"Potrditi, da dejanja, ki se očitajo Wieri Gran, niso bila dokazana, in odločiti, da je nedolžna." Tako je razsodilo občinsko sodišče Centralnega komiteja poljskih Judov v sestavi … In kot glavni dokaz, ki bi ga judovska diaspora morala brati skoraj kot svete besede, je februarja 1972 znameniti 'lovec na naciste' Simon Wiesenthal v pismu Wieri Gran zapisal: "Vašega imena ni med ljudmi, ki so sodelovali z Nemci."

A vse to ni zaleglo. Pred- in medvojno zvezdnico poljskega šansona Wiero Gran, rojeno leta 1916 kot Dwojra Grynberg nekje v Rusiji, so do smrti preganjale obtožbe, da je bila kolaborantka; mlada judovska 'kurba', ki je nastopala za kolaborante in gestapovce in izdajala Jude. Naj je potovala v Izrael, Pariz ali celo v Venezuelo, povsod se je oglasila judovska diaspora in ji grozila z bojkotom njenih nastopov in tudi s hujšimi 'ukrepi'. Leta 2007 je umrla, sama in pozabljena v pariškem stanovanju, v katerem se je z njo srečevala poljska novinarka Agata Tuszynska.
Tuszynsko je v zgodbi prevzelo predvsem to, kako je mogoče, da je ime Wiere Gran v svojih spominih popolnoma zamolčal znameniti pianist in skladatelj, po vojni pa dolgoletni vodja oddelka za popularno glasbo na poljskem nacionalnem radiu Wladyslaw Szpilman; pa čeprav sta v varšavskem getu nastopala skupaj in so ju tudi mnogi poznali kot sodelavca. In prav Szpilman naj bi bil eden od tistih, ki so razširili govorice, da je Wiera Gran kolaborantka. Knjiga, v kateri je Tuszynska temu želela priti do dna, je v nekaj državah celo prepovedana oziroma je nekaj strani cenzuriranih. Zakaj? Za odgovor smo Tuszynsko poklicali v Varšavo.

Kako ste pravzaprav naleteli na osebo Wiere Gran?
Že prej sem velikokrat potovala v Pariz zaradi svojih drugih knjig. Nekako sem obsedena s temo varšavskega geta, saj je v njem s svojo materjo živela tudi moja mati. Vedno sem torej nekako iskala zgodbe o preživelih iz varšavskega geta. In v Parizu mi je tako nekdo pripovedoval o starejši ženski, ki je bila v varšavskem getu pevka. Pevka in kolaborantka – tako jo je označil. Uporabil je obe besedi. In to me je pritegnilo.
Ali je že sama oseba Wiere Gran sporna; če za trenutek torej odmislimo knjigo?
Napisala sem knjigo o mladi ženski, ki se je odločila, da ne bo prekinila kariere zaradi vojne in da bo pela pred občinstvom tudi v varšavskem getu, kjer je kot Judinja živela. Že to je samo na sebi sporno: ali je etično dopustno, da si še vedno prizadevaš, biti zvezda, čeprav Judje okoli tebe stradajo in umirajo. Čeprav je ob tem treba dodati, da je s svojim petjem veliko storila tudi za druge prebivalce geta. Ko jim je pela, so za trenutek lahko ponovno zaživeli kot pred vojno; lahko so si predstavljali, kako je bilo, ko so se lahko svobodno sprehajali na soncu …
Moje knjige so na nek način ogledalo. Vedno znova se sprašujem, kaj bi sama storila v takšnih okoliščinah - ali bi ostala na odru ali pa bi bilo to zame preveč sporno. Ali bi bilo za mojo odločitev bistveno to, da je bilo petje eden od redkih mogočih načinov za zaslužek, s katerim bi torej lahko pomagala preživeti tudi materi in dvema sestrama, kot je to bilo v primeru Wiere Gran? Spominjam se svojega prvega odziva. Veste, moja stara mati je bila v getu učiteljica. In vedno sem si mislila, da je to poklic, ki bi ga tudi sama lahko opravljala v getu. Ampak poskušati biti zvezda … Celo jaz, ki sicer poskušam vse razumeti, sem si na začetku mislila, da je to precej sporno. Kako je sploh mogoče, da nekdo poskuša igrati zvezdo, ko pa drugi umirajo na cesti. Ampak sčasoma sem začela razumeti Wiero Gran. To je bilo dejansko edino, kar je znala delati. Poleg tega pa je menila, da je njeno petje čarobno in da je čarobno tudi to, kako je pela v tem zaprtem mestu smrti.
