Pri šestnajstih sem prvič v živo spoznala Angleža. Starši so v Slovenijo povabili mojega "penfrienda", dopisovalca, kar je bil v tistih časih običaj med mladimi iz različnih delov sveta. Obdaril me je z oglatim prstančkom iz prosojne plastike in nekaj ploščami. Srečanje je obema razširilo obzorje. Meni z glasbo, njemu s spoznanjem, da ne živimo v jamah, odeti v krpe, kot si je zahodni svet takrat predstavljal socializem.

Nekaj let pozneje sem v Parizu videla film Woodstock, štiriurni dokumentarec z legendarnega festivala, ki je zaznamoval mojo generacijo. Kot evropski približek Woodstocka sem si predstavljala londonski Carnaby Street in naslednje leto šla v London na BBC-jev tečaj angleščine. Še najbolj se spomnim skupine naših mladih jezikovnih inštruktorjev. Živeli so skupaj v velikem viktorijanskem stanovanju na ulici Finchley Road. Pridružila sem se jim čez poletje. Še nečesa se živo spomnim. Pubov, ki so imeli po tleh žaganje, gostje pa so me gledali, kot da sem z Lune: "Ženska, pa še sama!"

Meni, ki sem odraščala v socialistični enakopravnosti, se je zdelo normalno, da grem sama v pub in si naročim kozarec. Mogoče še enega. Takratne Britanke tega niso počele, niti marsičesa drugega, kar je bilo za nas Slovenke samoumevno. To sem izvedela mnogo pozneje, ko mi je moj takratni šef v londonskem arhitekturnem biroju povedal, da njegova žena, dobro plačana direktorica šole, še leta 1973 ni mogla kupiti pralnega stroja na obroke brez moževega jamstva. Čeprav je imel on bistveno nižjo plačo arhitekta začetnika.

Po poletju na Finchley Roadu se dolgo nisem vrnila v Britanijo. Diplomi na arhitekturi je sledilo desetletje potovanj po svetu, ker so me zanimala velika mesta in življenje v njih. Na Univerzi v Torontu sem magistrirala iz takrat nove teme, prihodnosti javnega prostora, in dobila več ponudb za delo, tudi v Londonu. Iz Kanade sem priletela s kovčkom in parom tekaških smuči na "boxing day", štefanovo, ko so nekoč darila prejemali reveži, danes pa je to praznik razprodaj. Vlaki ne vozijo in mnogi muzeji so zaprti.

Na moj prvi delovni dan sva se s profesorjem, mojim londonskim delodajalcem, z vlakom peljala iz četrti Hackney v Stratford, takrat precej drugačen kot danes. Na poti do univerze sva morala preplezati odlagališče starih žimnic. Naslednje leto sem presedlala v projektivo. Na sestanke z naročniki smo potovali z vlakom v prvem razredu, na mizah jedilnega vagona so ležale serviete iz belega blaga in za zajtrk so nam postregli s "kippers", prekajenimi slaniki. Že dolgo ne več.

V prostem času sem raziskovala London, in ga še vedno, najraje peš. Britanska prestolnica je ogromna, vendar je center strnjen, sestavljen iz vasic, ki jih je v 19. stoletju, v času množičnega priseljevanja, oblila viktorijanska pozidava. Premožnejše hiše so na višjih legah, revne v nižjih predelih z bolj onesnaženim zrakom.

Na začetku sem živela v predelu Highgate, na vrhu klanca iz Londona, kjer so nekoč kočijaži prvič menjali konjsko vprego, danes pa je magnet za liberalno elito. Sobo sem najemala pri gospe Rachel, lastnici jezikovne šole, ki je imela dve mački, Earlyja Greya in Rosie. Jedli smo z enakih krožnikov, medve z mize, mački s tal. Rachel je potem vse krožnike splaknila, premešala in naslednji dan sem po možnosti dobila krožnik muce Rosie.

Moj naslednji naslov je bil Cheyne Walk. Pravijo, da vsak, ki nekaj pomeni, vsaj nekaj časa živi tam. Občasni prebivalec je bil že kralj Henrik VIII. Na številki 48, nekaj hišnih številk od mene, je, sicer več let prej, živel Mick Jagger z Marianne Faithful.

Imenitni naslov je bil uvod v razumevanje britanske družbe. Niso me mogli popredalčkati ne po videzu ne po govoru niti po poklicu, ker arhitektura nima razrednega predznaka, pa so me opredelili po naslovu. Zamolčala sem, da živim na napačni strani obrežja, na eni od bark, ki so nekoč po Temzi prevažale odpadke. Zdaj so prenovljene in zasidrane pri mostu Battersea Bridge.

S tremi irskimi arhitekti in očetom samohranilcem z dvema otrokoma smo si delili ogromno dnevno sobo in palubo. V podpalubju so bile kabine s centralno kurjavo in zasebnimi kopalničkami. S pet- do šestmetrsko razliko med plimo in oseko smo se dvigali in spuščali, da smo s sunkom nasedli na blato.

