Ta tlakovana pot iz Kranjske Gore v Trento, iz Jugoslavije v Italijo, je bila le dolg, energičen sprehod.

V pohodu je uživala; prelepo je bilo. Na vsaki od petdesetih serpentin, ki so se vzpenjale po prelazu, ga prečkale in se spuščale po drugi strani, se je odprl nov razgled: enkrat je bila to zelena livada, drugič goščava drevesnih vrhov z belimi vršaci v ozadju. Ali pa se je pred njo nenadoma odprl prepad z vrtoglavim modrim nebom, posejanim z belimi oblaki, ki se raztezajo v megličasto daljavo.

Občudovala je tudi cesto, po kateri je stopala. Zdela se ji je čudež inženirske gradnje, skrbno tlakovana s kvadratnimi kamni, izklesanimi iz same gore.

Na različnih mestih so pešpoti vodile na pašnike in razgledne točke ali v doline. Ko se je vzpenjala, je namesto serpentin izbrala eno od njih in zakorakala strmo navzgor. Polna pričakovanja je vedela, da zagledaš obraz deklice, vklesan v gorsko pobočje, če se tik pred vrhom prelaza ozreš navzgor. Gora se imenuje Prisank in njene oči so uprte v cesto: ne le oči okamnele nimfe, ajdovske deklice, obsojene na večno bivanje v skalovju kot kazen za napoved smrti mitskega zlatoroga, ampak tudi oči same gore. V Prisankovem obrazu sta dve luknji, ki slepo zreta v belo cesto pod seboj. Danes, ko je zapustila bližnjico za pešce na sedemnajstem cestnem ovinku, je pod zahodno luknjo zagledala zaplato snega, pošastno solzo, je pomislila, odziv na žalostno zgodovino te popolne ceste.

Zgodba o tem, kako je bila cesta pred dvema desetletjema zgrajena, jo je močno ganila. Ruski ujetniki v veliki vojni so pred očmi svojih avstro-ogrskih ječarjev garali, da bi izboljšali sovražnikov vojaški transportni sistem. Med delom jih je mnogo umrlo zaradi podhranjenosti, bolezni ali pogostih zemeljskih plazov, ki so odnesli tudi nekatere njihove stražarje, spomin nanje pa so počastili z grobovi ob cesti in majhno pravoslavno kapelico na enem od spodnjih ovinkov ceste. Z njihovo usodo se je poistovetila kot Škotinja, vojna zaveznica teh ujetnikov, a tudi kot raziskovalka slovanskih jezikov in kultur. Zlahka se je vživela v občutke ubogih vojakov, otrok odprte stepe, ki so garali na ozkem prelazu med temačnimi gorami, pri čemer je bila čudovita cesta, ki so jo ustvarjali, njihova mučilna naprava, njeni beli kamni pa so še najbolj spominjali na pobeljene kosti. Ko se je okoli nje začel počasi spuščati mrak, se ji je zdelo, da sliši jokanje kamnov, v katerih se je zrcalilo trpljenje ljudi, ki so jih položili.

Pa vendar je ta Škotinja bolj kot karkoli ljubila gore. Čutila je, da je v gorah našla dušo tako svoje nove kot stare dežele, neprekinjeno vez, ki je povezovala eno z drugo. Gore so ji razkrile celotno nacionalno mitologijo in ji omogočile razumevanje razlik med Slovenijo in njenimi najbližjimi sosedami.

Ob vojaški cesti so se ji vzbudili spomini na dneve, ko je med vojno delala za Jugoslovanski odbor v Londonu. Kot ubežnica iz nesrečnega zakona se je razveselila priložnosti, da se loti prevajanja. Nedvomno se sploh ne bi smela poročiti, vendar je bil to zanjo edini izhod iz burnega odnosa z materjo. Vedela je, da uspešna akademska kariera za dekle ne pride v poštev, čeprav bi si jo želela, kot otrok škotskega kraljevega astronoma pa bi imela celo prednost pri uveljavljanju, če bi bila deček. Kljub temu je bila močna in pozitivno naravnana ženska, ki se je s prevajalskim delom ukvarjala z enako zagnanostjo kot z alpinizmom in glasbo, njeno drugo strastjo.

Jugoslovanski odbor v izgnanstvu, v katerem so prevladovali Hrvati, se je posvečal razbitju Avstro-Ogrske in združitvi južnih Slovanov v njej s Srbi zunaj nje. V delu, ki ga je prevedla zanje, so ti Slovani opisani kot enotna "rasa", ki živi od Alp do Makedonije, njihovi jeziki pa so celo razglašeni za enega samega, imenovanega "srbohrvaščina". Slovenci, ki so jih celo številni poznavalci tega območja imeli za preveč povezane z "dednimi habsburškimi deželami", da bi lahko imeli prihodnost zunaj Avstrije, bi bili del te nove države skupaj z nekoč neodvisno Hrvaško, ki si je prizadevala obuditi svoje težnje.