Kako je Wiera Gran povezana s Szpilmanom, saj v filmu Pianist nanjo ne naletimo?
V getu je Wiera Gran pela skupaj s Szpilmannom, ki ga je svet spoznal prek filma Pianist Romana Polanskega. In prav zaradi tega obdobja varšavskega geta, ko sta skupaj stala na odru, so Wiero vsi povezovali z njim. On je bil pianist, ona pevka in bila sta dva umetnika iz kavarne Sztuka in oba sta preživela vojno. In po vojni so se pojavile obtožbe, usmerjene proti čedni, mladi in nadarjeni ženski. Kaj je naredila, da ji je uspelo preživeti? In tukaj pridemo do feminističnega vidika te knjige. Nihče se ni obregnil ob moškega, ki je preživel varšavski geto. Nihče se ni vprašal, kaj je naredil znani pianist, da je preživel. Ljudje so sumili le Wiero Gran in sama je pozvala sodišče, da je sprožilo preiskavo njenega primera, in sodišče je odločilo, da je nedolžna. Ampak kljub vsemu se oznake kolaborantka nikoli ni mogla otresti.
Zakaj so v nekaterih državah nekateri izseki iz knjige prepovedani? Gre prav za tiste, ki so povezani s Szpilmanom?
Ja. Gre za te odstavke. Ko sem srečala Wiero Gran, je bila to zelo stara gospa, ki so jo še vedno močno mučili spomini na vse, kar je prestala. In potem mi je začela pripovedovati zgodbo o Szpilmanu, ki nikakor ni lepa. Ampak ker mi jo je povedala večkrat, sem se odločila, da jo citiram v knjigi. Wiera Gran je pripovedovala, da je bil Szpilman član judovske policije, torej del skupine Judov, ki je po nareku nacistov lovila druge Jude in jih pripravljala za transport v koncentracijska taborišča.
V moji knjigi ta zgodba zavzema tri odstavke v knjigi z več kot 350 stranmi; odvisno od izdaje oziroma od prevoda. In knjiga je sporna le zaradi teh odstavkov in zaradi njih so, denimo, v Nemčiji sklenili, da jih bodo v naslednjih ponatisih črtali.
In zanimivo je, da so po izidu knjige začeli obtoževati mene, in sicer zgolj zato, ker sem povedala zgodbo Wiere Gran; povedala sem njeno resnico.
Želela sem, da svet sliši njeno plat zgodbe, saj so ljudje že poslušali njegovo pripoved. Knjiga in tudi film sta bila izredno uspešna. In kaj je v meni spodbudilo sum? Szpilman je že kmalu po koncu vojne izdal svoje spomine in v njih ni niti enkrat omenjeno ime pevke, s katero je pel velik del vojne. Zato sem se seveda začela spraševati, kaj je razlog za to, da ni niti omenil pevke, ki je bila zvezda varšavskega geta in za katero je tudi sam pisal glasbo.
In menite, da je bil prav Szpilman ključen za njeno nesrečo in za širjenje govoric?
Bil je eden od njih, za to imam dokaze. Ampak ni bil edini in bilo je še več hujših od njega. Eden od ključnih je bil Jonas Turkov (igralec in režiser ter član poljskega odporniškega gibanja, ki je preiskoval več primerov kolaboracije Judov z gestapom, od leta 1950 pa je živel v Izraelu, op. P. B.). Turkow je bil prvi, ki je sprožil govorice, in ko se govorice enkrat sprožijo, jih nihče več ne more ustaviti. V petih minutah se razširijo po mestu, v nekaj dneh so povsod.
