Ob častitljivem jubileju so pri Celjski Mohorjevi družbi ponatisnili Simčičevo dramo Tako dolgi mesec avgust, ki jo je napisal v Argentini leta 1975 in jo 15 let pozneje prevedel še v slovenščino ter jo leta 1991 v Buenos Airesu izdal skupaj z misterijem Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi Prepad kliče prepad.

Ob ponatisu drame so pri Mohorjevi družbi prejšnji teden pripravili tudi pogovor z akademikom. Ta je med drugim komentiral dejstvo, da drame kljub pohvalnim kritikam še ni uprizorilo nobeno slovensko profesionalno gledališče. Kot je dejal, se zaradi tega ne počuti prizadetega. Razlog za neodzivnost gledališč vidi v tem, da je pri odločevalcih še vedno prisotna "previdnost v ambientu". Poleg tega po njegovih besedah vsaj polovica mlade generacije ne bi razumela vsebine dela. V šali je dodal, da bi zaradi tega uprizoritev zagotovo tudi finančno propadla.

Emigriral v Argentino
Zorko Simčič se je rodil v Mariboru. Uveljavil se je že s prvim romanom Prebujenje (1943). Med vojno je izdal zbirko humoresk in satir Tragedija stoletja ter napisal libreto Krst pri Savici in dramo Zadnji akord. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Pozneje je odšel v Italijo, nato pa je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu je bil organizator kulturnega življenja pri Slovenski kulturni akciji in 12 let urednik revije Meddobje.

Leta 1994 se je vrnil v domovino. Tu je že leta 1993 za roman Človek na obeh straneh stene prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 so ga imenovali za izrednega, leta 2011 pa za rednega člana SAZU-ja. Leta 2012 je presenetil z romanom Poslednji bratje, dve leti pozneje je prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Vodilni motiv: tujstvo
V utemeljitvi je med drugim pisalo, da bogat in žanrsko raznovrsten literarni opus Zorka Simčiča sega od romanov, kratke proze in poezije prek dramatike do esejistike. Med romani izstopa Človek na obeh straneh stene, ki je eden prvih modernih slovenskih romanesknih besedil.

Za Simčičevo najpomembnejše dramsko delo velja drama Zgodaj dopolnjena mladost, znotraj njegove esejistike pa izstopa zlasti njegova korespondenca s pisateljem Stankom Majcnom. Dopisovanje ni le pomemben kulturnozgodovinski dokument, temveč tudi lucidna analiza povojnih slovenskih in svetovnih razmer, so tedaj zapisali v obrazložitvi nagrade.

Simčičeva književnost je zaznamovana s tujstvom. O motivu tujca je spregovoril v domala vseh intervjujih po svoji vrnitvi v Slovenijo. "Ko odideš v svet, si vržen iz svojega 'normalnega življenja'. Nujno postaneš drugačen kot tisti, ki se rodi in umre v isti sobi, morda celo na isti postelji," je dejal v pogovoru pred štirimi leti.