Tako pravi zdravnik, alpinist in avtor knjige Na meji, v kateri se posveča različnim mejam – tistim fizičnim, pri katerih opisuje tihotapljenje stvari čez Karavanke v času nekdanje Jugoslavije, in tistim v glavi, pri katerih se spominja stanja na vrhu Čo Ojuja, kjer so se ob pomanjkanju kisika na visoki višini v posebnem stanju za hip razblinile vse meje.

Zdravnik, direktor zdravstvenega doma v Tržiču, gorski in letalski reševalec, alpinist, himalajec, zmajar, padalec, pisatelj, publicist in predavatelj, pa še bi se našel kakšen naziv. Iztok Tomazin je izjemen sogovornik z izjemnimi zgodbami. V 47 letih je opravil več kot 5000 alpinističnih vzponov in smučarskih spustov. Med drugim se je povzpel na pet osemtisočakov: Daulagiri (8167 m, prvi in še vedno edini slovenski zimski vzpon na osemtisočak, v alpskem slogu), Čo Oju (8201 m, prvenstveni vzpon v severni steni, prvo prečenje gore, solo), Šiša Pangma (8012 m), Gašerbrum 1 (8068 m, prvo smučanje po Japonski smeri v severni steni, ki je dolga leta veljalo za najtežji smučarski spust s kakega osemtisočaka), Gašerbrum 2 (8035 m) …

Na festivalu gorniškega filma bo danes ob 20. uri v Linhartovi dvorani v Cankarjevem domu predstavil svojo najnovejšo knjigo Na meji.

Več v spodnjem pogovoru.

Gore, ki jih opisujete v knjigi, gledamo kot lepe vršace, lepe pohodniške poti, ki nam ponujajo hrano za dušo. Iz vašega pisanja pa je razvidno, da so se tam zgodile tudi zelo žalostne, krute usode. Od kod sploh zamisel, da te zgodbe zapišete? Verjetno je morala biti tudi neka časovna distanca, da ne bi bil kdo od opisanih v škripcih.
To velja samo deloma, ker se je ta časovna distanca končala v 90. letih, ko se je Slovenija osamosvojila, ko smo pozneje postali tudi člani EU-ja. Bolj je časovna distanca zaradi pomanjkanja časa za pisanje.

Kako ste zbrali zgodbe? So bile to zgodbe, ki so šle od ust do ust? Kako je bilo z uradnimi arhivi? Kako ste prepletli vire in vaše videnje, kaj se je s posamezniki zgodilo?
Izhodišče so bile govorice, pripovedi starejših občanov Tržiča, mojih kolegov reševalcev in alpinistov, kar nekaj materiala sem tudi našel, tako knjižnega kot člankov, in to združil s poznavanjem teh gora in svojimi izkušnjami. Nekatere dogodke sem tudi sam spremljal bodisi kot gorski reševalec bodisi kot alpinist. Sploh pri zadnji zgodbi v prvem delu knjige, to je zgodba o Andreju Begu, sem bil zraven. Andreja sem zelo dobro poznal in poznal sem tudi širše okoliščine njegovega izginotja, na koncu pa sem se pogovarjal tudi z ljudmi, ki so po mesecih iskanja našli njegovo truplo.

Ko govorimo o času Jugoslavije, se pogosto govori o "švercanju", a ima večina v mislih kavo in kavbojke iz Trsta. To, kar se je dogajalo na severni meji, pa je javnosti manj znano. Teh carin pa že ne bom plačeval, večkrat zapišete v knjigi. Od kod vzgib, da ste se podali na tihotapsko pot, ki je bila tvegana?
Tukaj se je združilo več stvari. Vedno sem bil človek akcije, če je bilo nekaj zahtevno, po možnosti tudi nevarno, če se je bilo treba zelo dobro pripraviti in dati vse od sebe, me je to zanimalo. Pri tem se je to združilo: moje gorniško delovanje, moja želja, da sem v gorah v vsakršnih razmerah, moje kljubovanje državnim in zunanjim omejitvam ter še povsem praktični vidik: če sem bil navdušen zmajar in sem potreboval zmaja, ki ga ni bilo mogoče dobiti pri nas ali pa je bilo treba zanj plačati drago carino, je bila to edina pot, enako je bilo z alpinistično opremo. Vse to se je združilo v veliko motivacijo, da sem se lotil tudi te tihotapske dejavnosti.