In zdaj, ko je zavila po prelazu navzdol in se začela spuščati v vsakdanje življenje, nazaj med luči Kranjske Gore v mraku, je podoživljala svoje navdušenje ob koncu vojne, ko je "jugoslovanska" država nekako zaživela in je končno lahko obiskala to novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Sledilo je pismo z ljubljanske univerze, v katerem so ji ponudili mesto učiteljice angleščine. Ko je službo sprejela, je spoznala, da je našla svoje poslanstvo – ne kot učiteljica, temveč kot ženska, ki prosvetljuje in širi glas o slovenskem narodu in gorah, neločljivo povezanih z njegovim narodnim značajem.

Že zgodaj se je odpravila osvojit Triglav, simbol Slovencev v državi. Z nahrbtnikom in gojzarji se je pridružila skupinam neustrašnih študentov ali se na pot podala s starejšimi alpinisti, ki so vsi po vrsti obsojali vse večjo priljubljenost tega početja. Kolegi planinci so kmalu razblinili njene romantične predstave o enotnosti južnoslovanske kulture z ostrimi pripombami o hrvaških "izletnikih" ali "turistih", ki so se po njihovem mnenju v neprimerni obutvi na pot odpravljali s psi, svojimi ljubljenčki, in puščali planinske koče v neredu. Hitro je ugotovila, da so Slovenci med jugoslovanskimi narodi enaki Škotom, bolj praktični in pragmatični kot njihovi južni sosedje. Pa tudi, da so samostojno ljudstvo.

V Jugoslavijo je še vedno verjela enako močno kot pred njenim nastankom, vendar jo je zdaj videla kot skupnost dopolnjujočih se narodov in ne kot enotno kulturo in državo. Novi smisel življenja je našla v tem, da svoje navdušenje nad značilno pokrajino in kulturo Slovencev posreduje drugim, zlasti v rodni Veliki Britaniji, ter da ju zaščiti tudi s pomočjo novih narodnih parkov. Tako je zdaj pisala knjige o gorah in z veseljem vodila skupine britanskih geografov iz društva LePlay po alpskih dolinah, kjer je zbirala zgodbe in beležila podrobnosti o oblačilih in opremi. Prepričana je bila, da bodo s svojim delom postavili zgled za regionalne študije.

Postajalo je vse temneje, vendar se je z baklo v roki na cesti počutila povsem varno. V planinski koči, ki se je zdaj prikazala pod njo, z močno osvetljenimi okni in ljudmi, ki so zunaj posedali na klopeh, si je lahko privoščila počitek. Ljudi je prevzel zanos; pogovarjali so se o jutrišnjem prazniku vernih duš in o tem, kako so prišli v dolino z lučkami in svetilkami, da bi se na grobovih na bližnjem Dovjem poklonili planincem, ki jih je v preteklih letih na Triglavu doletela smrt. "Moja mama ni navdušena nad tem, da plezam," je dejal neki mladenič. "Saj razume, da spoštujem tako njihova opozorila kot dosežke, vendar še vedno misli, da me na koncu čaka enaka usoda!"
Fanny je naročila skledo juhe in se pridružila mladeniču in njegovim prijateljem. "Pogovorila se bom s tvojo mamo, če me boš seznanil z njo," se je ponudila. "Morda bi bila bolj pomirjena, če bi ji zagotovilo dala ženska. Velikokrat sem se povzpela nanj in dokler tega ne storiš, si res ne moreš reči Slovenec."
"Triglav nima v čislih nedeljskih izletnikov," je sklenila, "a če se do njega vedeš spoštljivo, te bo sprejel v svoje naročje kot oče."


Fanny Susan Copeland, prevajalka, glasbenica, alpinistka, učiteljica, naravovarstvenica, rojena leta 1872 v Parsonstownu na Irskem in umrla leta 1970 v Ljubljani, je pokopana na Dovjem.

(Zapis je iz angleščine prevedla Polona Glavan).

Janet Ashton je po izobrazbi zgodovinarka. Dela v Britanski knjižnici, kjer se ukvarja z zbirkami evropskih jezikov. Je avtorica številnih monografij, poglavij in člankov, ki segajo od študije o kronanju carja Nikolaja II. do izmišljene biografije njegove žene Aleksandre. Podobno kot Fanny je najprej študirala ruščino, nato pa ugotovila, da ji je jezik pomagal odpreti vrata v druge zanimive kulture, zato že več kot desetletje stalno obiskuje in promovira Slovenijo.