Maj 1193, Hajdina, Ptuj

Čeprav sem samo grajski pisar in razen na gradu in pri nas v Hajdini nihče drug ne pozna mojega imena. Le kaj bo moje ime v primerjavi z imeni tistih velikih mož, ki so se ravno dobro posušila na pergamentu pod mojim peresom. O njih se bodo še desetletja in stoletja pisale kronike in zgodbe, o mojem gospodu Frideriku Ptujskem, nemškem cesarju Henriku VI., francoskem kralju Filipu, angleškem kralju Rihardu Levjesrčnem. Njihova imena se bodo tudi potem, ko se bodo ti slavni možje, kot vse na tem svetu, povrnili nazaj v prah, zapisovala s strahospoštovanjem, in to z nič manjšim kot menihi v skriptorijih zapisujejo imena apostolov in svetnikov.

Po včerajšnji pojedini v čast salzburškega škofa na našem gradu dolgo v noč nisem mogel zaspati. Škof je na široko pripovedoval o kralju Rihardu, ki se je po slavnih bitkah s Saladinom in saracenskimi vojskami na galeji vračal iz Svete dežele proti domu in je med svojimi krščanskimi brati končal v ujetništvu. Vedel je povedati stvari, ki jih na gradu še nismo slišali, čeprav je bilo pozimi pol grajske posadke udeležene pri lovljenju kralja Riharda, ki je preteklega decembra mimo naših krajev potoval v daljno Anglijo. Pristati je hotel pri Zadru in se čez Ogrsko in Saško napotiti domov, pa je vihar njegovo ladjo gnal do konca morja in se je lahko izkrcal šele spodaj pri Ogleju. Trdna zemlja je potem zanj postala še bolj nevarna od viharja, skoraj vse nemške in francoske dežele, razen Saške, so mu sovražne. Škof je trdil, da si je kralj Rihard kriv sam, nobene krščanske ponižnosti in bogaboječnosti ni v njem. Užalil je francoskega kralja, ker je odpovedal predvideno poroko z njegovo sestro Alice in se je na poti v Sveto deželo na Cipru poročil z Berengario Navarsko. Užalil je tudi Leopolda Avstrijskega, ki je vodil nemške vojske, potem, ko je stari cesar Friderik Barbarossa med potjo utonil v reki Salef. Po zavzetju Akona je Rihard Leopoldov prapor vrgel z osvojenega obzidja in s tem ni ponižal le njega, ampak vse nemške vojske. Škof je o angleškem kralju povedal še več hudih stvari: preveč se je bratil s sovražniki Saraceni, Saladinovemu bratu je za ženo celo ponujal svojo sestro, morilske asasine naj bi naščuval proti nekemu svojemu krščanskemu nasprotniku.

Če je vse, kar je govoril škof, res, ni čudno, da sta ga blizu naših krajev hotela zajeti goriška grofa. Pa jima ni uspelo. Kasneje na Koroškem ni uspelo niti mojemu gospodu Frideriku Ptujskemu, čeprav se je pogumno spopadel s kraljem Rihardom in njegovim spremstvom. Pri mestnem obzidju pred Brežami ga je napadel, planil je iz brezovega gozda in se pred vsemi svojimi možmi prvi neustrašno zapodil proti Angležem, ki so bili vsi oblečeni v preprosta popotniška oblačila s kapucami, tako da med njimi ni bilo moč razločiti kronane glave. Šest so jih zajeli, štirje najbolj bojeviti pa so jim ušli. Naš gospod Friderik je povedal, da so pri tem potolkli nekaj naših najdrznejših mož.

Kralja Riharda je čez nekaj dni pri Zwettlu potem zajel šele Leopold Avstrijski in ga vtaknil v ječo. Še danes je zaprt na gradu Dürnstein in zlaga žalostinke o svoji usodi. Kako narobe, da se krščanski bratje bijejo med seboj, namesto, da bi se borili proti skupnemu sovražniku Saladinu, ki že več kot pet let zaseda Jeruzalem in božji grob! In kakšna igra usode: francoski kralj in nemški cesar sta prepričana, da sta s kraljem Rihardom v roke dobila najdragocenejši plen, pri tem pa se ne zavedata, da se jima je tisti neprecenljiv izmuznil.

Moja žena Živa se požvižga na takšne zgodbe. Ne mara velikih imen, ne mara vojščakov in kraljev, ne mara menihov in škofov, ne mara niti mojega gospoda Friderika. Pravi, da veliki možje prinašajo smrt, ona pa ima rada življenje. Sploh pa ne mara tega, da tako kot danes pod večer doma sedim pred hišo za leseno mizo, namakam eno pero v kravji rog s črno tinto, drugo v kozjega z rdečo, vsake toliko naredim požirek iz vrčka piva in pišem.
Kaj ti bo to, se jezi name. Ti ni dovolj, da pišeš ves čas zgoraj na gradu? In potem doma pol prisluženega denarja zapraviš za pergament, tinto in pivo …

Živa ne zna brati, ne verjame v moč črk in še manj verjame v to, da je pisanje po pergamentu koristno delo. Sploh pisanje o plemičih, duhovščini ali sodnih zadevah. Več teže bi imelo pri njej, če bi kot tista opatinja Hildegard iz Bingna pisal o zeliščih, ali pa vsaj o jerebicah, somih ali vinu.