Ves čas poudarjamo, da je treba iti v gore v primernem vremenu ob primernih sposobnostih. Ko govorimo o tihotapljenju, pa je bilo zanj najprimernejše slabo vreme. Počeli ste torej vse, kar se ne sme.
Ja, pri tem je bil res paradoks. Pri tihotapljenju je bilo tako, da slabše kot je bilo zaradi vremena in plazovnih razmer, boljše je bilo zame, bolj sem bil varen pred graničarji, ker oni so bili glavna nevarnost, najbolj nepredvidljiva. Logično, da sem zato izbiral slabo vreme, nevihto, meglo in – pogosto tudi pozimi – noč. Z gorniškega vidika pa je bilo to bistveno bolj nevarno, kar je bilo zame spet velik izziv, na katerega se je bilo treba res dobro pripraviti in aktivirati vse svoje potenciale, v smislu poznavanja razmer in krajev, kjer sem prenašal tihotapsko blago. Pogosto z njim nisem le hodil in nosil, temveč tudi plezal.

Fotografije v vaši knjigi kažejo zelo drugačno opremo. Alpinistična oprema je od takrat zelo napredovala. Če pogledate s tega vidika nazaj, se vam zdi, da ste imeli srečo, da se je tako končalo, kot se je?
Posvečenost dejanjem na tem področju, pa tudi na drugih, je osnova, da se zadeva lahko dobro konča. Treba se je dobro pripraviti v vseh vidikih. Velikokrat pa je v takih izjemnih okoliščinah vseeno prisoten tudi tisti element več, lahko mu rečemo sreča ali kako drugače. Tudi brez tega v alpinizmu ne gre. Po drugi strani pa se na to ne moreš zanašati, osnova je maksimalna priprava na vseh ravneh in zavedanje, v kaj se podajaš.

To je bil tudi drug tehnološki čas, ni bilo mobitelov. V gorah ste bili vi, brezmejna tišina in graničarji. Zavedanje, da vam nihče ne more pomagati, če se kaj zgodi, verjetno za seboj potegne adrenalin.
Te besede (adrenalin) ne maram preveč, čeprav vemo, kaj naj bi pomenila. V javnosti je ta pomen malo zožen. To so bil res povsem drugi časi, nobenih telefonov, nobenih povezav. Če se ti je kar koli zgodilo, nisi mogel nikamor poklicati. Rešiti si se moral sam ali pa bi te, ko bi te nekaj časa pogrešali, začeli iskati. Tudi če bi te graničarji ustrelili, se verjetno sploh ne bi vedelo, ker po navadi so take stvari naredili precej skrivaj, v tistih časih so takega človeka kar zagrebli v plitvi grob na kraju, kjer so ga ustrelili. Skratka, za današnje razmere je bilo to res nepredstavljivo, popolnoma si bil odvisen od sebe. V primeru nesreče ti ne bi mogel nihče pomagati.

Graničarji so bili po navadi fantje iz drugih delov Jugoslavije. Kako je potekalo to sobivanje prebivalcev Tržiča z njimi? In kako je bilo potem, ko jih ni bilo več?
V zasebnem življenju je bilo stikov z graničarji zelo malo, občasno smo jih srečevali na planinskih poteh, na območju Zelenice na primer, nekateri tudi pozdravljali niso. Ves čas je bila ta možnost – če si delal nekaj prepovedanega, si vedel, da je lahko marsikaj drugače. Sam sem imel še drugo izkušnjo, ko sem spoznaval miselnost in način delovanja graničarjev med služenjem vojaškega roka v Tolminu. To mi je do neke mere pomagalo pri pripravah, a če bi me dobili, to ne bi nič spremenilo. Njihova praviloma skrita prisotnost je bila kar obremenjujoča, ne le za tiste, ki smo nezakonito prehajali mejo, temveč tudi za običajne planince, ki so hodili po obmejnih poteh. Bilo je neprijetno, nikoli nisi vedel, kdaj ti bodo zatežili, sploh če si vedel, da lahko nekdo s puško iz grmovja pride in niti ne veš, kaj si misli in kaj bo naredil. Hkrati pa je bilo to po svoje dodaten izziv pri izzivih, ki jih opisujem v knjigi. Bil je element, zaradi katerega si se moral še bolj pripraviti na uspešno turo tihotapstva ali nezakoniti prehod meje.

