In ko sem zadihal svobodo dekadentnega zahoda, zaživel razkrito življenje in se usidral v gejevski skupnosti, ki me je posvojila, ter postal član nove družine, so bila vračanja v Jugoslavijo zelo težka in travmatična. V takratni Sloveniji skoraj nihče ni živel razkrito kot gej. Ker pa sem se razkril, sem se lahko z navdušenjem udeležil prvega Magnus festivala o homoseksualnosti in kulturi leta 1984 v Ljubljani. Spoznal sem nove ljudi, v Sloveniji se je začela prebujati civilna družba, v zraku so bile spremembe in slutnja, da bo življenje tudi pri nas nekega dne drugačno, bolj odprto, svobodnejše.

Vedno sem si želel v svet, razširiti svoje obzorje. Ko se je ponudila priložnost, sem jo zgrabil z obema rokama. V London sem šel s trebuhom za kruhom. Na pot v tujino se pripraviš na najrazličnejše načine in misliš, da boš določene stvari pustil za seboj. A v kovčku, ki ga neseš s sabo, niso le oblačila, slovarji in nekaj kaset z najljubšo glasbo; s sabo prineseš tudi prtljago, ki je del tebe.

Ob prihodu sem se vrgel v delo. Delal sem v turizmu, in ker so se deli bivše Jugoslavije utapljali v vojnah, ki so trajale desetletje, smo pošiljali Britance v srednjo Evropo in na divji vzhod. Množice turistov so začele odkrivati Prago, Budimpešto, Krakov in odročne dele dežel, za katere niso nikoli niti slišale.

Nisem pa bil pripravljen na osamljenost v velemestu, ki je počasi postajala vse neznosnejša in sem jo vedno težje prenašal. Jezik sam seveda ni bil ovira; z velikim zanimanjem sem spremljal britanske medije ter ogromno bral in bogatil svoj besedni zaklad, spoznaval novo deželo in kulturo. Veliko Britanijo sem videl kot integralni del Evrope, a kaj hitro sem spoznal, da gledajo z Otoka na Evropo in v Evropo z drugačne perspektive. Bil sem presenečen, kako malo jih pravzaprav zanima dogajanje "na kontinentu" in kako zanimivejše je zanje življenje na drugi strani Atlantika, v ZDA.

Hitro sem tudi dojel, da se bom moral naučiti brati med vrsticami, če bom hotel prodreti pod površino britanske zadržanosti. Ljudje v Britaniji po navadi ne razkazujejo svojih čustev. Jezijo se, kadar so prepričani, da jih kdo prinaša naokrog, a le redko se pritožujejo, tudi kadar jim ni najlažje. Niso frfotavi pri izbiri novih prijateljev in znancev; temeljito te preizkusijo in ko te sprejmejo, so nadvse zvesti prijateljice in prijatelji, na katere se lahko zaneseš.

Tako kot že v Bruslju in Ljubljani me komercialna LGBTQ+ scena tudi v Londonu ni privlačila. Odbijala me je s svojo površnostjo in dejansko brezbrižnostjo do naše skupnosti. Kaj hitro sem spoznal, da je tu vse podrejeno le hitrim transakcijam in biznisu.

In potem sem po naključju spoznal Petra. Neke vroče avgustovske nedelje sem šel na sprehod na Hampstead Heath. Popoldne, ko sem šel po hribu navzdol nazaj domov, je prihajal po hribu navzgor. Nasmehnil se mi je in bil sem tako šokiran, da sem mu vrnil nasmeh in ga pozdravil. Nekateri srečajo svojega princa na belem konju, moj princ pa je prišel s psičko Nellie, sem povedal, ko sva bila intervjuvana za kolumno "We Love Each Other" časopisa The Guardian ob najini deseti obletnici.

S Petrom sem začel spoznavati drugačen London. Imel je ogromno prijateljev in prijateljic in takoj me je vključil v svojo alternativno družino, ki me je sprejela. Ob nedeljah sva šla včasih v legendarni The Bell, kjer so ženske in moški plesali ob petih popoldne pri belem dnevu! Kadar je bilo lepo vreme, sva se šla kopat na Hampstead Heath, kjer se zbira gejevska družba in sproščeno uživa v sončnih žarkih. Peter je bil že od vsega začetka aktiven član neformalne gejevske organizacije Edward Carpenter Community, ki organizira drugačen, nekomercialen tip druženja in podpore za LGBTQ+ skupnost. Tako sem šel z njim na svoj prvi Gay Men's Week v Laurieston Hall na Škotskem. V skupini nas je bilo šestdeset; med tednom so se odvijale najrazličnejše dejavnosti, ki smo jih organizirali sami. Kar pa je bilo najpomembnejše, je bilo ustvarjanje varnega prostora, kjer smo se lahko družili, izmenjavali izkušnje, tkali prijateljstva in si nudili medsebojno podporo.

