracije o poletu v vesolje. Zgodba je zgrajena okrog Gagarina, Apolla 11, bitke med Rusi in Američani.

Katera različica zgodbe natanko je prežemala tedanjo Sovjetsko zvezo? Iz filma je razvidno, da je bilo v javnosti znano precej o teh vesoljskih psih ...
Levin Peter: Posnetke so kazali pri poročilih, predvsem posnetke iz novinarske konference, na kateri so jih pokazali.

Elsa Kremser: 80 odstotkov tega, kar prikazujeva je v filmu, je bilo zaklenjeno v kleti inštituta. Bilo je namenjeno samo za izobraževalne in znanstvene namene. Posneli so, da bi izobraževali prihodnje znanstvenike, kozmonavte.
Levin Peter: Najbolj priljubljen je bil posnetek dveh psov, ki sta preživela polet v vesolje, se vrnila na Zemljo, se združila in imela potomce. S tem so želeli dokazati vse, kar je bilo pod vprašajem. Nihče ni vedel, ali si še ploden, ko se vrneš iz vesolja. Ta dva psa sta bila dokaz. Radi so tudi kazali posnetke tega, kako najdejo pse z ulic.

Poudarek je bil na tem, da jih ne lovijo, ampak jih rešijo. Psi pridejo k njim, oni jih posvojijo. Dajejo jim toplino, hrano, varnost. Seveda pa so jih v pripravah na vesolje mučili. Vsak pes, ki so ga nameravali poslati v vesolje, je moral na primer zdržati 14 dni zaprt v majhni kapsuli brez svetlobe. Vedno je nato isti človek, ki je rešil psa z ulice, prišel in rešil istega psa iz kapsule.

Med protagonisti filma so tudi šimpanzi. Ti so vključeni kot ameriška protiutež, a tudi kot primer živali, ki so še vedno v podobnem ujetništvu, kot cirkuške živali, zabavna industrija.
Elsa Kremser: Našla sva ogromno podatkov o uporabi živali. Na primer ptice, ki so jih imeli ujete v breztežnostnem prostoru. Načrt je bil tako ali tako posneti film o pogledu na živali, ne le na pse. V središču je filozofsko vprašanje, slučajno so v ospredju ravno psi, zanimalo naju je razmerje človek-pes. Zanimive so se nama zdele želve, ker do njih nismo vajeni čutiti empatije. V zgodovinopisju ali katerih koli naracijah nismo vajeni uboge želve. Na pse se da marsikaj projicirati. Poskušali smo dati projekcije tudi želvam, jih sopostaviti z bolj običajnimi počlovečenimi projekcijami šimpanzov.

Srečanje med želvo in psom je bil zame pravzaprav odločilen trenutek filma. To je prizor, ko se gledata po desetletjih od tega, ko sta človeštvu pomagala v vesolje. Trenutek ima kakovost filma o superjunakih, kot so Maščevalci. In ravno v tem trenutku romantizacije živalskega srečanja sem se zavedla, kako močno v nas je vkopan ta pogled na živali, ki na vse pretege človeči.
Elsa Kremser: Zanimivo. Ta trenutek je bil za naju veliko presenečenje, ker pes več minut opazuje želvo. Razmišljala sem, kaj razmišlja ta pes, zakaj strmi v želvo. In to je bil pravzaprav tudi za naju velik trenutek, ker sva se intenzivno zavedla, da ni načina, da bi izvedeli, kaj živali mislijo. Treba je sprejeti, da nimamo pojma, kaj se v njih dogaja. Lahko jih priključimo na elektriko, primerjamo teste med volkovi in psi, ampak obstaja končna točka človeškega znanja, dlje ne moremo. Samo sprejmemo lahko nemoč ob iskanju odgovorov, kot je ta.

Levin Peter: Ta vidik nama je tako všeč, ker sva želela potisniti film v območje znanstvene fantastike. Želva je bila najina najljubša zgodba, ker je v zgodbah v različnih delih sveta ravno želva tista, ki nosi zemljo. Njihova telesa so majhni planeti, ki hodijo okrog. Ko sva vključila to zgodbo, sva sprejela, da se morava samo prepustiti filmu.

Besedni del filma je zgodba, ki sta jo sama napisala. Vračata se k mitološkim začetkom, da bi razložila, kar je onkraj našega razumevanja. Ni mogoče pojasniti, kako je biti pes, lahko pa se obrnemo k legendam in mitom.
Levin Peter: Vse izhaja iz percepcije Lajke. Ves svet ima isto podobo: psička Lajka, ki gleda naš modri planet iz vesolja, iz svoje kapsule. To je močna podoba.

Tudi kratek čas, ko je še bila živa, ni bilo okna, skozi katero bi gledala. Podoba pa vztraja. Pse so leta in leta trenirali v tem inštitutu. Navajeni so bili na žice, naprave, hrup. Zdi se, da je bil polet v vesolje zanje velika stvar. Pa je bil res? Že dve leti so živeli v teh istih razmerah, v tej isti meri mučenja. Za nas pa je ta pes – Lajka – nekdo tam zunaj, ki gleda nas sem dol.

Zakaj se vajin filmski svet začne z duhom Moskve? Kako sta razvijala mitološke razsežnosti zgodbe, ki sestavlja film?
Elsa Kremser: Izhajala sva iz tega, kaj je Lajka mislila in kaj se ji je zgodilo. Najino izhodišče je bilo znanstveno. Ugotovila sva, kdaj in kako točno je umrla. Njeno mrtvo telo je krožilo okrog Zemlje pol leta, nato je vstopila v zemeljsko ozračje. Ob ponovnem vstopu je njeno kapsulo ponovno uničilo, razbilo v najmanjše mogoče delčke, izgorela je do konca. Razmišljala sva, da njeno telo, njene kosti in meso niso na Zemlji, ampak v ozračju. Govorila sva z astrofiziki, ki so nama pojasnili, kaj se zgodi, če nekaj izgori v atmosferi. Ti najmanjši delci zelo počasi, desetletja in desetletja padajo na Zemljo. Ni izginila v vesolje za vedno kot želve, ki se niso nikoli vrnile s kapsulami. Ostala je v zraku, vrača se k nam. Tako sva začela razmišljati o duši, o mitu, o njeni vrnitvi. Obenem pa sva poskušala razumeti, kakšno bi lahko bilo njeno življenje, njeni potomci.

Levin Peter: Večino besedila sva napisala v procesu montaže. Nisva želela pretiravati z besedilom in kakor koli oškodovati psov kot vodilnih likov filma. Preveč teksta bi takoj oslabilo vlogo psov. Kar zadeva slog pisanja: povsem svobodno sva si izposojala način govorjenja iz znanstvenofantastične literature, tak primer je Štoparski vodnik po Galaksiji. Ta način pisanja sva našla tudi v znanstvenofantastičnih pravljicah in v dnevnikih znanstvenikov, vse to je nama je bilo v navdih. Ko uporabiš tri strani stavkov v 90 minutah, šteje vsaka beseda. Pri prevodu iz nemščine v ruščino sva morala najti prevajalce, ki naju dovolj dobro poznajo, da so vedeli, kaj sva hotela povedati. O vsaki besedi in konotaciji smo se veliko pogovarjali. Vse se odvija na tanki liniji herojstva, nisva hotela uporabiti napačnih izrazov.