Med plesalkami in plesalci Londonskega sodobnoplesnega gledališča, ki se po dvomesečni južnoameriški turneji do kraja izžeti vračajo domov, je tudi Ksenija Hribar.

Ob njej spi mlada ansamblova garderoberka, prikupna Jenny Henry, ki so ji v Santiagu de Chile pred tremi tedni odstranili slepič. Še sreča, da sta bili cimri, saj so bili medtem vsi drugi drugje. Na tej turneji so vsi za čim zboleli, vsakogar je samo še močneje bolela katera od starih poškodb, a prav vsi so bili prepričani, da se tako navdušujočega in vznesenega odziva občinstev nad sodobnim plesom ni mogoče ponovno nadejati. Bilo je neponovljivo. Južna Amerika vre od kulture in politike. Takšno je tam poletje 1973.
Ko so opravljeni vsi varnostni potniški protokoli in letalo mirno jadra med oblaki, Ksenija vzame iz torbice svojo drobno beležko. Vdih. Sestaviti mora poslovilno pismo svojim sodelavkam in sodelavcem, svojim plesnim sestram in bratom. Ne bo lahko, pomisli. A poškodba hrbtenice ji ne nudi izbire. Minilo je trinajst let, odkar se je nekega zimskega dne pojavila na postaji Victoria v Londonu in se kmalu zatem vpisala v baletno šolo k mojstrici Marie Rambert, ki je pred leti v Parizu Nižinskemu pomagala koreografirati balet Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega. Le čemu jo je Mim tako vzljubila? S čim si je to zaslužila? Zaradi ruščine? Zdaj si delata družbo na naslovnici mojstričine delovne biografije. Kako je to mogoče? Na tla ji pade fotografija iz februarja 1962, kjer se ob avtomobilu G. B. Wilsona smehljata v fotoaparat skupaj z Margot Fonteyn. Pomisli na balerininega partnerja Rudija Nurejeva, s katerim so se družili, ker sta bila z Robertom Cohanom, njihovim glavnim koreografom in pedagogom, nekaj časa ljubimca.

Ko ji spomin spolzi k prihodu na Londonsko šolo sodobnega plesa maja 1965, še preden je ta (uradno) dobila svoje ime, se mora na sedežu presesti, saj jo v medeničnem predelu v hipu vse zaboli. Koliko graham treningov so opravili skupaj, koliko priložnostnih del zamenjali, koliko znoja preznojili! Kakšne pedagoge so imeli! Robert Cohan, Bertram Ross, Mary Hinkson, Yuriko, Merce Cunningham, Viola Farber, Paul Taylor, pa mladi Twyla Tharp in Sara Rudner, ki ju takrat še nihče ni poznal, morda se nista niti sami. Pred očmi se ji zmrači, ko se spomni plastičnih kostumov, pod katerimi so se znojili na pripravah na otvoritev nove liverpoolske Katedrale Kristusa Kralja maja 1967. In potem poletje, ko so vadili kot blazni za otvoritveni nastop ansambla v Grinsteadu. Kako daleč je nenadoma vse to. Pomisli na tiste psihedelične nastope v klubu The Electric Garden, kjer so si oder izmenjevali s Pink Floydi in Jimijem Hendrixom, nad katerimi so se tako neznosno navduševali njeni mlajši kolegice in kolegi, medtem ko je njej v klubu obračalo želodec ob vonju po stoletni vlagi. Pomisli, kako sta z Lindo Gibbs skladno in sinhrono, kakor da bi vadili tudi spodrsljaj, zleteli z odra na nastopu v Provansi poleti 1969, ko je tla na prostem začel močiti večerni dež. Brez poškodb. Pomisli na prijatelja Georgea Feiferja, dopisnika CBS-a iz Londona in Moskve, zaradi katerega ni več vedela, ali so oddaljena nevidna spremstva po Londonu jugoslovanskega ali sovjetskega izvora. Pomisli na jugoslovansko turnejo v avgustu in septembru 1970, prvo obsežnejšo turnejo, ki jo je imel ansambel in na kateri je morala glavnino izvršne produkcije opraviti sama. Tolmači se niso izkazali. In tista dva dodatna dneva na Korčuli, kako lepo, da je Hercegnovi odpadel. Potem nagrada občinstva na festivalu BITEF!

