Raje povejo počasneje ali dvakrat. Ne moreš si privoščiti, da jih tretjič ne bi razumel.

V Veliko Britanijo sem prišla leta 1978. Mislila sem, da sem pesnica! Šla sem naravnost do organizacije Poetry Society. Dali so me v isti koš kot ruske "emigrante", štipendiste ZSSR-ja. Takrat sem še govorila, da je socializem komunizem s človeškim obrazom. Po padcu berlinskega zidu so se v zakotnih ulicah začeli pojavljati znaki NF (National Front). Mislila sem, da to pomeni "No f**k". Tako sem oglas OFFICES TO LET razumela kot pisarne za stranišče.

To je bil čas, ko so z brizgo v dežniku zastrupili bolgarskega novinarja z BBC-ja. Veseljko, moj mož, je bil njegov novinarski kolega v sosednji pisarni. Strahovala nas je tudi irska IRA. To je bil tudi čas stavk rudarjev, padca laburistične stranke, vzpona Thatcherjeve, razprodaje fonda družbenih stanovanj. Družine so morale živeti v avtomobilih, brezdomci so si delali naselja pod mostovi. In to je bil čas venenja hipijevstva in cvetenja punka. Spoznala sem pravo revščino in pravo bogastvo. V Jugoslaviji pa smo bili vendar vsi tako zelo enaki!

Znašla sem se med pesniki: Michael Horovitz, David Russell, Anthony Rudolf, Carol Ann Duffy, Ben Okri, Benjamin Zephaniah, Valerie Bloom, legendarni John Cooper Clarke, o, kakšna druščina smo bili! S pesniško olimpijado (Poetry Olympics) smo vsake štiri leta napolnili velikansko koncertno dvorano. Po več ur poezije! Pesniki iz vseh koncev, ki so tukaj našli zatočišče, glasbeniki, vagabundi, zraven pa Allen Ginsberg, Josif Brodski, Jevgenij Jevtušenko. Nastopala sem s Patti Smith. Skupaj sva v garderobi jedli zelenjavne sendviče, ki nam jih je pripravljala Stella McCartney, in se hihitali Hanifu Kureishiju, ki je bral odlomek o tem, kako vedno drek ostane v školjki, ko si prvič pri starših nove punce. Družila sem se z Michaelom Scammellom, avtorjem največje biografije o Solženicinu in prevajalcem poezije Edvarda Kocbeka (skupaj z Venom Tauferjem). Bila sem v poetičnem vrtincu.

A morala sem najti pravo delo.

Začela sem na tržnici Camden Lock, blizu londonskega živalskega vrta. Z Normo sva prodajali pecivo in sadno solato. Dva dni sva pekli, za vikend pa prodajali. Ta tržnica je bila večja od naše Šiške. Tam so prodajali rokodelci, preprodajalci rabljenih oblek, indijskih začimb ... Nastopali so glasbeniki, širil se je vonj po pivu in marihuani. To je bil Babilon ustvarjalnosti in vitalnosti. Sem so zahajali tudi pop zvezdniki. Zaznala sem šepetanje, šušljanje: "Poglej, poglej, hitro poglej ... ne veš, kdo je?" Nisem vedela, konec koncev sem bila iz Jugoslavije. Ko sem se začela družiti s slovenskimi priseljenci, sem začenjala razumeti drugo plat jugoslovanske medalje, ki sem jo potem spoznavala tudi v Kanadi in Ameriki. Obisk neke družine v Bradfordu me je še posebej presunil. Tam so po letu 1945 rabili delavce za opekarne. Begunci iz Vzhodne Evrope so jim prišli zelo prav.

Medtem ko je Veseljko zaslužil štiristo funtov na mesec, sem jih jaz komaj napraskala sto. Tako sem spoznala razredno družbo. Vrata odpirajo poseben način izražanja vljudnosti, opravičevanja, zahvaljevanja, še bolj pa pravilna raba idiomov, posebej še citatov iz Shakespeara. Začela sem se učiti iz knjig in s televizije, tako da sem svojo branjevsko govorico mešala z izrazi iz "visoke družbe". Angleška zatrdela zgornja ustnica se ni in ni dala zmehčati. "Dobro" se na primer reče "ni slabo". Če je ženska prijazna, je vsiljiva ali koketna. Po petindvajsetih letih sem govorila dokaj pravilno, a z naglasom starejše Judinje. Ko sem v devetdesetih na trgu Covent Garden prodajala svojo keramiko, so me kupci spraševali: "Od kod pa so te skodelice?" Tujost je bila očitna v vsaki potezi s čopičem.

Delala sem tudi v v zahodnem delu Londona v trgovini za zavese. Nekega dne sem odprla ozka vrata, da bi pogledala, kaj nad trgovino neprestano ropota. Bilo je podstrešje brez oken, vrste šivalnih strojev, nad njimi so se sklanjale ženske, ki so čepele na tleh. Poleg hrupa sem si zapomnila čudovite barve sarijev. Do takrat sem verjela, da v kapitalizmu izkoriščanja ni, čeprav je Vitomil Zupan lepo povedal, da v kapitalizmu človek izkorišča človeka, v komunizmu pa je ravno obratno. Takrat sem spoznala, kaj "izkoriščanje človeka po človeku" sploh pomeni. Tudi v Združenem kraljestvu ni bilo vse rožnato.