Vam je pa enkrat graničar pri avtu pustil košaro gob, kot pišete?
To je bilo res pozitivno presenečenje. Ampak seveda, to so bili mladi fantje, ki niso bili nič drugačni kot večina takratne mladine. Bili so zelo indoktrinirani in imeli so zelo jasno poslanstvo. Taka lepa gesta v končni fazi ni bila tako nenavadna. A ti isti fantje bi me lahko kakšno drugo noč v drugih okoliščinah tudi ustrelili.

Tihotapili ste kavo in manjše stvari, ki se jih je dalo skriti, pozneje pa tudi velike zmaje, ki pa se jih ni dalo prikriti.
To je bila posebna podzvrst tihotapljenja, zelo naporna, ker so bila to velika, nerodna bremena in tega ne moreš skriti, niti ne moreš pobegniti. Če si nosil poln nahrbtnik, bi lahko teoretično pobegnil z njim, z zmajem pa to ni bilo mogoče. Sem imel pripravljenih kar nekaj scenarijev, če bi prišlo do neljubega srečanja. Če bi me ujeli na naši strani meji, bi se izgovoril, da sem zmaja prinesel z naše strani. Če bi me pa videli z avstrijske strani s sedla, pa se ne bi mogel izgovoriti. So bile tudi šibke točke teh načrtov.

Oče vam je pomagal pri vaših podvigih. Kako je pa vaša mama gledala na to? Predstavljam si, da je trepetala, kako se bo vaša misija končala.
Ne vem, ali je kaj dosti trepetala, ker za večino stvari sploh ni vedela. To je bilo med nama z očetom. Razen ko je prišel njen šivalni stroj, a sva ji rekla, naj ne skrbi, da ga bova že spravila čez mejo, kot je treba. Osnovni princip pri takih dejavnostih je, da zanje ve čim manj ljudi.

Večina knjige govori o mejah, v ospredju so domače Karavanke, a opisujete tudi dogodivščine z drugih delov sveta, pa tudi tiste notranje meje, ki jih išče vsak posameznik pri sebi. Zelo pomenljivo se mi je zdelo, ko pišete, ko ste bili na Čo Ojuju, da ko ste bili na vrhu, je treba biti tako natreniran, da te ne odnese ekstaza. To so ekstremne višine, kjer ni dovolj kisika, kar je zelo nevarno. Zelo lepo ste opisali, da so se za nekaj časa razblinile vse meje. Kako zdaj gledate na svoje meje? So še katere stvari, ki bi jih želeli preseči? Kje iščete izzive?
Mislim, da je ena naših temeljnih nalog v tem življenju spopadanje s svojimi mejami, njihovo spoznavanje. Potem se pa odločimo, ali jih skušamo preseči ali se z njimi sprijaznimo ali jih še naprej raziskujemo. To je eden temeljnih življenjskih izzivov. Vedno manj gledam na meje kot na nekaj konkretnega. V knjigi so meje konkretne, na primer državne meje ali vzpon na neko goro. Danes pa, ko si nekoliko starejši, greš v druge sfere, kjer so meje težje opredeljive. Včasih niti ne rečeš meje, ampak so področja, plasti naše duševnosti, duhovnosti. To so – dolgoročno gledano – najbolj zanimive meje.

