Anthony, oskarjevski nagrajenec in svetovljan, je bil tisti, ki me je vseskozi navdihoval in spodbujal, da sem sledila svojemu srcu in razvijala svojo kreativnost.

Jeseni 1992 sem začela kot varuška delati zanj in njegovo ženo, Carolyn Choa, plesalko in koreografinjo. Skrbela sem za njunega sedemletnega sina Maxa, ki je kasneje sledil očetu v filmski svet in čigar igralski talent je nazadnje zasijal v televizijski priredbi Dekline zgodbe Margaret Atwood. Oba, Anthony in Carolyn, sta bila otroka s priseljenskimi koreninami – italijanskimi oziroma kitajsko-kantonskimi. Zato sta lažje razumela izkušnjo, ki me je za zmeraj zaznamovala, ko sem leta 1991 v pristanišču v Dovru prečkala mejo v Združeno kraljestvo in ob tem v priseljenskem uradu dobila uradno oznako begunke iz Jugoslavije, kjer je že vrela vojna. Bila sta mi v veliko oporo ob moji čustveni razrvanosti ob dogodkih, za kar jima bom večno hvaležna.

Ravno v tistem času je Anthony pisal scenarij za film Angleški pacient po knjižni predlogi Michaela Ondaatjeja. Romantična drama velikega formata, umeščena v čas pred in med drugo svetovno vojno, je filmska platna osvojila leta 1996, takoj nato pa še devet oskarjev ob enajstih nominacijah – vključno z oskarjem za najboljšo režijo, ki ga je prejel Anthony. Spomnim se, da je scenarij pisal v podstrešni sobi, polni natančno razporejenih knjig in glasbenih posnetkov, ki jih je med pisanjem pogosto poslušal, obkrožen z umetninami, ki sta jih s Carolyn strastno zbirala. Zjutraj je pogosto komaj stal na nogah, potem ko je delal pozno v noč in nastajajoči scenarij vestno zapisoval v svojo beležko. Takrat še nisem vedela, kako domač mi bo ta občutek leta pozneje in mi je še danes, ko včasih do zore čečkam po svoji skicirki in premagujem blokade ob reševanju oblikovalskih zagat. A tedaj sem tudi jaz njemu pomagala pri premagovanju pisateljskih blokad – s kuhanjem močne turške kave, špagetov z bolonjsko omako, ki jih ni mogel prehvaliti, in peko pravega angleškega jabolčnega drobljenca, ki sem mu dodala jajčno kremo ali kepico sladoleda. Ob Anthonyjevih kulinaričnih pohvalah sem bila silno počaščena, konec koncev je njegova italijanska družina na Otoku zaslovela s sladoledom Minghella, ki ga še danes proizvajajo na Isle of Wight in velja za gurmansko poslastico. Ja, kuhinja je bila vsekakor pomemben prostor v času nastajanja Angleškega pacienta.

Minghellovi so bili zelo povezana in tudi razvejana družina, spoznala sem precejšnje število njihovih članov. Ko je bil Anthony v tujini zaradi dela, kar je bilo pogosto, je vsak dan po telefonu klepetal z Maxom in pogosto tudi z mano, zmeraj skrben glede tega, kako se počutim in kaj počnem. S podelitve oskarjev v Los Angelesu se je vrnil z applovim prenosnikom. To je bil hkrati prvi applov računalnik in prvi prenosnik, kar sem jih videla, in za tisti čas se mi je zdel skoraj nepredstavljivo drag! A sem si kmalu privoščila čisto svojega, nekoliko bolj dostopen model, na katerega sem pisala svoj magisterij iz umetnostne zgodovine na londonskem University Collegeu. Kupila sem si ga iz svojega zaslužka, ko sem kot varuška mnoge noči preživela z Maxom, medtem ko je Carolyn obiskovala Anthonyja med snemanjem Angleškega pacienta na filmskih lokacijah v Tuniziji in Italiji. Takrat nama je z Maxom prav ta apple prišel še kako prav, saj sva precej popoldanskih ur prebila ob igranju računalniških igric. Max me je naučil igrati pasjanso madžong, ki je hitro postala moja najljubša, kasneje pa sem zanjo navdušila tudi na svojo nečakinjo.

Hiša Minghellovih je bila nadvse svetovljanska, vedno jih je obiskovala ta ali ona filmska zvezda. Pogosto sem obstala odprtih ust, ko se je kdo od njih nepričakovano prikazal na pragu. Nekega večera je Max zakričal gor v tretje nadstropje hiše: "Andredža …" (oba z Anthonyjem sta me zmeraj klicala tako, črke "j" v mojem imenu enostavno nista mogla izgovoriti) "… pridi dol, da spoznaš svojo simpatijo!" Skoraj bi se vdrla v zemljo od sramu – Maxu sem namreč povedala, da mi je všeč Julian Sands iz filma Soba z razgledom. Julianu, ki je stal na dnu stopnic, je bilo prav tako nerodno … No, zagotovo mi je bil všeč marsikateri od glamuroznih zvezdnikov, ki so vstopali v njihovo hišo, vključno s Tomom Cruisom, Bradom Pittom, Judom Lawom in večina filmske zasedbe Angleškega pacienta. A najbolj sta se mi vtisnila v spomin Alan Rickman in Juliet Stevenson, protagonista Anthonyjevega prvega filma Truly, Madly, Deeply (1990), ki sem ga oboževala in se v celoti dogaja v londonski soseski, kamor sem se kasneje preselila in še zmeraj živim.

