Imela sem čisto svoj velik televizor, kar za tiste čase ni bilo povsem običajno, in nisem se mogla načuditi bogastvu, ki je z BBC-jevimi programi vstopalo v mojo sobo. Nikoli nisem pomislila, da bi lahko kdaj tudi sama postala del BBC-ja. Bil je nekaj vrhunskega in povsem nedosegljivega. Ko sem med študijem slišala, da je naš starejši kolega na primerjalni književnosti, Tadej Zupančič, dobil službo na BBC-ju, se nisem čudila, saj sem občudovala Tadejeve članke v Mladini, Startu, nastope na RTV-ju in v drugih medijih. Pa vendarle je naneslo, da sem se nekaj let pozneje tudi sama prijavila na razpis za delovno mesto v slovenskem uredništvu BBC World Service, pravzaprav le za nekajmesečno nadomeščanje. Prijavila sem se brez posebnih pričakovanj, pritegnilo me je že to, da bi mi plačali pot v London, kar takrat sploh ni bila šala, saj nizkocenovnih letalskih prevoznikov ni bilo, pa tudi moj študentski zaslužek ni omogočal potovanj po svetu. Čakal me je izpit iz angleščine, poznavanja zunanje politike in osnovnih novinarskih veščin. Nekako je šlo. Čez nekaj tednov me je Veseljko Simonović, tedanji urednik slovenskega uredništva BBC World Service obvestil, da so me sprejeli in naj čim prej pridem v London. Namesto treh mesecev sem ostala kar šest let.

Čisto na začetku smo novi sodelavci najprej morali opraviti BBC-jev uvajalni tečaj. Naučili smo se osnov radijske montaže, "ABC" BBC-jeve filozofije novic, kako novico uvedeš, kako poveš bistvo, kako kontekstualiziraš najnovejši podatek. Najdlje in najbolj poglobljeno pa smo se ukvarjali z BBC-jevimi novinarskimi in uredniškimi smernicami. To ni pomenilo le, da so nam v roke potisnili debelo brošuro, ki je vsebovala natančen popis BBC-jevih vrednot in standardov, vsaj teden dni smo proučevali primere iz novinarske prakse in se nato preizkušali v naučenem. Imeli smo mentorja, ki nas je govorno usposabljal. S poslancem britanskega parlamenta, članom odbora za kulturo, smo se pogovarjali o britanski politiki. Takrat je britansko vlado vodil še naslednik Margaret Thatcher, John Major. Posebno pozornost smo namenjali BBC-jevemu pravilu nevtralnega in nepristranskega poročanja. Po končanem začetnem usposabljanju so nas razporedili po redakcijah. Tiste, ki smo izpolnili pričakovanja, so naslednje leto poslali še na nadaljevalni tečaj. Kako premišljeno. Vedeli so, da smo v letu dni pridobili izkušnje in znanje, in potem res znali postavljati prava vprašanja. Nikoli se ni noben delodajalec, ne prej in ne pozneje, tako zelo potrudil na področju mojega profesionalnega usposabljanja. Lahko zatrdim, da sem se veliko večino znanja in veščin, ki sem jih potrebovala kot poklicna novinarka, naučila na BBC-ju.

Vse seveda ni bilo le del formalnega izobraževanja. Bile so tudi neprecenljive priložnosti, da se učimo od svojih starejših kolegov. Nekje v prvih letih devetdesetih sem morala skupaj s Tereso Guerreiro, zelo uveljavljeno kolegico iz oddaje Europe Today, intervjuvati predsednika slovenske vlade, Janeza Drnovška, ki se je mudil na obisku v Londonu. Teresa v angleščini in jaz za oddaje v slovenščini. Pripravila sem si nekaj izjemno pametnih, zamotanih vprašanj. Najprej je bila na vrsti Teresa. Opazovala sem jo, kako je postavljala jasna, kratka, fokusirana vprašanja, pa tudi s kakšno novinarsko samozavestnostjo je nastopala in kako jo je premier Drnovšek sprejel kot enakovredno sogovornico. V hipu sem v mislih oklestila dolgoveznost svojih vprašanj in se osredotočila na bistvo. Poskusila sem nastopati tako samozavestno in suvereno, kot je ona, verjetno sem imela na obrazu celo njen izraz. Pozneje je Teresa najinega skupnega znanca povprašala po meni, ocenila je, da sem intervju opravila zelo profesionalno. Ko sem to izvedela, sem bila sploh vesela, da sem se imela možnost učiti od najboljših.