Zvečer se v postelji stisne k meni, me boža po laseh, tiho popeva v svojem slovanskem jeziku in mi preganja temne misli iz glave. Potem pozabim, kaj mi je govorila podnevi. Preden se potopiva v temo noči ali se zapleteva v eno telo, nekaj časa oba živiva v istem svetu.
Kadar zaspi pred mano in me spet za vrat zgrabijo koščeni prsti težke misli, da bo nekoč treba zapustiti ta svet, vse, kar mi je ljubo, mojo ženo, moja otroka, moje brate in sestre, moja peresa in popisane liste, moje oči, s katerimi spomladi ure in ure lahko opazujem cvetoče jablane in hruške, ušesa, v katerih mi ob jutrih odzvanja ščebetanje ptičev in šumenje bližnjega potoka, tiho izgovarjam vse molitve, ki sem se jih naučil v cerkvi.

Kdaj se zbudi, se obrne k meni in me pogleda, da se njene oči zasvetijo v temi.

Zakaj še ne spiš? Moj bog vidi vse.

Njen bog je Triglav, tri glave ima, visoko in daleč je in se ne ukvarja z ljudmi, čeprav vidi vse.
Mene ne vidi, ne poznava se, rečem in se obrnem na svojo stran, jaz imam drugega boga.
Nikoli se ne prepirava zaradi tega, ampak ona noče razumeti moje vere, jaz pa ne razumem njene. Nikoli ne gre z menoj v cerkev, jezna je na moje krščanske prednike, ki so med širjenjem vere posekali na tisoče hrastov. Hrast je za njen rod sveto drevo, bogu Perunu na čast so njeni predniki dan in noč kurili ogenj s hrastovimi poleni.

Tvoja vera je to prepovedala, zato se bo vez med ljudmi in bogovi pretrgala, narava bo podivjala ali začela hirati in slej ko prej bo prišel konec sveta. Tako verjame Živa. In na ognjišču najine hiše zato še vedno ves čas gori ogenj iz hrastovih vej.

Ne morem je prepričati o nasprotnem. Bog je ustvaril človeka in človek gospoduje nad Zemljo, tako uči moja vera. Kako silne stvari počnejo ljudje moje vere, bi lahko slišala, če bi hotela poslušati, kako je bilo včeraj zvečer na Ptujskem gradu na gostiji, pa je ne zanima. Vzela je pleteno košaro in šla z otrokoma v gozd nabirat suhe veje in prva pomladanska zelišča. Jaz pa sem kot že tolikokrat doslej sedel za mizo pred našo hišo in pisal po pergamentu.

Pozabi bom iztrgal včerajšnji prizor, ko se je škof po obilni večerji odpravil spat, kmalu za njim pa tudi naš gospod Friderik. Za veliko leseno mizo, okrog katere so se potikali grajski psi in glodali ostanke hrane, je obsedel samo še vitez iz škofovega spremstva in počasi enega za drugim praznil vrčke vina. Izvil sem se iz temnega kota grajske sobane in se mu pridružil.

Na začetku je samo molče pil, ko pa je videl, da sem mu kos v zlivanju vina v usta, je prisedel k meni, me potrepljal po ramenih in skupaj sva pila do jutra. Veliko je vedel povedati o slavnem kralju Rihardu, o njegovem pogumu v bitkah, o tem, kako je na poti proti Sveti deželi osvojil bizantinski Ciper in si po bitki pri Akonu zaradi svoje neustrašnosti prislužil vzdevek Coeur de Lion. Vitez je dobro poznal tudi London z njegovo sijajno templjarsko cerkvijo, njegov bratranec je bil tam templjarski zakladnik, sporočil mu je, da vsa Anglija zbira dragocenosti, da bo kraljica Eleonora lahko svojega sina odkupila iz ujetništva.

Ko se je začelo daniti, sva odšla z gradu. Na stopnicah pred gradom je pogledal jutranjo zoro v daljavi in še zadnjič spregovoril, nekam v veter, kot da sam zase: žalostno in smešno, Rihard, poveljnik mogočnih in brezštevilnih vojsk, s katerimi je dvakrat premagal Saladina, je bil skoraj čisto sam, ko so ga zajeli v Avstriji. Templjar, ki je ob dveh vitezih tudi še potoval z njim, je prej ušel. Nihče se ni menil zanj. In on je v Anglijo prinesel nekaj, za kar bi dala nemški cesar in francoski kralj pol svojih dežel – sveti gral. Če si res pisar, zapiši to na pergament. To je edino, kar je vredno črnila.

Ko sem nekaj dni kasneje to osupljivo skrivnost povedal Živi, se je samo nasmehnila in odkimavala z glavo. Pogledala me je kot otroka, ki mu moraš potrpežljivo pojasnjevati najbolj preproste stvari.

Noben čudež ni, da je templjar prinesel gral v Anglijo. Vsak nosi gral s sabo, le da večina tega ne ve.

Janez iz Hajdine

Jani Virk, rojen 1962 v Ljubljani, je avtor osemnajstih avtorskih knjig in številnih prevodov, predvsem iz nemščine. Med drugim je prevajal tudi srednjeveškega mistika mojstra Eckharta. V mladosti je bil državni smučarski reprezentant, kasneje je na ljubljanski Univerzi končal študij primerjalne književnosti in germanistike ter doktoriral iz srednjeveške literature in njenih odmevov v sodobni književnosti in na filmu. Zaposlen je na RTV Slovenija, zadnja leta kot urednik Igranega programa. Je tudi avtor dokumentarnih filmov.