Od leta 1980, ko je izšel njegov nowavovski celovečerni prvenec Neskončne počitnice (Permanent Vacation), je Jim Jarmusch režiral "le" 13 celovečernih filmov, a so imeli skoraj vsi kulten odmev, sprva na neodvisni in subkulturni sceni, sčasoma pa v mainstreamu ali vsaj na robu neodvisne in mainstream kulture. Skupaj s filmi so prišli tudi vplivni albumi izvirne glasbe, o katerih je govor v oddaji Televizorka, ki si jo lahko v obliki videokasta ogledate še pred televizijskim predvajanjem.

Z glasbenim novinarjem Gregor Bauman v oddaji razpravljava o Jarmuschevem glasbeno zaznamovanem pristopu k filmu. Velik del njegovega opusa govori neposredno o glasbenikih, o glasbeni zgodovini in mitologiji, o odnosu do glasbe in o tem, kako glasba oblikuje in utrjuje medčloveške vezi. Jarmuscheve filme bi lahko opisali tudi kot glasbena dela, saj zvoka ne uporablja le kot opreme ali podpore zgodbi, temveč z njim gradi ozračje in ritem pripovedi, glasba pa pogosto zavzame tudi vlogo pripovedovalca ali gonila dogajanja.

V Jarmuschevem opusu se je z leti nakopičilo lepo število glasbenih ikon. Gregor Bauman bolj kot Toma Waitsa, ki ga naravno povezujemo z Jarmuschem, kot Jarmuschevega 'hišnega' skladatelja omenja Johna Lurieja: "Nekaj časa je bilo videti, kot da bo John Lurie za Jima Jarmuscha to, kar je bil Ennio Morricone za Sergia Leoneja, ali John Williams za Stevena Spielberga." Začetek Jarmuscheve ustvarjalne poti, v 80. letih, je zaznamovalo sodelovanje s tem znanim newyorškim džezistom, ki je v treh filmih tudi zaigral – gre za Neskončne počitnice (1980), Bolj čudno kot raj (Stranger Than Paradise, 1984) in Pod udarom zakona (Down by Law, 1986). To obdobje velja za najbolj surov in neizumetničen del Jarmuschevega opusa, tu je njegov minimalistični slog prišel najbolj do izraza. Hkrati pa je avtorjev zanos že takrat našel zatočišče v obstoječih žanrih, kot sta film ceste in vestern, pri čemer je žanrske formule svojeglavo preinterpretiral in jim vdahnil čisto svoj avtorski pečat.

Potem je tu Mrtvec (Dead Man, 1995), ki ga velja bolj kot zaradi Johnnyja Deppa ceniti zaradi avantgardnega soundtracka. Hipnotična kitarska improvizacija Neila Younga, posneta v enem zamahu, se je za večno vtisnila v spomin cinefilov in avdiofilov kot popolnoma edinstven in neponovljiv album izvirne filmske glasbe. Young je dokazal, da lahko en sam instrument z eno samo celovečerno solažo ustvari več drame kot večdesetčlanski simfonični orkester. O Youngu je posnel tudi celovečerni glasbeni dokumentarec Leto konja (Year of the Horse, 1997).

Jarmusch je tudi sam aktiven glasbenik. Njegova duozasedba SQÜRL, ki se opisuje kot "entuziastično marginalni rockovski bend iz New Yorka", ustvarja zamaknjene avantgardne ambiente. 'Veverički z umlautom' sta opremili Jarmuschevo sugestivno vampirjado Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) in nežno lirični film Paterson (2016).

V ciklu bomo predvajali tri filme Jima Jarmuscha. Vabljeni k ogledu!

Noč na Zemlji
Cikel začenjamo v izbranih petih mestih na Zemlji, planetu, ki nikoli ne spi. V Los Angelesu mlada taksistka Corky, ki jo igra nepozabna Winona Ryder, zavrne ponudbo za igralsko kariero, ker želi slediti želji, da bi postala mehaničarka. V New Yorku vzhodnonemški priseljenec zamenja vlogo z nestrpnim potnikom, v Parizu se taksist zaplete v filozofsko razpravo s slepo potnico. Ekscentrični rimski voznik taksija na smrt šokira duhovnika s svojimi grešnimi zgodbami, v Helsinkih pa pijani delavec razkrije svojo tragično usodo.

