Svoboda je najnovejši roman Jonathana Franzna, na katerega so bralci čakali skoraj desetletje. Avtorju Popravkov je spet uspela briljantna pripoved, ki je ogledalo ameriške sodobne družbe in daje misliti o odločitvah, ki jih moramo v življenju vseskozi sprejemati. O romanu Svoboda ter o svobodi v odnosu do življenja, do partnerstva in drugih, pa tudi o težavah (pre)velike svobode izbire sta se v kavarni hotela Union pogovarjali urednica Uredništva oddaj o kulturi na TV Slovenija Saša Šavel Burkart in filozofinja in sociologinja Renata Salecl. Odlomke iz knjige, ki je v slovenskem prevodu Jureta Potokarja izšla tik pred novim letom, je bral radijski voditelj Jure Longyka.

Najprej so se v pogovoru, ki ga je vodila Šavel Burkartova, dotaknili izjemnega uspeha knjige. Zakaj je roman naletel na tako dober odziv bralcev (če ob strani pustimo dovršeno trženjsko "mašinerijo" ameriškega založništva)? Saleclova meni, da je avtor pač ustvaril nekakšen prerez sodobne družbe in trenutka, v katerem živimo. Ker naslavlja srednjo generacijo, ki preizprašuje ideale o svobodi in svoje življenje, je omogočil identifikacijo širšemu krogu bralcev, ustvaril je neke vrste "resničnostni šov" z raznolikimi liki.

V Franznovi knjigi spoznamo dva para prijateljev: Patty in Elizo in Walterja in Richarda. Prvo, torej žensko prijateljstvo, prerašča že skoraj v lezbično razmerje. Težavna Eliza naivno Patty na določeni točki z izmišljeno hudo boleznijo priklene nase in od nje zahteva popolno predanost. Ko se izkaže, da je Elizina "bolezen" pravzaprav odvisnost od mamil, Patty prekine vse stike, a nato občuti veliko krivdo, pozneje v življenju pa se začne tudi sama potapljati v odvisnost od alkohola.

Kot sta v pogovoru ugotavljali Šavel Burkartova in Saleclova, ima tudi odnos Walterja in Richarda nekakšen homoerotični podton, tako kot v resničnem življenju, ko je meja med prijateljstvom in ljubezenskim partnerstvom pogosto zelo tanka. Tako kot v razmerju se tudi v prijateljskem odnosu sprašujemo, kaj drugi hoče od nas, kako nas vidi. Seveda se vsakovrstna razmerja skozi leta spreminjajo. Prijateljstvo lahko, kot pri Walterju in Richardu, preraste v tekmovalnost in celo sovraštvo.

Pogovor je nanesel tudi na zaljubljenost, ki se pri Patty in Walterju zgodi v trenutku tesnobe: Patty se na njegovo snubljenje odzove v trenutku osebnostne krize, in tudi to ni redek pojav v življenju, pravi Saleclova. Pogosto naj bi se zato ljudje zaljubljali prav v ekstremnih situacijah: na urgenci, v trenutkih katastrof ...

Težavnost zvestobe ali "želja potrebuje prepoved"
V knjigi se dva izmed likov zapleteta v prešuštno razmerje, zato je pogovor nanesel tudi na vprašanje zvestobe. Je to res zastarela vrednota? Zakaj je tako težko biti zvest v času neomejene izbire? Saleclova je spregovorila o Freudovi tezi, da "želja potrebuje prepoved", prav zato si ljudje ves čas izmišljamo nove prepovedi, da bi ohranili pri življenju željo. Razlikovati pa je treba tudi med mentalnim in fizičnim varanjem: zakonca v knjigi se mentalno pravzaprav varata že od samega začetka, fizično pa svojo željo uresničita šele leta kasneje. Varanje, ko se fizično zgodi, pa pogosto kmalu izgubi svoj čar.

Franzen v Svobodi problematizira tudi ljubezen med materjo in sinom: Pattyjin odnos s sinom Joeyjem preraste v sovraštvo z njegove strani, saj ima mati z njim neke vrste čustveno incestuozen odnos, preobremi ga s tragičnim dogodkom iz svoje preteklosti. In smo spet pri svobodi: ljubezen med njima je ni dopuščala, dokler se sin ni odselil in se osvobodil matere. Konflikten pa je tudi Pattyjin odnos s hčerjo Jessico, ki se v odraslosti prelevi v tisto, ki ima pod nadzorom starše, predvsem očeta. Sin Joey pa kot po tekočem traku "menja" družine. Najprej se poskuša najti v družini svojega dekleta, nato v družini svojega najboljšega prijatelja ...

"Edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti, je svoboda, da zajebeš svoje življenje, kakor koli hočeš," na neki točki v romanu ugotovi Walter, lik, v katerega je, kot je mogoče ugibati, Franzen vključil vsaj malo sebe (tudi pisatelj je, tako kot Walter, poznavalec in opazovalec ptic). Beseda svoboda se v romanu pojavlja v različnih kontekstih, Saleclova pa ugotavlja, da so ZDA dolga stoletja ideloško tako poveličevale svobodo, da ljudje pravzaprav ne opazijo več, da so ujeti v prepričanje, da lahko vsakemu uspe, kar pravzaprav ne drži, a oblastem ustreza, da posameznik za lasten neuspeh krivi sebe, ne pa družbene ureditve, v kateri živi. Prav ameriška vera v svobodni trg naj bi bila ena največjih zablod, saj koristi le določenemu delu ljudi.

V "svobodnem svetu" nas učijo, da nas mora biti strah; kapitalistična ideologija temelji prav na ustvarjanju tesnobe, pa naj gre za teroriste, bakterije, muslimane, marsovce ali komuniste, še ugotavlja Saleclova.