Po zvočniku zaslišijo pilotov glas, naj si zaradi turbulenc pripnejo varnostne pasove in Kseniji se v hipu v spomin prikrade Anna Sokolow, ameriška sodobnoplesna nevihta, ki jo je še najmočneje spominjala na turbulentna leta v ljubljanskem baletu. Njene koreografije so se odvijale v takšni temi, da so se plesalke in plesalci komaj razločili med sabo. Spomni se tistih odbitih štorastih koreografij Paula Taylorja, med katerimi jih je med nastopi treslo od smeha. Spomni se Ječe, Ljudi, X in Maše, koreografij Roberta Cohana, kjer je nastopala v solističnih vlogah, ob katerih je zdaj Južna Amerika za razliko od Velike Britanije znorela. Spomni se solz Talleya Beattyja, ki je pri predstavi Proga Phoebe Snow obupaval nad njihovimi belimi telesi, ob katerih nič ni bilo prav. In prijaznega Remyja Charlipa, ki jih je tako močno porinil v plesni eksperiment, da je bila Anglija prepričana v konec sodobnega plesa. Tudi sama je leta 1972 za ansambel ustvarila dve avtorski koreografiji, dva podviga, za katera ne ve, kako sta se zgodila. Bila je vsa zmešana. Od bolečin v križu in ljubezni. Na Mednarodnem karnevalu eksperimentalnega zvoka 1972 v Camdenu se je znašla v programu z Johnom Cageom, Namom Juneom Paikom, Davidom Tudorjem, Carolee Schneemann, pa tudi z Vinkom Globokarjem. Bilo jih je toliko, da so festival poimenovali »Woodstock avantgarde«.

Aprila, preden so se odpravili v Južno Ameriko, jih je Anna Mittelholzer, njihova priljubljena pedagoginja in koreografinja, v Gledališču Roundhouse v Londonu seznanila z neko mlado nemško koreografinjo, s katero so prišli nastopat. Ime ji je bilo Pina Bausch. Zelo je krhka, a nabrita kot zlodej. Pravkar je prevzela umetniško vodenje baleta v Wuppertalu. Kje je že to? Pravi, da bo zadevo modernizirala. V Ljubljani se kaj takega ne bi moglo uresničiti. Kdo ve, ali ji bo uspelo?
V Ljubljano? Najprej bo odšla na tržnico Portobello k svoji ciganki, da ji obrne tarot. Takoj jutri. Dolgo se že nista videli. Kdo ve, kaj se bo tokrat pokazalo? Če se vrne v Ljubljano, ne bo ostala dolgo. Ne glede na odločenost. To ve. Nekakšen občutek. Trinajst let? Res? V katero Ljubljano bo prišla? Morda bi lahko zdajle vseeno malce zaspala. Česar se v tem trenutku najbolj boji, je pristanek letala. Ne zaradi drugega kot zaradi pritiska, ki ji ob pristajanju vedno tako neznosno zbije njena boleča križna vretenca. O, če bi se dalo pristati tako, da bi vzletel! Anthony van Straten pravi, da je vse v njeni glavi, kakor da ima glavo tudi v hrbtu. Morda pa je njena glava res povsod. Kje bo pristala? Hm, retorično, seveda, ne dobesedno. Če kaj, bo najmočneje pogrešala tole, drsenje po neskončnih zračnih tleh. V kakšnem duetu, morda. Morda pa še ni čas za poslovilno pismo? Samo 8. septembra bo imela v Londonu res svoj zadnji nastop. Basta! Ali pa tudi ne?

Ciganka v Notting Hillu Ksenijo zagleda še pred pristankom. Karte so na kupu. Vse je jasno. Odšla bo domov v Ljubljano in se februarja vrnila v London. V Manchestru se bo zgodila nesreča in Ksenijina 22-letna plesna sestra bo po padcu nepremično obležala. Sledil bo telegram: »Ksenija, vrni se! Rabimo te!« Z ansamblom bo odšla še na peto mednarodno turnejo po Evropi in se junija 1974 poslovila. »Xenia Hribar, nekdanja članica LCDT, je po slovesu od aktivnega plesa odšla na študij teatrologije na Viktorijino univerzo v Manchester,« bodo zapisali v Dancing Times. Nato niti London niti Ljubljana nista jasno razvidna v kartah. Morda je kakšno tretje mesto? Ali pa se bo Ljubljana medtem tako zelo spremenila? Morda. Kseniji vsega tega ne bo povedala, ne, ne. Naj sama ugiba.

Rok Vevar je avtor Začasnega sodobnega plesnega arhiva in sokurator CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa ter različnih razstav s področja sodobnega plesa in gledališča. Leta 2020 je izšla njegova monografija Ksenija, Xenia: Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim z nagrado Ksenije Hribar. Je samozaposlen na področju kulture.