Ste kje naleteli še na druge namige ali celo na dokaze za to, da je bil Szpilman dejansko nemški ovaduh in sodelavec gestapa?
Ne, pripoved temelji izključno na njenih besedah. Beseda proti besedi. Ampak za objavo te zgodbe sem se odločila zato, ker je bila Wiera nekako obsedena z njo in mi jo je velikokrat povedala. In celo v njenem majhnem pariškem stanovanju je bilo Szpilmanovo ime napisano na steni. Imela ga je za najhujšega sovražnika in za povod vsega hudega, ki jo je doletelo po vojni. Nikjer ni bila varna, obtožbe so jo preganjale po vsem svetu. Iz Poljske je odpotovala v Izrael, potovala je tudi v Južno Ameriko in celo tam, v Venezueli, so se pojavili ljudje, ki so govorili: Vemo, kaj si počela v getu, ti kurba, vemo, da si izdala judovski narod. Osebno mislim, da so bile obtožbe zgrešene. Več mesecev sem natančno poslušala to žensko, in čeprav ni bila več mlada, mislim, da je bil njen spomin zanesljiv.
Kako je mogoče, da se Wiera Gran nikoli ni otresla oznake kolaborantka, čeprav jo je oprostilo uradno judovsko sodišče in še sam Simon Wiesenthal je leta 1972 v pismu napisal, da je nedolžna? Nam to kaj po ve o poljskih Judih?
Ne vem, ali gre za poljske Jude, ampak za ljudi. Gre za ljudi, ki širijo govorice in sploh ne pomislijo na morebitne posledice. Vojno je preživelo le nekaj tisoč Judov, in mislim, da bi morali potem držati skupaj. V več pogledih se je to sicer zgodilo. Ampak pomembnejše je, da so prav ti preživeli vedeli, kaj mora nekdo storiti za to, da preživi. Verjetno gre tu tudi za zadeve, ki si jih mi težko predstavljamo. In morda je bilo zanje enostavneje vreči kamen v mlado in nadarjeno žensko in se tako zavarovati, da ne bi bili česar koli obtoženi oni sami.
Ljudje so kruti in govorijo stvari, za katere potem ne prevzamejo odgovornosti. Zelo preprosto je nekoga obtožiti kolaboracije in potem preprosto nadaljevati svoje življenje kot prej, medtem ko ta oznaka na obtoženem ostane in morebiti celo popolnoma uniči njegovo ali njeno življenje.
In to se je dogajalo v času interneta. Danes je zelo enostavno na splet napisati Gospa X je kurba in kolaborantka … In v sekundi bo za to vedel ves svet. To pa se je dogajalo v 40., 50. in 60. letih. Človek bi si mislil, da je bilo obtožbe neke osebe precej težje razširiti po vsem svetu. Ampak njen obraz je bil očitno znan povsod – vsi Judje, kamor koli je šla, so ga prepoznali. Zakaj? Tu je bistveno to, da je bila judovska skupnost, ki je še nedolgo prej strnjeno živela v Evropi, še vedno zelo povezana, četudi raztresena po vsem svetu. In mehanizem je deloval nekako tako: nihče ni natančno vedel, česa naj bi bila Wiera Gran kriva, vsi pa so vedeli, da je z njo nekaj narobe. Preživela je vojno. Morda zaradi svoje lepote, morda je spala z Nemci, morda je izdajala Nemce na drugi strani geta. Res je – po vojni so jo obravnavali v sodnem postopku in na koncu je bila oprana krivde. Ampak zakaj je sploh bil potreben proces? Itn, itn … In govorice so rasle in rasle.
In pravzaprav je nihče ni branil. Zdi se kar neverjetno, glede na to, da je bila vendar znana in priljubljena pevka.
