Avstrijski deželni arhiv v Linzu je izdal knjigo Tötungsanstalt Hartheim (Zavod za ubijanje Harthmeim), ki po večletnih raziskavah razkriva imena in pojasni usodo glede usmrčenih z injekcijo med drugo svetovno vojno. Zgodovinska obravnava nacističnih usmrtitev duševno bolnih, invalidov, neozdravljivih bolnikov, starostnikov iz domov za ostarele in drugih ljudi, ki so jih nacisti uvrstili v kategorijo "življenja nevrednih", je bila od nekdaj težavna. Načrti za evtanazijo so bili strogo zaupni, morilci pa so sledi za seboj sistematično uničevali. Nacisti so prav tako ponarejali podatke o načinu usmrtitve in mrliške listine.
Avtorjem knjige, to so Andreas Baumgartner, Brigitte Kepplinger, Andrea Kammerhofer in drugi, je tako šele zdaj prvič uspelo identificirati žrtve in rekonstruirati delovanje evtanazijskega programa.

Najprej bolniki, invalidi in starostniki
Kot pojasnjuje zgodovinarka Brigitte Kepplinger, so v zgornjeavstrijski dvorec Hartheim na usmrtitev s plinom pripeljali ljudi iz vse Nemčije, večina žrtev pa je izhajala z območij t. i. Ostmark (Vzhodna ozemlja) - Bavarske, pa tudi iz Slovenije in Sudetov. Potem ko so pobili okoli 18 tisoč varovancev bolnišnic in drugih negovalnih ustanov, so v dvorec pripeljali okoli 12 tisoč ljudi iz koncentracijskih taborišč in prisilnih delavcev.

Evtanazijske programe so nacisti izvajali v strogi tajnosti in pod nazivom Akcija T4 (poimenovali so jih po berlinski ulici Tiergarten 4, kjer je bil sedež skrivne ustanove za izvajanje množičnih umorov).