V knjigo ste vtkali tudi vaše širše razmišljanje o življenju, mejah. Na koncu se sprašujete, če bi bila danes še meja, ali bi pomagali ljudem, ki bežijo v boljše življenje.
Eden od vzgibov za nastanek in motivov, da sem dal tej knjigi prednost pred drugimi knjižnimi projekti, so ravno trenutne razmere, ko so meddržavne meje spet bolj aktualne in povezane s tragedijami beguncev in migrantov. O tem lahko vsak dan beremo v medijih. Tudi če bi bil v letih, ko sem nezakonito prestopal meje, se ne bi ukvarjal s tihotapljenjem ljudi. Osnovno vodilo je vedno bilo, naj bo vpletenih čim manj ljudi, saj je tako manjša možnost napak, izdaje in drugih ogrožajočih stvari. Pri neznancih je tudi težko presojati, s kakšnimi nameni se česa lotevajo. Vemo, da tudi med begunci, prebežniki niso samo tisti, ki bežijo pred neznosnimi razmerami v domovini. Tako da se tega nikakor ne bi loteval, tudi teren v Karavankah je večinoma prezahteven za tiste, ki niso gorniki. Seveda pa sočustvujem z nesrečniki, ki trpijo ali celo umirajo, predvsem na morju, na poti v tako imenovani boljši svet. Vidimo, kaj se dogaja na naši južni meji, ki je geografsko in fizično lahka za prehod, pa so že tam tragične zgodbe utopljenih beguncev.

V knjigo ste vtkali tudi nekaj drobcev vaših izkušenj v Himalaji. To so bili časi brezmejnega entuziazma, večmesečnih odprav. Zdaj pa gledamo prizore kolon na Mount Everestu. Kako vi gledate na tak razmah tovrstnega alpinizma?
Lahko rečem, da sem vesel, da sem se rodil nekaj desetletij prej, ko se je iztekala tako imenovana zlata doba alpinizma. To, kar se danes dogaja, sploh na komercialnih vrhovih, me niti malo ne zanima in me žalosti. Temu bi težko rekli alpinizem, čeprav so elementi alpinizma: še vedno je mraz, še vedno je nevarno, še vedno so potrebni napori. A boljši izraz bi bil visokogorski ali ekstremni turizem. To s klasičnim alpinizmom nima prav veliko skupnega. Je pa seveda težko postaviti mejo, kje se začne tisti pravi alpinizem, kot smo ga mi poznali, kje je pa ta turizem, ki ga je polno na najbolj znanih vrhovih. To mi res ni blizu in včasih mi je kar težko, ko gledam kolone na Everestu, ko vidim, da imajo v baznem taboru že skoraj hotelsko udobje vključno z internetom, alpinistična oprema je že tako bistveno boljša in lažja. Skratka, to je popolnoma druga scena.

V knjigi zelo lepe besede namenjate Tibetu, ki v človeku, ki ga obišče, res pusti globok pečat. Kako primerjate vaš prvi in zadnji obisk?
Tibet je res izjemna dežela izjemnih ljudi, izjemne kulture. Žal je marsikaj tega izginilo ali pa je vsaj zabrisano oz. prikrito zaradi prevladovanja kitajske kulture in oblasti. Še vedno pa se da videti in začutiti tisti pravi Tibet. Prvič sem bil tam leta 1988 na odpravi na Čo Oju, takrat je bilo res še videti marsikaj, česar danes ni več mogoče, od templjev, ostankov tiste kulture, v Lhasi na primer še ni bilo železnice, ni bilo tako hudega kitajskega vpliva. Nazadnje sem bil v Tibetu pred nekaj leti, ko smo šli na drugo romanje okoli svete gore Kajlaš. Takrat se je že marsikaj spremenilo, bistveno večji je vpliv Kitajcev, ki gradijo svoja naselja, delež kitajskih prebivalcev se veča, gradijo ceste, kjer jih prej ni bilo. To je kar boleče gledati, čeprav je po drugi strani to do neke mere civilizacijski napredek, a vemo, kaj je v ozadju v Tibetu. Ne gre samo za napredek, gre na žalost predvsem za druge stvari, ki na neki način uničujejo oz. prilagajajo tibetansko kulturo nečemu popolnoma drugačnemu.