Noč na Zemlji (Night on Earth, 1991) je kulten omnibus, ki enako komično in melanholično pripoveduje o nenavadnih trenutkih povezanosti med neznanci v urbanih džunglah sveta. Morda gre tudi za nekakšen priklon nočem: če si podnevi ne dopustimo, da bi krenili z ustaljenih poti, noči še vedno omogočajo, da se skrivaje udejstvujemo v posebnih avanturah. Vseh pet epizod povezuje izvirna glasba Toma Waitsa, v njem pa blesti celo ozvezdje izjemnih igralk in igralcev: Gena Rowlands, Winona Ryder, Roberto Benigni, Lisanne Falk, Armin Mueller-Stahl, Giancarlo Esposito, Rosie Perez, Isaach De Bankolé, Béatrice Dalle …

Skrivnostni vlak
4. aprila nas bo Skrivnostni vlak (Mystery Train, 1989) odpeljal v Memphis, legendarno glasbeno mesto, ki je po zaslugi svoje lege na sredini juga Združenih držav v delti reke Misisipi postalo Olimp rokenrola, bluza in soula. Filmski triptih, ki se dogaja v razpadajočem hotelu sredi Memphisa, spet prinaša tri prepletene zgodbe o osamljenosti in naključnih srečanjih.

V prvi epizodi mlada japonska popotnika, zaljubljena v rokenrol, raziskujeta Memphis in se prepirata, kdo je bil večji. Elvis Presley ali Carl Perkins? Jarmusch se s komično distanco ozre na ameriško glasbeno mitologijo, meni Gregor Bauman, v ta namen pa uporabi lik tujca: "Film je postavil v Memphis, ki ga gleda skozi tuje oči, ameriške arhetipe predstavi skozi oči obstranca, v tem primeru japonskih turistov. Na ta način demitizira ameriško mitologijo."

Kava in cigarete
Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003) je edinstven eksperimentalni film, ki je z jasnim konceptom in zabavnim izidom na začetku tisočletja osvojil širši krog gledalcev. Zastavljen je kot observacija improviziranih pogovorov med slavnimi osebnostmi, vsaka vinjeta pa priskrbi nepričakovan obrat. Steven Wright in Roberto Benigni se živahno pogovarjata, ne da bi drug drugega razumela, Iggy Pop in Tom Waits praznujeta prenehanje kajenja s kajenjem cigaret ter pod vljudno površino tekmujeta za večji vpliv na glasbeni svet, Cate Blanchett zaigra v dvojni vlogi sebe in svoje zavistne sestrične, Alfred Molina in Steve Coogan odkrijeta, da sta v sorodu, a Cooganu to ne pomeni veliko, raperja GZA in RZA pa natakarja Billa Murrayja prepričujeta o nevarnostih kofeina in nikotina … Film deluje kot džuboks soočenja različnih glasbenih okusov, kot študija nenavadnih značajev, kot komedija in drama vsakdanje komunikacije, ki jo zaznamujejo tako trenutki čiste razsvetljenosti kot čiste nerodnosti in praznine.

V tem Jarmuschevem filmu je nekaj v temelju komičnega. Med spontanimi pogovori pogosto napoči trenutek, ko se človek za hip prelevi v filozofa, ko se prijatelj prelevi v tekmeca, ko se v dolgoveznih pogovornih zaplatah utrne iskrica duhovitosti in nečesa sublimnega (in se nato vse skupaj vrne nazaj v banalnost in inercijo). Tako je tudi lep dokument o naključnosti, večpomenskosti, izmuzljivosti in nedovršenosti naših vsakdanjih interakcij. Seveda pa je temu konverzacijskemu živžavu toliko bolj zabavno slediti, če ga vodijo duhovite, izdelane in večje-od-življenja glasbene ter igralske osebnosti.

V vsakem primeru ni mogoče zanikati, da ob kavi in cigaretah ritualno stečejo živahne razprave, da je to čas za prijateljske vezi in naključna srečanja, ki se drugače ne bi zgodila. Film je torej tudi priklon (nekaterim zdaj že zelo očrnjenim) kulturnim vzvodom, ki omogočajo, da se neznanci, četudi le za trenutek, ulovijo v skupnem prostoru. V naslov bi poleg kave in cigaret zlahka dodali še glasbo: konec koncev je Jarmuschev opus velik priklon glasbi kot družbenemu vezivu.