Pred kratkim sem ustvarila avtorsko stensko instalacijo Povesti o dveh mestih, umetniški projekt za Knjižnico Franceta Balantiča v rodnem Kamniku (kot del mednarodne razstave sodobne umetnosti Expect the Unexpected (ETU22) v produkciji umetniške skupine ArtKam). Poigravala sem se z nekoliko klišejskim naslovom, izposojenim iz istoimenskega Dickensovega romana, ki sem ga prebrala prav po Anthonyjevem priporočilu. Umetniško delo predstavlja eksperimentalno "kartografsko" potovanje po dveh mestih, Kamniku in Londonu, v katerega sem vtkala svoje spomine in izkušnje iz mesta svojega otroštva in mesta, v katerem živim vse svoje odraslo življenje. Podobno kot lik madžarskega kartografa iz Angleškega pacienta, grofa Lászla de Almásyja, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja Kraljeva geografska družba najela, da je s svinčnikom risal zemljevide Sahare, upodabljam svoja dva zemljevida, vendar v preji. Vizualni prikaz obeh mest, sestavljen iz več kvačkanih krogov, ki se razlikujejo po velikosti in barvi ter so sešiti skupaj po obrisu zemljevida vsakega od mest, je moj način oblikovanja zemljevidov, vizija večkulturnega sveta brez meja. Podobno kot Angleški pacient se razdrobljena in krhka instalacija simbolično in metaforično poigrava s konceptom identitete in nacionalnosti. Instalacija je terapevtski projekt, sprava v povezovanju Kamnika in Londona, moje preteklosti in sedanjosti, ter vprašanj o prihodnosti in o tem, koliko je prisoten občutek razseljenosti, občutek, da sem tujka in prišlek v obeh državah.

Če se danes ozrem nazaj, sem imela veliko srečo, da sem Anthonyja spoznala prav v letu svoje selitve v Združeno kraljestvo. Postal je vzornik vseh tistih vrednot, ki sem jih začela ceniti v državi, ki me je posvojila. Tako kot jaz je bil pacifist in feminist, pa tudi humanist, ki je najbolj od vsega sovražil mizantropijo. Bil je duhovit in velikodušen ter najbolj topel, prijazen in pristen človek, kar sem jih kdajkoli srečala. Brez njega in njegove žene ne bi dosegla tega, kar sem postala. Leta 1996, po končanem magisteriju, so mi ponudili službo Anthonyjeve pomočnice, vendar sem si že takrat želela ustvariti kariero v svetu umetnosti, kar je bila moja želja že ob mojem prvem obisku Londona poleti 1986. Nekaj let pozneje, ko sem delala na razstavnem oddelku Kraljeve akademije umetnosti, kjer sem preživela več kot deset let, sem po službi obiskovala tečaj risanja človeške figure, ki so ga organizirali za zaposlene. Že prvi večer tečaja sem dojela, kaj je Anthony mislil, ko mi je rekel, da moram slediti svojemu srcu. Risanje me je spomnilo na otroštvo in na to, kako zelo sem v šoli uživala v likovni umetnosti. Še isto noč sem se odločila, da si želim predvsem ustvarjati. Kmalu sem se vpisala na dvoletno strokovno usposabljanje za oblikovanje in ilustracijo na London College of Communications.

Ko so leta 2007 začele izhajati moje naslovnice, ki sem jih oblikovala za literarno zbirko uveljavljene slovenske založbe, za katero sem nato kar deset let delala iz Londona, me je neka slovenska novinarka označila za "britanski talent z balkanskim temperamentom". In tako sem tukaj, trideset let pozneje, živim na nikogaršnji zemlji, slovenska pacientka, ki je odraščala v Jugoslaviji, ki je ni več, in britanska pacientka, ki se počuti kot grof Almásy, ko pravi: "Vse, kar sem si kdaj želel, je svet brez zemljevidov."
Za Anthonyjevo smrt sem izvedela od svoje sestre, ki mi je poslala SMS sporočilo tik pred jutranjim srečanjem s svojim založnikom v Ljubljani. Ne spomnim se, kako je potekal tisti sestanek.

^{Andreja Brulc (1968) je britansko-slovenska grafična oblikovalka, ilustratorka, likovna ustvarjalka, umetnostna zgodovinarka, kustosinja razstav, pedagoginja in vodja otroških delavnic. V svetu oblikovanja in umetnosti deluje že 25 let, med drugim je knjižne naslovnice oblikovala za zbirko Beletrina in delala v razstavnem oddelku Kraljeve akademije umetnosti v Londonu. Prejela je več nagrad, njene ilustracije so bile predstavljene na številnih mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah, sodelovala pa je tudi pri številnih umetniških projektih. Trenutno kot pisateljica in ilustratorka zaključuje svojo prvo otroško slikanico.}