Za eno izmed vaših preteklih knjig, pesniško zbirko Iskanje Šambale, je predgovor napisal njegova svetost dalajlama. Kako ste prišli do tega sodelovanja?
Z dopisovanjem, ni šlo za konkretno srečanje v kontekstu te knjige. V Nepalu sem srečal nekaj predstavnikov, večina komunikacija pa je šla prek navadne pošte, takrat še ni bilo elektronske pošte, zato je vse skupaj trajalo približno dve leti. Najprej so bile prošnje, potem sem moral polovico knjige prevesti v angleščino, da so videli, kakšna je njena vsebina, potem je pa uspelo.

K nam ste pripeljali skalno plezanje. Ko gledate zdaj Alexa Honnolda in njegove podvige v El Capitanu – kako gledate nanj in njegove kolege, ki opravljajo res izjemne vzpone? So to nore fizične sposobnosti? Po drugi strani pa je prisotno tudi tekmovanje, povsod so štoparice in družbena omrežja. Nista več samo plezalec in gora.
S podobno romantiko, nostalgijo in konservativnostjo, o kateri sem že prej govoril. Ni mi blizu ta ekstravertiranost, ki je že v osnovi malo v nasprotju s soliranjem. V goro greš sam, ne da ti nad glavo leti dron ali da imaš snemalce na vrvi v neposredni bližini in bližjih pobočjih. Po drugi strani pa je to izjemen napredek. V naših časih je bilo to res nepredstavljivo, to je res vrhunskost, premagovanje in višanje mej človekovih sposobnosti. Nimam besed občudovanja za take dosežke v ožjem smislu. Vse ostalo, kar sem rekel, mediji, napihovanje dosežkov, ta ekstravertiranost, mi pa niso blizu.

Knjiga je izšla decembra. Kakšni so odzivi?
Knjiga je zunaj, dobro se prodaja, v pripravi je že ponatis. Odzivi so zelo dobri, vesel sem, da prihaja v ospredje rdeča nit te knjige, to so meje. To je predvsem knjiga o mejah, ne le o tihotapljenju. Tihotapljenje je le ena bolj izpostavljenih dejavnosti v okviru knjige, ki je predvsem knjiga o takšnih in drugačnih mejah. Večina bralcev jo je kot tako tudi doživela, kar me zelo veseli.

Doma ste v Tržiču, ste tudi gorski reševalec. Letošnji začetek leta je bil v gorah zelo tragičen, umrlo je veliko ljudi. Kaj bi sporočili ljudem, na kaj naj bodo pozorni, ko odhajajo v gore?
Mislim, da z recepti ne bomo prišli ravno daleč. Ljudje berejo na mnogo koncih, da se je treba pripraviti, opremiti itd. Rekel bi, da se stvar začne nekje drugje: imeti je treba temeljno spoštovanje do narave, do zahtevnega gorskega sveta in v končni fazi do sebe, do svojega zdravja. Vse ostalo je nadgradnja tega. Če boš imel res primeren odnos do sveta, v katerega se podajaš, če se boš zavedal odgovornosti do sebe in družine, potem bo vse ostalo posledica tega: da se boš dobro pripravil, da boš imel dobro opremo, da ne boš rinil z glavo skozi zid. Marsikatera nesreča je posledica dogajanja na družbenih omrežjih, kolektivne narcisoidnosti, ko se je treba pohvaliti z napihovanjem "dosežkov", z všečki, fotografijami, kje smo bili in kaj smo počeli in podobno.

Včasih smo šli v gore z bistveno slabšo opremo, a z velikim spoštovanjem. Zelo dobro si se pripravil na vsako turo, dobro si začutil naravo, poznal si sebe in svoje omejitve, vedel si, do kje približno je še varno. Danes je tega manj, vse je površinsko, storitveno, predstavitveno, samo da bo nekje moja fotografija in kak všeček, če karikiram.