Literarna zgodovinarka Marija Mitrović je kot študentka dobila priložnost, da je prek skupnih prijateljev spoznala nobelovca Iva Andrića in njegovo ženo Milico. "Najbolje smo se spoznali in se zbližali, ko se nas je nekega poletja iz Splita pet peljalo z avtomobilom v Črno goro. To je bilo leta 1964. Teto Milico smo prosili, da nam v Hercegnovem poišče prenočišče, a ji ni uspelo, zato smo prespali v njuni hiši na tleh, v spalnih vrečah. Nato je prišel stric Ivo in rekel: 'Mi smo v študentskih letih hodili v črni obleki in s klobukom, vi pa tako čudovito in naravno.' Spomnim se, da nam je včasih posodil avto. Vedno pa je poudaril, ne glede na letni čas, naj bomo previdni, saj se lahko hitro shladi," se spominja. Več v oddaji NaGlas! ob 12.40 na TVS 1 ali v posnetku spodaj.

Andrićev nedokončani roman postavljen v Trst in Tržič
Profesorica Mitrović se je Andrićevemu delu pozneje posvetila tudi kot avtorica. V Italiji je izšla njena knjiga Prekleta zgodovina, tržaške zgodbe, v kateri so odlomki Andrićevih del, posvečeni Trstu. "Takratno jugoslovansko veleposlaništvo je bilo pod ostrim policijskim drobnogledom. Tukaj naj bi bilo le zato, da je tukajšnjim Slovencem izdajalo vizume za Jugoslavijo. Andrićevo razumevanje fašizma izhaja iz tržaške izkušnje," meni profesorica Mitrović.

"Andrić je svoj nekončani roman postavil v Trst in Tržič. Vedenje ljudi je značilno za fašiste," poudarja. Mimo table nekdanjega veleposlaništva na trgu Venezia, ki priča o tem, da je tukaj nekaj časa živel nobelovec Ivo Andrić, se skoraj vsak dan sprehodi tudi naša sogovornica, dobra poznavalka južnoslovanske književnosti.

Srbski nacionalizem v 90.
Po odhodu iz Beograda v burnih 90. letih prejšnjega stoletja je na univerzi v Trstu predavala srbsko in hrvaško književnost, in to kar do 75. leta. "Pišem, delam, berem, prevajam, torej tisto, kar že vse življenje. Zelo rada se sprehajam. To je nekaj, čemur v pokoju posvečam veliko časa," pripoveduje.

Njen oče Leopold iz Šempasa pri Novi Gorici se je pred fašizmom najprej umaknil v Zagreb, pozneje v Beograd. V rojstnem mestu, kjer je odraščala, je profesorica Mitrović ustvarila uspešno kariero. "Ideološka razlika, ki je vzniknila v 90. letih in zaradi katere sem pravzaprav prišla sem ... V Beogradu sem predavala slovensko književnost in nikoli mi ni nihče ničesar zameril. Odlično sem se ujela s sodelavci. Nihče ni omenil, da nisem Srbkinja. Leta 1991, ko sem izdala učbenik slovenske književnosti, ki je bil preveden tudi v nemščino, nisem bila več članica komisij. Ko sem stopila v prostor, so vsi obmolknili. Nenadoma sem postala tujka. Zato mi je hudo in me boli. Zato grem s težavo v Beograd."
Profesorica Mitrović ima trojno državljanstvo: po očetu italijansko, po rojstvu srbsko in slovensko po zaslugah.

Povsod sem tujka, kaj naj naredim?
Kako danes vidi Srbijo, Slovenijo in Italijo? "Vse tri so različne in spremenjene. Nobene ne morem vzeti za svojo. To drži. V Italiji sem tujka. Povsod sem tujka. Kaj naj naredim?"

Poleg prevajanja se profesorica Marija Mitrović v prostem času vrača k delom Ivana Cankarja, iz katerih je doktorirala in ki jih še danes izjemno ceni.