Med šesterico nagrajencev Prešernovega sklada je letos tudi pisatelj Andrej E. Skubic (1967), ki je priznanje dobil za roman Koliko si moja?, v katerem piše o ljubezenskem razmerju in o človekovem odnosu do lastnine.

"Predstave, kot so 'moja ženska', 'moja posest', '(ne)moj otrok', se relativizirajo, padajo druga za drugo. Pisatelj prepričljivo prikazuje, kako je vztrajanje pri zgolj svoji resnici jalovo, kako negotovo je nekaj ali nekoga imeti in kako pomembno za odnos je svojega izbranca sprejeti. Celega. V dvojici 'imeti ali biti' se imeti izkaže za iluzijo, biti (in ljubiti) pa je tisto, kar prinaša občutje harmonije," je v utemeljitvi priznanja zapisal Vlado Motnikar.

To je Skubičev peti roman, predtem je napisal Grenki med, nagrajen s kresnikom, pa Fužinski bluz, ki je zaživel tudi na deskah ljubljanske drame, nato je prišel Popkorn, ovenčan z Župančičevo nagrado, pa roman-diptih Lahko. Z jezikoslovno knjigo Obrazi jezika se je lotil problematike sociološke razplastenosti jezika (doktoriral je z nalogo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu), izdal je tudi zbirko kratkih zgodb Norišnica in napisal dramo Neskončni šteti dnevi.

Škoti nanj naredili "neznanski vtis"
Je tudi priznan prevajalec, ki je med drugim sodeloval pri antologiji sodobne škotske kratke proze Glas, ki jo je tudi uredil, pri izboru poezije in kratke proze Jamesa Joycea ter pri izbranih delih Samuela Becketta. Zdi se, da so mu kot prevajalcu tudi sicer še posebej blizu škotski in irski avtorji (O'Brien, Welsh, Kelman ...). Zanimalo nas je, ali tiči tu kak globlji pomen.

"Prevajal sem Irce, Škote, Američane, Nigerijce, Hrvate … Morda so bili Škoti zame pomembnejši od drugih, ker je škotska generacija, ki je začela objavljati v začetku osemdesetih in naprej, name naredila neznanski vtis s svojo surovo, angažirano močjo. Pisali so divje, grobo, ampak politično. Za osvoboditev vseh dotlej preslišanih, zanemarjenih glasov, proti estetiki meščanstva in akademizma. Inteligentno, presunljivo. Igrali so se s pričakovanji in jih sesuvali. James Kelman, Janice Galloway, Tom Leonard, Jeff Torrington, Ron Butlin ... To so bili moji avtorji."

Novim generacijam pa ne sledi več toliko, nam odgovori, ko ga povprašamo po kakšnem novem imenu s tega geografskega območja, na katero bi bilo vredno biti pozoren.

Kako sploh razumemo lastnino?
V romanu Koliko si moja?, ki mu je prinesel Prešernovo priznanje, se Skubic, kot omenjeno, ukvarja z ljubeznijo in človekovim odnosom do lastnine. Še posebej z vidika težkega gospodarskega položaja smo se številni prisiljeni sprijazniti z izgubo stvari in nemalokrat posledično tudi ljudi, ki so nam (bili) blizu. Kdo so torej pravi junaki današnjega časa, tisti, ki znajo zmanjšati pomen lastnine v svojem življenju in najti smisel življenja drugje? Morda pisatelj pozna odgovor?

"Ne vem, 'kdo' so tisti: vsekakor za preživetje nekaj stvari potrebuješ. Tukaj nobena poduhovljenost ne pomaga. Ampak v tem romanu mi je šlo predvsem za vprašanje tega, kako sploh razumemo lastnino oziroma pripadanje. Glavni junak 'ima' partnerico; to se mu zdi povsem samoumevno, lahko se obnaša ignorantsko ali kakor koli - to stvar ima za 'urejeno'. Zato je ves iz sebe, ko lepega dne ugotovi, da je naredila nekaj, česar on preprosto ne more razumeti; ne dojema, kako si je to zaslužil, kako mu je lahko to storila. Po prvi instinktivni reakciji se začne dolga pot nazaj, osvajanje terena, ko se odreče tej samoumevnosti, ko jo začne razumeti kot suvereno bitje, za katero je lahko vesel, da je z njo, ker jo ima v resnici rad, čeprav je to skoraj nekako pozabil," razmišlja.

"Podobno velja za drugo težavo, ki ga doleti po tistem prvem šoku s partnerico - živel je namreč tudi v prepričanju, da ima v lasti kos stare družinske zemlje. Nazadnje ugotovi, da je naravna sila – sprememba toka reke – odrezala kos te zemlje in za kos, ki je ostal na drugi strani, ni poskrbel nihče, razen soseda, ki si jo je preprosto priposestvoval. Bori se za zemljo, ki jo ima za dediščino svojih prednikov, ampak izkaže se, da sta njegova kot sosedova družina zemljo dobili na način, ki postavlja pod vprašaj njune pravice do nje. Ugotovi, da bo pač moral živeti z zemljo, ki je do njega prišla, kakor pač je, in da je njegova toliko, kolikor zanjo skrbi in jo neguje," še doda in sklene: "To je v glavnem bolj knjiga o trivializaciji pojma lastnine, ki je danes tako vseprisoten. Obsedenost s pisanimi predmeti ali 'tvojimi' ljudmi, ki pa si jih sposoben kadarkoli zavreči, če ne izpolnjujejo več tvojih potreb, in si nabaviti nove. Tvoje je tisto, kar je tvoj dom, dom pa je tvoj samo toliko, kolikor si dejansko ti njegov."