Iz Stockholma bodo ta teden sporočili letošnjega dobitnika Nobelove nagrade za književnost, naslednika Francoza Patricka Modiana. Med favoriti za nagrado so (spet ali pa še vedno) Philip Roth, Thomas Pynchon, Cormac McCarthy, Nizozemec Cees Nooteboom, Salman Rushdie, sirski pesnik Adonis, Amos Oz in Haruki Murakami. Po nekaterih štetjih so spet na vrsti tudi ZDA - nagrade niso dobile že vse od leta 1993 (Toni Morrison). A po dozdajšnjih izkušnjah je presenečenje, ki bi z vsemi temi ugibanji preprosto pometlo, ne le mogoče, ampak celo verjetno.

Na slavo se požvižgajo
Akademija sicer razloge za svoje odločitve razkrije šele po 50 letih, a poznavalci vseeno opozarjajo na nekatere prvine, ki člane akademije vodijo pri izbiri, med njimi pa literarna slava ni med pomembnejšimi. "V zadnjih 15 letih se je akademija ukvarjala z vprašanji literarne kakovosti, razvoja književnosti in njenega položaja v zgodovinskem okviru. Akademiji ni tako pomembno, ali je lavreat zelo znan ali ne," je denimo prepričana odgovorna urednica švedskega časnika Haelsingetidningar Gunilla Kindstrand.

Prepovedano je čvekati o nominirancih
Akademija je od založniških hiš, literarnih društev in univerz z vsega sveta dobila 259 predlogov, je potrdil Peter Englund, ki je sicer kot tajnik organizacije odstopil maja. Člani so v upoštevanje sprejeli 198 imen - med njimi je tudi 36 takih, ki še nikoli niso bili predlagani - in nato seznam počasi skrajševali do zadnje peterice, o kateri se odločajo od poletja.

"Nekateri predlagatelji nominirancev javnosti radi posredujejo informacije o izbrancih," je na svojem blogu letos zapisal Englund. "To je resna kršitev pravil," je dodal in pojasnil, da v prihodnosti obstaja možnost, da te kandidate posledično izločijo.

Za zdaj nam torej ne preostane drugega, kot da naštejemo šest "kandidatov", ki jim trenutno najbolje kaže na stavnici, ki jo vodi britanska stavna hiša Ladbrokes:

Svetlana Aleksijevič
Beloruska pisateljica in preiskovalna novinarka je ustvarila poseben žanr - polifoni izpovedni roman, v katerem se iz majhnih zgodb poraja velika zgodba, zgodba o 20. stoletju. Posamezni knjigi posveti več let, od štiri do sedem, se srečuje, pogovarja in zapisuje besede sogovorcev, ki jih je navadno med petsto in sedemsto. Med njenimi bolj znanimi deli sta Dečki iz cinka in Černobilska molitev, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu. Njeno ime se med morebitnimi kandidati zadnja leta pojavlja vse pogosteje, nikoli pa na stavnicah še ni bila v prvi peterici.

Haruki Murakami
Železni repertoar na stavnicah: Murakamijeva kandidatura ima tako goreče podpornike kot tudi kritike. Ti opozarjajo, da je Japonec morda res novodobna "rockzvezda" med pisatelji, da pa njegovo pisanje (še) ni čisto na ravni, vredni Nobelove nagrade. Še celo Murakami sam je izjavil, kako "skrajno nadležno" se mu zdi, da je vedno omenjan med kandidati v ožjem izboru. Na svoji spletni strani je zapisal: "Saj ne obstaja noben uraden ožji izbor, to so samo pobiralci stav, ki so naračunali nekakšne možnosti. Ampak saj to ni konjska dirka."

Ngũgĩ wa Thiong’o
Še eno ime, ki se v zadnjih letih redno pojavlja na stavnicah. 77-letni Ngugi wa Thiong'o je ustvaril velikanski opus del - od romanov prek predstav do esejev in celo otroške književnosti. Bil je politični zapornik, ki je po osvoboditvi zatočišče našel v ZDA, kjer je med drugim predaval na sloviti Univerzi Yale in na Univerzi v New Yorku. Piše v angleščini in jeziku ljudstva kikuju, največje etnične skupine v Keniji. (Ko ga je švedska tiskovna agencija TT predlani v intervjuju vprašala, kdo si po njegovem mnenju zasluži Nobelovo nagrado, je rekel, da bi jo podelil sebi.)

Philip Roth
Literarni svet Rotha, ki ga pogosto opisujejo kot največjega še živečega ameriškega pisatelja, vsebuje veliko avtobiografskih elementov, osredotoča pa se na eksistencialna vprašanja slehernika, od vere in ideologije do družine, seksualnosti in smrti. Proslavil se je z romanom Portnoyeva tožba, s Pulitzerjem nagrajeno Ameriško pastoralo in z deloma Poročila sem se s komunistom in Človeški madež.

Adonis
Adonis, sirski glasnik demokracije in sekularne misli, velja za pionirja moderne arabske poezije; kot "vrednega Nobelove nagrade" ga opisujejo že več kot deset let. Literarna stroka ga hvali kot ikonoklasta in upornika, ki opozarja, da arabska poezija ni monolit, kot bi človek morda sklepal po kritiški obravnavi, pač pa mnoštvo glasov, ki so med seboj različni do te mere, da si včasih med seboj nasprotujejo. Od izbruha vojne v Siriji velja tudi za potencialno izbiro, ki bi s seboj nosila politično težo - a Akademija poudarja, da nikoli ne upošteva nobenih zunajliterarnih dejavnikov.

Joyce Carol Oates
Američanka, ki je izdala že več kot 40 (!) romanov, pa tudi drame, kratko prozo, poezijo in neleposlovna dela, za resno tekmico za nagrado velja že dolga leta. Njeni bralci se sicer bojijo, da je morda preveč slavna in prepoznavna za nagrado, ampak hej, konec koncev jo je leta 2010 dobil tudi velikan južnoameriške literature, Mario Vargas Llosa.

Primat domovine Stendhala in Baudelaira
Švedska akademija Nobelovo nagrado za književnost podeljuje od leta 1901. Z največ dobitniki Nobelove nagrade za literaturo, kar 16 do zdaj, se lahko pohvali Francija. Velika Britanija in Združene države Amerike imajo 11 literarnih nobelovcev. Statistično povprečni Nobelov nagrajenec se posveča romanopisju, piše v angleščini, je evropskega porekla, star približno 65 let in ima - v polovici primerov - bodisi brke ali brado.