Devetdeseta so bila neusmiljeno zaznamovana s HIV-om in AIDS-om; že konec osemdesetih sem v Bruslju izgubil dva prijatelja. Philippe je bil star komaj šestindvajset, Francis pa štiriintrideset let. Ker sva s Petrom stanovala blizu Royal Free Hospital, sva pogosto tolažila prijatelje in znance, ki so po testiranju prejeli pozitiven rezultat in se ustavili pri naju. Takšen rezultat je takrat pomenil potencialno obsodbo na smrt. Ljudje so zaradi stigme in bolezni izgubljali službe, domove. Peter je bil eden od soustanoviteljev dobrodelne organizacije Strutton, ki je začela skrbeti za brezdomne s HIV-om in ljudi, ki so zboleli za AIDS-om. Potrebe so bile zelo velike in proti koncu devetdesetih je imela organizacija več kot 450 varnih stanovanj za tiste, ki so bili v največji stiski.

V skupnosti smo morali skrbeti sami zase in se organizirati na najrazličnejše načine. Petrov podnajemnik in prijatelj Jo je bil prostovoljec pri Terrence Higgins Trust. Ta je imel veliko mrežo prostovoljk in prostovoljcev, ki so pomagali tistim z največjimi materialnimi in psihološkimi problemi. Potem je za AIDS-om zbolel tudi Jo. Proti koncu je prekinil zdravljenje. Želel si je dostojanstveno umreti doma, pod najino streho, kar sva mu omogočila s pomočjo nadvse zavzetega medicinskega tima.

Razlog za hitrejše spreminjanje odnosa do LGBTQ+ skupnosti v Veliki Britaniji je bila večja vidnost kot v Sloveniji. To me je ob vsakem obisku na tej strani bodlo v oči. V Britaniji se je vidnost gradila od spodaj navzgor; ljudje najrazličnejših poklicev in stanov so živeli popolnoma razkrito, vse do poslancev v parlamentu. Chris Smith, prvi razkriti gejevski poslanec, je postal minister za kulturo v laburistični vladi. Ljudje so »odkrili«, da imajo brate in sestre, prijatelje, znance in sosede, ki so del naše skupnosti in tega ne skrivajo več.
V Sloveniji je LGBTQ+ gibanje stopilo v radikalnejšo fazo prav v devetdesetih. Z zasedbo Metelkove se je kalila nova generacija aktivistk in aktivistov. Skupnost si je izborila skromne prostore, za katere se mora boriti še danes. Po zaslugi pesnika, prevajalca in gejevskega aktivista Braneta Mozetiča je začela pri založbi ŠKUC v zbirki Lambda izhajati domača in prevodna LGBTQ+ literatura. Tu je izšla prva zbirka slovenske lezbične poezije Nataše Velikonja in tu so razvila svoje glasove danes prepoznavna imena, kot so Ciril Bergles, Suzana Tratnik, Kristina Hočevar, Nina Dragičević in številni drugi in druge. Konec koncev tudi jaz sam.

Vseskozi pa je bilo očitno, da se je treba ves čas boriti za pravice in enakopravnost tako na politični ravni kot za spremembe v odnosu širše družbe do LGBTQ+ skupnosti. Na obeh straneh. Z večjo vidnostjo v Veliki Britaniji je postala odkrita (in prikrita) homofobija vse manj sprejemljiva. Jezik nestrpnosti je postajal vse bolj nedopusten. S Petrom sva med prvimi v Veliki Britaniji sklenila civilno partnerstvo pred sedemnajstimi leti (s praktično enakimi pravicami kot heteroseksualni pari), poročena pa sva že osem let. V primerjavi z Veliko Britanijo je vidnost skupnosti v Sloveniji še vedno skromnejša. A stvari se spreminjajo tudi tu; v parlamentu imamo dve razkriti poslanki in v vladi razkritega državnega sekretarja ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Mlajše generacije, ki prihajajo za nami, odraščajo z vzornicami in vzorniki iz svoje skupnosti, kar je nadvse pomembno in spodbudno.

Vsak dan bijemo bitke, vojna pa ni nikoli zares dobljena. Odkrite in prikrite homofobije bo manj (oziroma je ne bo več) šele takrat, kadar se bo večina odločila, da ta ni nikoli in nikjer ne dopustna ne sprejemljiva.

Milan Šelj (1960) je pesnik, esejist in prevajalec, po izobrazbi sociolog in komparativist. Od leta 1992 živi in dela v Londonu ter je aktiven član LGBTQ+ skupnosti. Je avtor štirih pesniških zbirk (vse so izšle v zbirki Lambda založbe ŠKUC) in ilustrirane zbirke pesmi za otroke.