Z barke sem se preselila v hišo nasproti botaničnega vrta Chelsea Physic Garden. V spodnjih nadstropjih je živela obubožana aristokratska družina, na podstrešju me, tri podnajemnice. Začela sem delati v arhitekturnem biroju v ekipi za "fit out", kar so najdonosnejši projekti v našem poklicu. Skelete stavb smo opremljali za potrebe določenih naročnikov, velikih družb. Včasih sem vnesla Plečnikov detajl.

Proti koncu junija 1991 je v moji pisarni zazvonil telefon: "Tukaj doktor Marko Hawlina, demonstrirali bomo pred jugoslovanskim veleposlaništvom. Se nam boste pridružili?" Seveda. Že prej me je moj oče poklical iz Ljubljane, da je to njegova tretja vojna in da že spet sedi na kovčku. V ozadju so tulile sirene. V trenutku sem postala aktivistka. Ustanovila sem glasilo The Slovenian Newsletter in se pridružila gibanju the Slovenian Crisis Centre, v katerem so delovale predvsem Slovenke z britanskimi soprogi in prijatelji. Kot civilna družba smo navezali stike s parlamentarci, dajali intervjuje za medije, organizirali zborovanja, tudi na Trafalgarskem trgu. Vsak je na svoj način pomagal Sloveniji. Breda je vse poletje stala pred jugoslovanskim veleposlaništvom z majhno psičko in s slovensko zastavo, takrat še sešito na roke. Gaby je pošiljala tovornjake sanitetnega materiala. Angleško-slovenska lady Miloška Nott, prejemnica reda Britanskega imperija, je ustanovila Sklad za begunce v Sloveniji (Fund For Refugees in Slovenia), ki je s humanitarno pomočjo skrbel za prebežnike pred vojno v Bosni.

Čez poletje 1991 je nevarnost za Slovenijo pojemala, rasla je potreba po prepoznavnosti. Organizirala sem kulturne dogodke, vrhunec je bila razstava slovenskega industrijskega oblikovanja v ugledni londonski veleblagovnici Liberty marca 1993. Leto pozneje sem z ekipo tesarjev takratnemu prestolonasledniku, princu Charlesu, zdaj kralju Karlu III., na posestvu Highgrove postavila kozolec. Prejeli smo njegovo zahvalno pismo.

V času slovenskega osamosvajanja je Britanija zdrsnila v gospodarsko krizo. Gradbena stroka je odpuščala, tudi sama sem izgubila službo. Po nekaj tednih, preživetih v solzah, sem se odločila za novo kariero. Nizkocenovnik Ryanair je začel leteti v Italijo blizu slovenske meje. Moji starši so se postarali in v eni svojih kolumn sem napisala, da "ima moja mama najdražjo snažilko v Sloveniji. Z letalom se vozi k njej iz Londona". Potrebovala sem delo, ki ga lahko opravljam kjer koli. V času, ko je bil faks vrhunec tehnologije, sem postala dopisnica iz tujine za slovenske tiskane medije.

Včlanila sem se v sindikat novinarjev, postala del medijskega ceha, obiskovala otvoritve, konjske dirke, cvetlične razstave, regate, celo kraljičino čajanko. Na povabilo Veseljka Simonovića, šefa slovenskega uredništva na BBC World Service, sem snemala oddaje o navadah Britancev. Ponoči, ko je bil studio prazen, sem še v analognih časih rezala in lepila trakove z intervjuji. V drobovju ikoničnega poslopja Bush House sem brskala po časopisnem in zvočnem arhivu. Vse me je zanimalo, od zgodovine piva in časov, ko so Britanci opevali kuhano govedino s korenjem, pa do nekega britanskega DJ-a na poti v izolsko nočno zabavišče Ambasada Gavioli.

Leta 2004, ko se je Slovenija v sklopu desetih držav pridružila Evropski uniji, je BBC ukinil tudi slovensko uredništvo. Takratni britanski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekscelenca Hugh Mortimer, si je za svoje poslovilno darilo izbral CD z izborom mojih oddaj Med Britanci.

Na Londonski šoli za ekonomske vede smo na mojo pobudo organizirali konferenco z naslovom Država, podoba in mednarodni odnosi in še leta sem prejemala vabila na konference o promocijski diplomaciji, a sem se vsakič zahvalila, češ da žal ne delam več na tem področju. Čas se je začel vrteti hitreje. Iz arhiva našega glasila sva z arhitektom Miho Dobrinom postavila razstavo in izdala tri publikacije o delovanju takratne slovenske civilne družbe v Londonu za pomoč Sloveniji. Najino delo je dokument, da Slovenija ni bila projekt elite, ampak se je rojevala v kuhinjah, gostilnah, pisarnah in župniščih vsega sveta. Razstavo sva postavila tudi v britanskem parlamentu. Med obiskom v Sloveniji oktobra 2008 si jo je ogledala tudi kraljica Elizabeta II.

Že dolgo delim z Britanci delo in praznovanja, vzpone in padce, tradicijo in spremembe. Pa me še vedno kaj preseneti.

Jana Valenčič, arhitektka, kronistka v besedi in podobi, urbana antropologinja z vzporednima življenjema londonske Slovenke in slovenske Londončanke. V slovenski ženski reviji Jana objavlja kolumno "Pismo iz Londona".