Kadar se ni bal, je bil v zadregi ali pa se je počutil krivega. No, do svojega petdesetega leta se je te "neprilagojenosti" očitno otresel.

Festival Fabula, ki poteka v sklopu Ljubljane - svetovne prestolnice knjige, je včeraj gostil enega največjih ameriških sodobnih pisateljev, Jonathana Franzna; z izjemno duhovitim in zgovornim gostom se je pogovarjala Tina Košir, družbo pa jima je delal še zgodovinar Oto Luthar, direktor znanstveno-raziskovalnega centra SAZU (tokrat izključno v vlogi oboževalca). Pogovor je občasno prekinilo avtorjevo branje odlomkov iz njegovega avtobiografskega romana Območje nelagodja (The Discomfort Zone), ki smo ga v okviru projekta Knjiga za vsakogar (v prevodu Polone Glavan) ravnokar dobili tudi v slovenščini; prevedene odlomke je interpretiral igralec Boris Ostan.

Roman bi moral biti transformativna izkušnja, je prepričan Franzen – in še preden je to lahko za bralca, mora nekako spremeniti samega pisca, sicer njegovo početje nima smisla. Monumentalni Popravki (The Corrections), roman, s katerim je leta 2001 v hipu zaslovel, so bili v tem pogledu zanj prelomno delo, tista knjiga, s katero se je „končno začel čutiti upravičenega do pisanja“. "Dolgo časa sem s pisanjem na nek način "nastopal", skušal pokazati, kaj zmorem - in zato sem si moral dopovedovati, da obstaja še nek višji, družbeno koristen razlog za moje početje. Šele s Popravki sem začel zares pisati zase; od pisanja o tem, kar poznam, sem se skušal premakniti k pisanju o tem, česar ne vem in o čemer nočem govoriti ter ob tem upal, da bom iz vsega skupaj potegnil izkušnjo zase."

O težavah pri pisanju v prvi osebi: "Kdo je ta nadležni jaz-jaz-jaz?"
Območje nelagodja je obenem tudi prva knjiga, zaradi katere se je moral – že zaradi avtobiografske tematike – spopasti s „problematičnim“ prvoosebnim pripovedovalcem.

"Popravke sem dolgo vrsto let skušal napisati kot prvoosebno pripoved in to, da mi nikakor ni uspevalo, sem imel za velik pisateljski neuspeh. Šele počasi sem se sprijaznil s tem, da je tretjeosebni pripovedovalec resnično najbolj logičen pristop k pisanju romana in da je prvoosebni boljši le v specifičnem, torej avtobiografskem kontekstu."

Ideja za nastanek „Osebne zgodovine“, ki jo je pisatelj predstavljal v Ljubljani, se je pravzaprav rodila po spletu okoliščin. "Kosil sem z vodjo trženja za revijo New Yorker in kmalu sva zajadrala v izmenjavo zgodb iz srednješolskih časov; pripovedoval sem ji o trapastih potegavščinah, s katerimi smo jezili ravnatelja. Kmalu po tistem me pokliče urednik revije s predlogom, da bi te zgodbe zbral v daljšem prispevku." Sklenil je poskusiti – in tu so se zopet začele težave z iskanjem prvoosebnega pripovedovalca. "Zdelo se mi je neverjetno težko, sovražil sem zven lastnega glasu. Opotekal sem se kakih šest tednov in delal jezne zapise o tem, kakšna je mladina danes in kako je bilo včasih vse bolje ... postopoma pa sem se začel delati norca iz sebe in ugotavljati, kako absurden sem pravzaprav bil pri sedemnajstih letih. Počasi sem našel način pisanja, ki sem ga lahko prenašal, da mi nenehni "jaz, jaz, jaz" ni več šel na živce. In potem, ko sem imel svoj ton, sem pomislil, da obstaja še cela vrsta stvari, ki me spravljajo v zadrego in o katerih bi lahko pisal."

