Mnoge je s svojimi deli sprožal sam, številne so netili njegovi politični nasprotniki.

Bil je nesporno "politična žival", zavezan svojim demokratičnim prepričanjem in morda naivnim, pretirano idealističnim idejam o odprti in sodelujoči družbi. Kot pravi politični mislec, je bil kompleksna, občasno kontradiktorna, v nekaj instancah celo militantno nastrojena osebnost. Kot vpliven in zelo popularen govornik, pisatelj in analitik je bil zaradi nians v razmišljanju o demokraciji, fašizmu in imperializmu neprestana tarča lenih in tendenciozno razmišljajočih antagonistov, ki jim Adamiča ni uspelo spraviti v kalup.

Adamič ni živel in ustvarjal le v politično prelomnem času od sredine dvajsetih let do obdobja po koncu druge svetovne vojne, ustvarjal je v ZDA na njeni pomembni točki, ko so postajale svetovna velesila in začele uveljavljati lastne imperialistične težnje.

Spomnimo, Adamič se iz okolice rodnega Grosupljega leta 1912 preseli v ZDA, kjer v Dinamitu (1931) sprva popiše zgodovino nasilno zatrtih delavskih gibanj, v Smehu v džungli (1932), "avtobiografiji ameriškega priseljenca", pa lastno izkušnjo na zahodni obali. V tridesetih letih postane vodilni politični mislec, objavlja v največjih časnikih, se druži z vidnimi političnimi osebnostmi in ameriškimi predsedniki, jim svetuje, lobira za podporo partizanskemu gverilskemu odporu med vojno, po njej pa (znova) poziva k Ameriki kot strpni, demokratični, antiimperialistični družbi, ki pa bi v tem procesu po njegovem morala opraviti z lastno zgodovino oziroma s prevladujočim narativom, da gre za državo, ki temelji na superiorni anglosaški kulturi, medtem ko temnopolti prebivalci in imigranti z vsega sveta (tudi Slovani) pomenijo manjvredni družbeni sloj, čeprav so mogočno državo ekonomsko, socialno in kulturno soustvarjali.

Adamič, bolj ničejanec kot marksist, je ZDA vseskozi dojemal kot z nativizmom, rasizmom in korporativno hegemonijo okuženo okolje, katere zunanja politika zagovarja ekonomski kolonializem. Identificiral se je kot izgnanec, toda obenem se je zavezal ohranjanju slovenske identitete, sploh v času kraljevine SHS, ko so se pod kraljem Aleksandrom pojavljale ideje o negiranju obstoja slovenske kulture in identitete. Imel je dve mantri, od katerih ni odstopal: kulturni pluralizem in antifašizem, in pričujoča knjiga – težko ji rečemo biografija, bolj gre za kritično vrednotenje njegovega dela in tedanje (ameriške) družbe – ponudi portret svetovljana, čigar ideje so moderne še danes. V principu bolj kot kdaj koli poprej.

Zakaj knjiga o Adamiču in zakaj zdaj? Odgovor na prvo vprašanje je ameriški zgodovinar John P. Enyeart, ki se je Adamiču posvečal celo desetletje, odgovor na drugo pa politično pregreto ozračje na vseh frontah in celinah.

Smrt fašizmu je v tem trenutku pomembna knjiga tudi zato, ker zgovorno prikaže kompleksnost politično mislečega aparata, ker pokaže, kako zlahka se manipulira z množicami in kako se lahko diskreditira ideološkega nasprotnika. Pokaže, kako drobne nianse razmišljanja v politično histeričnem okolju, kjer je vse zreducirano na črno-belo (še lepše, na "naše" in "vaše"), ne pomenijo veliko, čeprav te nianse definirajo samostojno mislečega (in načelnega) človeka ter eksaktno pojasnjujejo njegovo pozicijo.

Če bi Adamiča iz analognih tridesetih let 20. stoletja prestavili v digitalno dobo 21. stoletja, se ne bi spremenilo dosti, razrednega in antifašističnega boja v tem primeru ne bi bíl samo z nepregledno množico političnih časopisov, temveč tudi z 2novo realnostjo", družbenimi mediji in spletnimi troli. Knjiga, ki govori o času med obema svetovnima vojnama, govori tudi o svetu tukaj in zdaj.