Tam je že od leta 1974 lektorat slovenskega jezika, ki ga je ustanovil britanski Slovenec Janko Lavrin, na tej univerzi glavni profesor za slovanske jezike že leta 1917.

Vedno sem si želela napisati knjigo o Janku Lavrinu. Kakšno življenje! Kakšna svoboda! Danes sploh še živijo takšni ljudje? Lavrin je imel rad dve stvari, ki ju nadvse ljubim tudi sama – ruske in angleške pisatelje, vendar je on mnoge tudi osebno poznal. Rekel je recimo, da je bil Majakovski nadarjen, a nadut. Oh, kako bi mi bil všeč Majakovski.

Pred leti sem neko popoldne preživela v arhivu Nottinghamske univerze, kamor me je odpeljal prijazni in že upokojeni profesor Malcolm Jones, sicer strokovnjak za Dostojevskega. Skupaj sva pregledovala zapuščino Janka Lavrina. Kar nekaj ur sem gledala njegove fotografije, brala njegova pisma in rokopise, Jones pa mi je predaval o Lavrinu, ki ga je celo osebno poznal. Takrat, ko sta se srečala, je bil sicer že star, a še vedno mu je ves čas pripovedoval zanimive zgodbe.

Ta mož, ki se je leta 1887 rodil v majhni slovenski vasici Krupa, je, kot bi rekel Bertold Brecht, menjal dežele pogosteje kot čevlje, od blizu je videl vojne in revolucije ter se je v svojem dolgem življenju – živel je skoraj sto let – družil z najbolj zanimivimi umetniki in osebnostmi svojega časa. Bil je revna sirota, a neznansko pameten. Ko je bil še otrok, je znal po maši natančno ponoviti župnikovo pridigo, besedo za besedo. Komaj je čakal, da lahko zapusti Slovenijo in vidi svet. Takoj ko je končal gimnazijo, je odpotoval na Norveško zato, ker je imel rad Ibsena, o katerem je kasneje napisal knjigo. Potem je živel v Pragi in v Parizu ter se leta 1908 znašel v Sankt Peterburgu, v epicentru ruske umetniške avantgarde. Klepetal in prepiral se je z Majakovskim, se družil s pesnico Ano Ahmatovo in njenim prvim možem Nikolajem Gumiljovom, o poeziji in umetnosti je razpravljal z Jeseninom in Mandelštamom. Nekaj časa je stanoval skupaj z genialnim in skorajda metafizičnim futuristom Velimirjem Hlebnikovom. Tudi veliki Tolstoj, ki se je na koncu svojega življenja začel strastno zanimati za slovansko vprašanje, mu je nekaj mesecev pred smrtjo po Masaryku, ki je kasneje postal češkoslovaški predsednik, poslal iskrene pozdrave. Ustanovil in urejal je levičarski časopis Slovanski svet, ki se je futuristom zdel precej konservativen. V njem je objavljal tudi ruske prevode velikih slovenskih pisateljev in pesnikov od Prešerna do Cankarja, ki ga je, seveda, prav tako poznal. V muzeju v Sankt Peterburgu visi njegov portret iz tistih časov, ki ga je naslikal Boris Kustodijev, na njem je lep kodrolasi fant z brki, ki me spominja na ruskega kraljeviča.

Ko se je začela prva svetovna vojna, je kot dopisnik za ruski časopis Novi časi odpotoval na Balkan. Avstrijci so ga razglasili za dezerterja in na njegovo glavo razpisali nagrado. Naredil je intervju s predsednikom srbske vlade in se pogovarjal z junakom balkanskih vojn Milanom Ciganovićem, ki je učil streljati Gavrila Principa – atentatorja na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. Skupaj s srbsko vojsko se je umikal preko Balkana vse do Krfa in nekajkrat za las ušel smrti.

Toliko stvari je že doživel, a je bil še zelo mlad. Ko se je začela prva svetovna vojna, je imel komaj 27 let in pred njim je bilo še vse življenje.

Leta 1917 se je v Rusiji začela revolucija in tako se je, utrujen in bolan zaradi vojne, znašel v Londonu. Le v šestih mesecih se je naučil angleščine in takoj je bil spet v središču dogajanja. Bil je magnet za zanimive ljudi. Začel je sodelovati z literarno revijo The New Age, ki jo je finančno podpiral tudi George Bernard Shaw. Kasneje je zahajal v znamenito krčmo Fitzroy na ulici Charlotte, v kateri se je zbirala boemska druščina, intelektualci in pisatelji od Dylana Thomasa do Georgea Orwella.

Čeprav je bil brez formalne izobrazbe – v Rusiji je študiral arheologijo – se je javil na razpis univerze v Nottinghamu, kjer so iskali predavatelja za ruščino. V arhivu v Nottinghamu imajo shranjeno to samozavestno prijavo. In seveda so ga sprejeli. Zanimanje za učenje ruščine je bilo kar veliko, še posebej je zanimala delavce, ki so se vrnili iz prve svetovne vojne in razmišljali o revoluciji. Ustanovil je katedro za slovanske jezike in začel zbirati knjige za novo nastalo slovansko knjižnico.

