V Centru za poezijo Tomaža Šalamuna je pisateljica Breda Smolnikar na literarnem večeru spregovorila o svoji najnovejši knjigi Pisma (2005–2020), pa tudi o dolgotrajnem sodnem procesu, ki je proti njej potekal zaradi romana Ko se tam gori olistajo breze ter o svojem prijateljstvu s pesnico in prevajalko Jolko Milič.

Napisati knjigo je kot odložiti breme
V knjigi se sodna dokumentacija prepleta s pisateljičinim zasebnim dopisovanjem z Jolko Milič (1926–2021), pa tudi številnimi drugimi vidnimi pripadniki literarne, politične in novinarske srenje. Na vprašanje dramatičarke in literarne producentke Neje Repe, zakaj se je odločila, da bo zbrala vse to gradivo, je Breda Smolnikar povedala, da o tem ni veliko razmišljala. Petnajst let je bila na njej ta teža, vse je bilo zapisano in to je potem samo zbrala.

Tožbo proti Bredi Smolnikar so vložile sestre, ki so trdile, da so v knjigi prepoznale svoje starše, ki naj bi jih pisateljica prikazala žaljivo. Knjiga Ko se tam gori olistajo breze je bila prepovedana, sodni postopek je v Sloveniji potekal od leta 1999 do 2007 in se končal na ustavnem sodišču v prid pisateljice. Leta 2014 je njeni pravici zadostilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Bitke, ki jih človek bije sam
Ob začetku procesa se je, kot je povedala Smolnikar, počutila zelo samo, čeprav ni bila sama; bilo je nekaj ljudi, ki so že od samega začetka sodelovali. "A leto je dolgo, in če se je nekdo denimo oglasil februarja, sem bila nato spet vse leto sama," je povedala.

Odločila se je, da se bo na položaj odzvala s knjigami, ter kot prvo izdala knjigo s prazninami. "Kjer bi se moja junaka prijela za roko, se objela, morda naredila še kaj drugega, sem pustila prazno, sem cenzurirala in ta knjiga ni bila prepovedana," je pojasnila.

Pisateljica se je sicer na sodišču znašla že v 80. letih preteklega stoletja, ko je pod psevdonimom Gospa objavila trilogijo knjig o Stobu, v kateri je odstirala zgodovino 20. stoletja. Kot je povedala, se je tudi tedaj uprla, sodišče pa ji je prisodilo trimesečno zaporno kazen, pogojno za dobo dveh let.

Prijateljstvo, ki se je rodilo iz razlik
V knjigi Pisma je objavljeno tudi pisateljičino zasebno dopisovanje s sežansko pesnico in prevajalko Jolko Milič. Kot je povedala Breda Smolnikar, sta si bili zelo različni, sama je bila bolj odmaknjena, Jolka Milič pa zelo neposredna. Velikokrat sta si nasprotovali.

Jolka Milič je bila ves čas sodnega postopka njena podpornica. Pisala je različnim ljudem in se oglašala. "Bila je neverjetna," je povedala Breda Smolnikar, ki meni, da se je tudi zaradi Jolke Milič in njenih prizadevanj sodni proces končal tako, kot se je.

Spomnila je tudi na začetek njunega poznanstva, ko jo je kot mlada pisateljica obiskala v Sežani in ji prinesla svojo knjigo. "In potem sem dobila nekoga, ki je zelo dobro čutil, kaj je dobro in kaj ne," je povedala Breda Smolnikar, ki meni, da pisec zmeraj hoče svojega kritika, saj ob kritiki zori. Kritiko je vedno slišala, ni pa si zaradi nje pustila vplivati.

Na vprašanje, kako je po njenem mnenju sodni postopek vplival na dojemanje umetnosti in umetniške svobode na Slovenskem, pa je Breda Smolnikar odgovorila, da "pisatelji nekaj od tega imajo", da pa se zmeraj najdejo ljudje, ki "s svojo pametjo posegajo v neke stvari".