Julija Kristeva je ena najbolj uglednih in nagrajevanih intelektualk v Evropi; v več kot tridesetih knjigah je obravnavala teme s področja lingvistike, psihoanalize, literarne teorije in feminizma. Sodelovala je z vodilnimi francoskimi misleci, kot so Jacques Derrida, Jacques Lacan in Roland Barthes. Med številnimi priznanji, ki jih je prejela, so denimo nagrada Vaclava Havla, nagrada Hannah Arendt in francoska legija časti. Ali bo treba zdaj v njen življenjepis dodati še zaznamek "bolgarska tajna agentka"?

Agentka "Sabina"
Ta pomislek se je v medijih pojavil prejšnji teden, ko je svoje poročilo objavila bolgarska državna komisija, zadolžena za pregledovanje dokumentacije obveščevalne službe iz komunističnega obdobja. V svoji objavi so zapisali, da je v Bolgariji rojena Kristeva, ki že od leta 1966 živi v Franciji, v zgodnjih sedemdesetih letih delovala kot agentka pod psevdonimom "Sabina".

Obtožba je presunila predvsem poznavalce pisanja Kristeve, ki velja za gorečo zagovornico evropskih demokratskih idealov in ostro kritičarko vseh totalitarizmov, kamor šteje tudi komunizem, ameriški tip identitetne politike in verski fundamentalizem.

Vse skupaj se je še dodatno zapletlo v petek, ko se je komisija zaradi silnega mednarodnega zanimanja za novico odločila za neprecedenčen korak: na spletu je objavila celoten dosje o Juliji Kristevi. Na stotinah straneh dokumentov je med drugim mogoče najti domnevno registracijsko kartico, ki jo je Kristevi izdal Komite za državno varnost, ter številne prepise pogovorov z agenti, ki naj bi se na začetku sedemdesetih odvijali v pariških kavarnah. Vseeno pa ni v arhivih nobenega poročila, ki bi ga "Sabina" napisala ali podpisala.

"Lažne novice"
Kristeva je že v četrtek v izjavi za New York Times obtožbe kategorično zanikala in jih opisala kot "lažne novice" in "predrzno laž" - ljudje, ki ji hočejo škodovati, jo zdaj "blatijo", je prepričana. Po petkovi objavi dosjeja je svoje stališče ponovila še enkrat: nikoli ni v stik z njo stopil nihče, ki bi se razkril kot tajni agent, kaj šele, da bi jo rekrutirali kot sodelavko. "Obtožbe so v celoti lažne. Resnično neverjetno se mi zdi, da komisija, ki je te dokumente prebirala, nikoli ni pomislila, da bi obveščevalni organi lahko lagali."

"Nihče noče delati prehitrih zaključkov, a kdor ve vsaj malo o njenem delu, tem obtožbam ne verjame," je prepričana profesorica francoske književnosti na Harvardu Alice Jardine, ki prav v tem času piše biografijo Kristeve. Dosje ne dokazuje, da je filozofinja vohunila, pravi, pač pa samo to, da je "bila tarča in predmet opazovanja". (V dokumentaciji je veliko njenih prestreženih pisem in poročil o njenem gibanju.)

Kaj je sploh vohun?
V Bolgariji se javnost okrog tega vprašanja ne more zediniti: sprožile so se številne debate o tem, kaj sploh šteje za kolaboracijo in koliko so državni arhivi v resnici zanesljivi.

Čisto mogoče je, trdijo nekateri, da se je pogovarjala z agenti, pa se tega ni niti zavedala. Dokazi so nezadostni, opozarjajo drugi, da bi lahko žensko z mirno vestjo ožigosali za kolaborantko. Bolgarski politolog Martin Dimitrov z Univerze Tulane pa denimo ugotavlja, da je Kristeva vsaj zavestno, če že ne entuziastično, posredovala informacije o francoski intelektualni in politični eliti. So se pa zato njeni kontakti, povzema, večkrat pritožili nad njeno slabo angažiranostjo in jo po letu 1973 zaradi "neuporabnosti" njenih informacij tudi nehali zaposlovati. "Je bila vohunka? Državna varnost jo je imela za vohunko, ona pravi, da ni bila. To je v resnici prej moralno vprašanje kot stvar zakona - kaj je sploh vohun?"

Julija Kristeva se je leta 1941 v Slivenu v Bolgariji rodila v družino ortodoksnih kristjanov. V dokumentarcu Kdo se boji Julije Kristeve? (2017) opiše, kako je leta 1965 prispela v Pariz, da bi tam - s pomočjo francoske državne štipendije - študirala književnost. V žepu je imela samo drobiž, ki bi danes nanesel približno pet dolarjev.

V družbi največjih umov svoje generacije
Leta 1971, ko naj bi jo rekrutirala Državna varnost, je bila že dovolj uveljavljena in je imela dovolj dobra poznanstva, da bi lahko veljala za uporaben vir informacij. Ogromno je pisala in objavljala ter se gibala v krogu intelektualcev, ki so izdajali avantgardni žurnal Tel Quel; to so bili denimo kritik Roland Barthes, pisatelj Philippe Sollers in filozof Jacques Derrida. (Radikalno politiko te intelektualne smetane v svojem romanu Sedma funkcija jezika, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini, satirizira Laurent Binet.)

Od leta 2007, ko so arhivi Državne varnosti postali dostopni za javnost, se seveda pojavljajo tudi vprašanja o tem, koliko dokumentov je bilo redaktiranih, uničenih ali kako drugače manipuliranih. Novinar Hristo Hristov, ki je veliko pisal o teh arhivih, ocenjuje, da je bil del dosjeja očitno odstranjen, da pa je tudi dostopna dokumentacija - prepričljiva. "Očitno se je zavedala, s kom se sestaja in kakšne informacije posreduje."

Že vse od padca komunizma leta 1989 je Kristeva med najglasnejšimi kritiki nekdanjega bolgarskega režima. Med drugim je prepričana, da je bil njen oče prav leta 1989 umorjen v bolnišnici, kjer naj bi "neprostovoljno izvajali poskuse na starejših".