Kocbekovi knjigi sta tretja oziroma četrta knjiga dnevnikov, obsegata pa dnevnika iz leta 1934 in 1935. Kocbekovi dnevniki so v celoti ohranjeni le v rokopisni obliki. Gre za zadnji dve knjigi, ki prinašata dnevniške zapiske, vezane na določeno leto. Po besedah Mihaela Glavana, ki je delo uredil z Andrejem Inkretom, Kocbek po letu 1935 ni več pisal tako kontinuirano, zato bo naslednja knjiga z njegovim predvojnim ustvarjanjem obsegala več let, od 1936 do 1945.

Dokumentiran čas osebne duhovne in literarne rasti
Kocbek se je po Glavanovih besedah uveljavil kot eden najboljših dnevniških pisateljev v Sloveniji. Pričujoči dnevniki so nastali v času, ko je duhovno in tudi literarno šele rasel. Tudi sam je nekoč dejal, da je bilo to obdobje povezano z vprašanjem Kje si Adam?, ki se je šele po več letih nadaljevalo z obdobjem, ko je lahko rekel Tukaj sem. Iz zapisov je mogoče razbrati tako njegove misli, povezane z intimnim življenjem, kot politične in filozofsko-socialne razmisleke.

15. knjiga opisuje Kocbeka v Varaždinu, kjer vse težje prenaša izseljenstvo, ki traja že štiri leta, zato zaprosi za službo na mariborski gimnaziji, vendar njegovi prošnji ni bilo ugodeno.

Samocenzura na delu
Tretja knjiga zbranih del Primoža Kozaka obsega dramo Afera in komentar Dušana Voglarja. Afera je prvo objavo in premiero doživela leta 1961. Voglar je kot zanimivost omenil avtorjevo in skupinsko samocenzuro, ki je iz drame izločila lastno ime Piramida in ga nadomestila z besedo revolucija.

Piramida je namreč v rokopisnem fragmentu označevala avtoritarno revolucijsko organizacijo - komunistično partijo in je z zamenjano besedo revolucija vsilila še dodatne pomene in pojem revolucije s tem obremenila, je na predstavitvi povedal Voglar.

Vladimir Bartol – sprva magazinski pisatelj?
Druga knjiga zbranega dela Vladimirja Bartola nadaljuje prvo s prozno zbirko Al Araf. Ta velja za Bartolovo prvo pomembno in po mnenju nekaterih literarnih zgodovinarjev tudi najbolj dovršeno knjižno delo. V tokratnem drugem zvezku, ki ga je uredil Tomo Virk, je zbrana Bartolova krajša proza, med drugim tudi sedem doslej še neznanih novel.

Dela v knjigi so razporejena kronološko. Bartol je bolj poznan po delih, ki jih je spisal po letu 1930, Virk pa estetsko vrednost priznava tudi novelam, nastalim v Beogradu, kamor se je pisatelj odmaknil od konfrontacij v Sloveniji. Bartolova dela so danes prevedena v mnogo jezikov in priljubljena po vsem svetu. Po Virkovem mnenju njegova začetna dela še niso bila tako dovršena, kar je menila tudi kritika, ki ga je označila za magazinskega pisatelja, kar ga je zelo jezilo.