Na neki zabavi v Londonu je spoznal mlado in lepo slikarko Noro Fry in se vanjo neskončno zaljubil. Jones mi je razlagal, da ji je takoj povedal, da ji ne bo dovolil, da bi odšla iz njegovega življenja. Leta 1928 sta se poročila in na poročno potovanje prišla v Slovenijo. O tem potovanju je Nora naslikala dnevnik, ki ga je leta 2004 v angleškem in slovenskem jeziku izdala založba Vale Novak. Rada imam to knjigo. Njene risbe so tako lepe. Zdi se mi, da so prava tolažba za depresivne dni, govorijo o nekih že davno minulih preprostih, nedolžnih in skromnih časih. Zdravilo za dušo. Naslikana nostalgija. Hkrati je to tudi tako lepa pripoved o ljubezni.

Nora je imela izjemen talent za dokumentiranje trenutkov in posebnežev, ki sta jih srečala na poti. Slovenija se ji je zdela tako idilična. V Ljubljani, kjer sta ves čas obiskovala Lavrinove prijatelje – pisatelje in intelektualce – je recimo opazila, da so povsod čudovite vrtne restavracije, ki so vedno polne. Zaljubljenca sta plavala v Blejskem jezeru, v katerem je Nora skoraj utonila, a jo je rešil Jan – kot ga je klicala – in si je na koncu uničila le frizuro. Potepala sta se po gozdovih in Noro je bilo vedno strah, da bosta srečala medveda, volka ali kakšno strupeno kačo. Povzpela sta se na Triglav in Nora je priznala, da ni smela nositi nahrbtnika, "saj mi je začela teči kri iz nosa, vsakič, ko sem si ga oprtala – kakšna sreča!" Riše in opisuje gorske koče, kjer si lahko prespal brez rezervacije, opiše odlične večerje, ki sta si jih tam zvečer privoščila utrujena od planinarjenja. Naslika skupna ležišča v teh kočah ter nad eno od postelj zagleda napis: Tukaj so spali tisti, ki niso mogli spati. Neverjetno je, kako zanimive podrobnosti opazi in kako zabavno opisuje njune dogodivščine – kako zamudita vlak, gledata požar, lovita lastovko, ki je priletela v sobo, naslika cerkve, slovenska mesta in barona, katerega hobi je bil opazovanje prihajajočih vlakov z daljnogledom. In vedno je tu Jan – kako bere, plava in jo zaljubljeno gleda.

Ko sta se vrnila domov v Veliko Britanijo, sta v Mapperleyju v bližini Nottinghama kupila hišo, ki sta jo poimenovala po slovenski reki – Vila Sava. Noro je bilo zelo strah, saj ni znala kuhati, a ko je videla, da Lavrin v kuhinjo ni zložil posode za kuhanje, ampak predvsem knjige – celo v pečico in v pomivalno korito – si je oddahnila. Rekel ji je, da se ni z njo poročil, da bi mu kuhala. Lavrin je predaval in pisal knjige in eseje o Dostojevskem, Puškinu, Gogolju, Tolstoju, ki so izšle ne le v Veliki Britaniji, ampak tudi v ZDA. Njegova študija o Gogolju, po rodu Ukrajincu, je bila prva tovrstna študija v angleščini, ki je bralcem predstavila genialnost tega ruskega pisca, med drugim avtorja zgodbe Nos, v kateri se glavni junak Kovaljov nekoč zbudi brez nosa, ga začne iskati in kmalu ugotovi, da se nos potepa po mestu in hodi na obiske. K sreči ga policija aretira ravno, ko se z vlakom odpravlja v Rigo in končno dobi svoj nos nazaj.

Med drugo svetovno vojno je Lavrin delal za BBC – ker je znal toliko jezikov, je v norveščini, ruščini, slovenščini, češčini, srbohrvaščini … bral antifašistične in uporniške tekste. Nekoč je v bližino sedeža BBC World, zgradbe, imenovane Bush House padla bomba in bil je ranjen, a je vendarle do konca speljal oddajo in so ga šele potem odpeljali v bolnišnico. Nora ga je v skrbeh iskala po Londonu, on pa se ji ni javil zato, ker je ostal v bolnišnici še nekaj dni več, saj so imeli tako zelo dobro založeno knjižnico, da se od nje ni mogel ločiti.

Lavrin je na svoj način združil slovanski in anglosaksonski svet. Dva tako zelo različna univerzuma. Ko prebiram njegovo biografijo, se zdi, kot da je živel več življenj hkrati. Prvo je bilo divje, kot iz kakšnega ruskega romana, drugo akademsko in vendar posebno.

V Nottinghamu sem tistega večera v restavraciji še pozno v noč klepetala z angleškimi in slovenskimi študenti, ki delajo ali študirajo na lektoratu slovenskega jezika. Govorili smo tudi o Lavrinu, Cankarju, D. H. Lawrenceu ... Zaradi njega, sem ves čas razmišljala, v tem trenutku v tej restavraciji srkamo vino in se v slovenščini pogovarjamo o umetnosti in knjigah.