Prek različnih tečajev in usposabljanj smo si novinarji zelo hitro ustvarili mrežo znanstev po velikem delu BBC-ja in sveta. V odmorih in včasih po službi smo se družili v okoliških pubih. Družili so nas zanimanje za zunanjo politiko in debate o spremembah, ki jih je doživljala Evropa po padcu vzhodnih režimov in v času pred širitvijo EU-ja. V širši skupini mojih znancev in prijateljev so bili Nodar iz Tbilisija, Ilija iz Moskve, Corrine iz Cardiffa, Jaroslav iz Libereca, Behruz iz Teherana, Faruk iz Kaira, Oanna iz Romunije, Catherina iz Aten, Yoannis iz Soluna in Jakub iz Brna. Mnogi od njih so ostali vir mojega obveščanja in debat o dogajanju po svetu še v naslednjih desetletjih.

Naš urednik Veseljko Simonović je bil odličen urednik in velik človek. Puščal nam je veliko ustvarjalne svobode, kadar se nam je zdelo, da je treba seči čez meje zunanje politike. Odobraval je moje ideje o daljših reportažah in z zanimanjem in nasveti je spremljal, kako se zgodbe razvijajo. Raziskovala sem življenje judovske četrti v severnem Londonu, zgodovino Holland Parka, odnos Britancev do smrti in pogreba, nekoliko bizarna se je Veseljku zdela zamisel o reportaži o londonskih golobih. A sem ga prepričala, naredila intervjuje z ornitologi, s predstavniki mestne uprave, s priljubljenim fotografom in z ljudmi, ki vsak dan krmijo te ptice. In zgodba je bila uspešna. Še vedno se z nostalgijo spominjam, kako sem na prizorišču bližnjega Savojskega hotela spremljala veliki dvoboj Garija Kasparova in njegovega britanskega izzivalca Nigla Shorta. In o njem poročala. Dobro se nam je zdelo, ko smo dobili pisma naših poslušalcev, ki so naše oddaje spremljali na kratkih valovih po vsem svetu. Pisma so prihajala iz Rusije, Madagaskarja, Južne Amerike, iz afriških misijonov in seveda tudi iz Slovenije. Da nobeno pismo ni ostalo neodgovorjeno, je poskrbela gospa Dora Žebot, takrat že upokojena članica našega uredništva. V posebni rubriki Pismo iz Londona je poslušalcem odgovarjala na pisma in razlagala, kakšna in katera so BBC-jeva novinarska in uredniška pravila, vedno pa je v tem dopisovanju našla tudi kako prijazno besedo za pisce. Nekaj podobnega je na RTV-ju počela gospa Olga Rems. Kakšna škoda, da je tak ali pa morda sodobnejši način komunikacije z gledalci in poslušalci utonil v pozabo.

S prihodom na BBC se mi je zdelo, da sem vstopila v tisto znamenito 'areno življenja', da se je začelo življenje, o kakršnem nisem niti sanjala. Ko sem zjutraj izstopila na Holbornu, postaji podzemne železnice, je bil pred mano čudovit sprehod do službe. Jaz, dekle iz ljubljanskega primestja, sem vsako jutro korakala po znamenitem Kingswayu, aveniji, imenovani v čast kralju Edvardu VII. V službo sem lahko prišla tudi po Strandu, eni najbolj slikovitih in zgodovinsko zanimivih londonskih cest v neposredni bližini ulice Fleet Street, nekoč svetovnega središča časopisne in tiskarske industrije. Ko sem sama živela in delala v Londonu, je bila ulica le še spomenik tistim časom. Tudi Bush House, kjer je BBC World Service domoval več kot pol stoletja, danes ni več eno najpomembnejših svetovnih medijskih središč. Bush House, pred sto leti najdražjo zgradbo na svetu, je leta 1925 slavnostno odprl lord Balfour, pogosto nesrečne sledove njegovega delovanja na področju črtanja mej po Veliki vojni sem pozneje spremljala pri svojem poročanju iz držav Bližnjega vzhoda.

Svet se je v teh letih temeljito spremenil in z njim podoba sodobnih medijev. Enak ostaja le še njihov pomen: informirati, izobraževati in zabavati. Ostati gradnik demokratične ureditve. BBC letos, sicer v primežu političnih in kapitalskih pritiskov, slavi stoto obletnico obstoja. Ob tej priložnosti britanski radioteleviziji želim vse najboljše tudi v prihodnjem stoletju. Zaradi vseh nas.

Ksenija Horvat je prepoznavna in uveljavljena slovenska novinarka. Med letoma 1993 in 1999 je bila zaposlena v slovenskem uredništvu BBC World Service v Londonu. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlila v zunanjepolitični redakciji TV Slovenija, kjer dela še danes, in poročala s kriznih žarišč na Bližnjem vzhodu. Med drugim je bila voditeljica Dnevnika, Odmevov, oddaje Globus, v zadnjih letih pa pripravlja dokumentarne oddaje in vodi oddajo Intervju.