Leta 1980 sem se prijavila na razpis za telefonistko na Kraljevi akademiji umetnosti, ki se nahaja na Piccadillyju v središču Londona. Gospa je bila uvidevna. Ker je menila, da ne bom razumela različnih narečij po telefonu, mi je ponudila delo prodajalke vstopnic. Ostala sem deset let. Vmes sem nekaj časa delala samo ob vikendih, ker sem med tednom študirala lončarstvo na Šoli za umetnost in oblikovanje v Harrowu.


Na akademiji je bilo treba delati hitro in natančno. Izplačalo se je, saj sem si lahko ogledovala razstave, že zjutraj, pred obiskovalci. Tako sem pravzaprav študirala umetnostno zgodovino. Vsako leto sem videla najmanj deset veličastnih razstav: Tizian, Renoir, Picasso, Chagall, Matisse, Pissarro, Spencer, Bacon, Pollock, Auerbach, Hockney ... pa japonska, afriška, azijska umetnost, veličastne predstavitve in retrospektive ... pa tradicionalne poletne razstave sodobnih britanskih umetnikov ... Otvoritve so bile veličastna praznovanja. Prihajala je kraljica, princ Charles pogosto, včasih tudi Diana. Smela sem prisostvovati. Ne spomnim pa se, da bi tam kdaj srečala kakega politika. No, saj tudi pri nas ni nič drugače.

V Londonu sem spoznala tudi pomembnost dobrodelnosti. Pesniki smo delali kot prostovoljci. Brali smo v bolnišnicah za duševno bolne, v zavetiščih za brezdomce, v zaporih. Britanci pogosto omenjajo vidik socialne države, ki bi morala omogočiti javno zdravstvo, socialna stanovanja, pomoč brezposelnim. Za boljše od najnujnejšega pa moramo poskrbeti sami.
To so še vedno teme strastnih političnih razprav, vsekakor pa sem pri pregovorno hladnih, vase zaprtih Britancih opazila izreden čut za solidarnost.

V Londonu me nikoli niso vprašali, kakšne diplome imam. Vprašali so, kaj znam in česa sem, po svojem mnenju, sposobna. Tudi to je bilo dragoceno spoznanje. Vpisala sem se na šolo za keramiko – da bi se naučila lončariti, ne zaradi papirja. Uspela sem. Prodala sem deset tisoč posod! A tudi ta uspeh me je spravil v zadrego. Kaj uspeh sploh je? Da zaslužim za kruh, da obogatim, da sem srečna? London je kruto prizorišče človeških preizkušenj. Tudi med milijoni si lahko osamljen.
Spoznala sem, da krona pade z glave samo tistim, ki si umišljajo, da jo imajo.

Sčasoma sem začela sama prevajati: Stevie Smith, Sylvia Plath, Simon Callow, Rudolf Laban ... Pravljice za otroke (Čarovnica in mavrična mačka). Začela sem pisati za Novo revijo. Začela sem dobivati občutek, da lahko nekaj koristnega pošiljam domov. Takrat še ni bilo interneta. Informacija je bila nekaj dragocenega. Začela sem hoditi na knjižne sejme in urednikom sem pošiljala knjige, ki so jih potem prevajali v slovenščino. Roald Dahl, na primer. Zase sem odkrivala Dickensa, Swifta, Defoeja, Fieldinga, Wilda. In začela sem hoditi v gledališče. Pravi Shakespeare, Miller, Beckett! Odprl se mi je nov svet.

In ko je bil čas za vrnitev v Slovenijo, po Veseljkovi smrti, sem spoznala, da imam prijatelje po vsem svetu. Tam ljudje prihajajo in odhajajo, grejo za službami, grejo za otroki, preselijo se, ko se upokojijo. Navežeš se na ljudi, ki so ti celostno blizu, ne le na tiste, s katerimi delaš ali deliš dvorišče. Velika Britanija mi je dala Edinburg, Glasgow, Oxford, Cambridge in me onkraj svojih meja popeljala v Dublin, Pariz, Oslo Kopenhagen, Moskvo, celo v New York, Melbourne in Tokio. Tukaj pa imam Ljubljano, Šenčur, Hotemaže, Kokrico, Globodol, Nadgorico, Novo mesto, Kočevje, Fužine, Bežigrad in Šiško. Tukaj pridem na obisk v eni uri, tam sem se vozila pet, šest ur in navadno ostala čez noč. Zdaj so obiski teh prijateljev dolga potovanja.

Ifigenija Simonović (1953) piše pesmi, eseje, prevaja iz angleščine. Po diplomi iz slavistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je leta 1978 odšla v London, kjer je nato študirala še keramiko. V Londonu je živela do leta 2004, vrnila se je po moževi smrti, saj je, kot pravi, iskala uteho v materinščini. Izdala je dvanajst pesniških zbirk, tri knjige esejev, tri knjige za otroke, štiri knjige prevodov. Leta 2009 je prejela Rožančevo nagrado. Živi in dela v Ljubljani.