To je zgodba o samski ženski brez moškega. In to je zelo pomembno. Na Poljskem se je sicer poročila, a ko je pet let po koncu vojne odšla v Izrael, je bila že ločena. Odšla je sama in sama je živela do konca življenja. Ni imela nobenega moškega, ki bi ji pomagal in ki bi lahko komur koli rekel: Pojdite stran, to je moja žena in podpiram jo; ničesar ni naredila narobe.
Ampak v knjigi naletimo na omembo njenega nastopa v stanovanju enega od znanih judovskih sodelavcev nacistov. So morda ta in drugi njemu podobni dogodki povzročili obtožbe?
Wiera Gran mi je povedala, da je enkrat samkrat nastopila v stanovanju člana judovske policije. Da je bila v to pravzaprav prisiljena in da je to storila, ker ni želela umreti. Seveda se velja vprašati, ali je bilo za njeno poznejšo usodo kakor koli odločilno to, da so jo videli, kako je po cesti hodila s tem moškim. Ampak vendar – tudi druge judovske igralke so nastopale za judovske policiste in tudi za Nemce, pa jih po vojni niso tako preganjali.
Morda je treba upoštevati tudi njen značaj. Wiera Gran je bila zvezda. Sama sem to izkusila. Vedla se je kot zvezda. Nikakor ni bila preprosta osebnost in znala je biti zelo neprijetna, nesramna in tudi zlovoljna. Tudi ko je imela že več kot osemdeset let, je še vedno igrala zvezdo. In tudi če je bilo vse občinstvo, ki ga je še premogla, zgolj moja oseba. Ni nujno, da so jo vsi imeli radi, ampak ali je to razlog za obtožbe? Morda je k njim pripomoglo, ampak sama si težko predstavljam, da narediš iz življenja nekoga pekel samo zato, ker tega človeka ne maraš.
Po vojni je odpotovala v Izrael in se ustalila v Parizu. Tam je vseeno imela nekaj uspeha. Po neki uspešni avdiciji je nastopila celo s Charlesom Aznavourjem – ki se je sicer nastopa najprej branil, češ da Granova ni zvezda – in potovala je v New York … Torej povsem propadla vseeno ni.
Nekaj uspeha je imela, ampak predstavljam si, da bi bilo njeno življenje popolnoma drugačno, če je po vojni ne bi doletela obtožba kolaboracije. Mislim tudi, da nikoli ne bi smela zapustiti Poljske. To je bila njena domovina in to je bila dežela, v kateri je bila znana in priljubljena. Pravzaprav je zelo nenavadno, da se je poljska pevka odločila za odhod v Pariz, kjer sta vendar bili glavni zvezdi Edith Piaf in Juliette Greco. Granova se je po svoji slavi na Poljskem lahko primerjala z njima, nikakor pa ni mogla z njima tekmovati na njunem terenu. Ja, nekaj uspešnih nastopov je še imela, a po vojni o njej ne moremo več govoriti kot o zvezdnici. Wiera Gran je primer človeka, ki mu je vojna popolnoma uničila življenje. V vojni je izgubila družino, prijatelje, Jude varšavskega geta. In ostala je popolnoma sama.
Pa se danes na Poljskem še kdo spominja Wiere Gran?
Ko je moja knjiga izšla in ker je zelo hitro postala zelo brana, so se ljudje začeli spominjati Wiere Gran. Spet se je začelo poslušati njene posnetke. Lahko bi celo rekli, da Wiera Gran zdaj živi svoje drugo življenje. In predstavljam si, da bi bila vesela, če bi to dočakala.
Ali bi lahko vsaj metaforično vašo vlogo v primeru Wiere Gran primerjali z vlogo Émila Zolaja, ki je leta 1898 z esejem J’accusse opozoril na krivično obtožbo judovskega častnika Alfreda Dreyfussa v znameniti Dreyfussovi aferi?
To bi bilo krasno. Ampak nisem prepričana, da je moja knjiga tako močna, čeprav je ideja zares podobna ideji, ki stoji za Zolajevim odprtim pismom.