Kako podvomiti o Oprah - in preživeti
Ta prvoosebni pripovedovalec se pravzaprav ni "pojavil" kar sam od sebe, priznava Franzen. Bil je neke vrste obrambni mehanizem človeka, ki ga je ameriški tisk v določenem obdobju z velikim veseljem preziral. Drznil si je namreč zavrniti uvrstitev Popravkov v sloviti „knjižni klub“ Oprah Winfrey in ob tem namigniti, da vse njene pretekle izbire niso bile ravno bleščeče ter da si ne želi predznaka „knjige za ženske“, ki naj bi se romanov z Oprahinim blagoslovom po njegovem mnenju prijeli (s tem se je takrat sicer odpovedal silnemu skoku v prodaji knjig, ki je doletela še vsakega pisatelja na bralnem seznamu kraljice ameriške televizije). "Imel sem - v retrospektivi gledano, neumen - občutek, da moram biti zelo strog do sebe, se v pisanju šaliti na svoj račun. Deloma je ta pripovedovalec torej zasluga Oprah Winfrey."

Izdajalec, ki se skriva v biti vsakega pisatelja
Pri avtobiografskem pisanju se seveda pojavi tudi neobhodna dilema: koliko in kako povedati – ne le o sebi, ampak o ljudeh, ki so ti v življenju najbližje. Franzen si je glede verodostojnosti postavil zelo stroga pravila: popisati samo to, kar se je zares zgodilo, in samo tako, kot se je zgodilo. "Torej sem moral pri drugih preverjati, če se določenih dogodkov spominjajo na enak način kot jaz. Po navadi se niso - kar je bilo precej neprikladno, kajti v mojem spominu je bila večina anekdot precej bolj zanimiva, kot so v resnici bile. Zato je pa tudi tako tanka knjiga," se zanj tipično lakonično pošali pisatelj.

Kljub temu je očitno, da je meja med zasebnim in javnim vprašanje, s katerim se veliko ukvarja. "Pri pisanju gre vedno do neke mere za izdajstvo (novinarstvo je čisto izdajstvo). Težko je imeti pisatelja v družini. Sčasoma začneš kot pisatelj pri ustvarjanju uporabljati stvari, za katere si si prisegel, da jih ne boš nikoli uporabil.

Ko začenjaš, si neskončno navezan na ljudi, ki so ti blizu in ne moreš izdati njihovega zaupanja, ne upaš si tvegati, da te ne bi imeli več radi. A sčasoma, ko pridobivaš bralce in najdeš svoj prostor v svetu, se počasi odmikaš v večjo, bolj neosebno družbo, do katere imaš prav tako odgovornost – in tako začneš pisati zanje, kar pomeni, da pišeš tudi o stvareh, za katere bi tvoja družina raje videla, da ne bi. Na neki točki moraš tvegati in upati, da ti bodo oprostili. Veliko pisateljev je, ki jim družine niso nikoli odpustile." Sam ima k sreči zelo razumevajoča brata, ne pozabi dodati. Ni pa prepričan, da bi Območje nelagodja lahko napisal, če bi bila njegova starša še živa.

Ni treba, da je sramota velika, da je lahko zelo globoka
Knjižica niza na videz nepomembne anekdote iz življenja najstnika in nato odraslega moža, ki jih ni Franzen pred tem pravzaprav povedal še nikomur. "Sramoval sem se jih. To so majhne sramote, nisem ravno spal s svojo mamo ali kaj podobnega. Ampak ni treba, da je sramota velika, da je lahko zelo globoka. Na primer: na poti v Ljubljano sem na letališču zataval k napačnemu vhodu – in ravno, ko sem pri sebi premišljeval, kako vešč popotnik sem, začne par ljudi za menoj kričati, da hodim narobe. V gromozanski zadregi sem bil. Zaradi kakšnih stvari, ki se jih človek nima resničnega razloga sramovati, ti je lahko vseeno neznansko nerodno."

Piše za tiste, ki jih je (še) kdaj sram
Izhodiščna točka pri nastajanju Območja nelagodja je bila pisateljeva zavest, da ljudje ne maramo govoriti o stvareh, ki se jih sramujemo. "Dandanes vlada nekakšna kultura ekshibicionizma, iz česar bi se dalo sklepati, da smo vsi izgubili občutek za sram. Družba nagrajuje ekshibicioniste, internetna slava jih potrjuje. (Pravzaprav je tak ustroj kapitalizma: to, da lahko proizvajalci Applovih izdelkov računajo 25 dolarjev za nekaj, česar izdelava je stala 19 centov, je popolnoma brez sramu. In govorimo seveda o eni najuspešnejših korporacij na svetu.)

Vendarle pa mislim, da se lahko tudi pod ekshibicionizmom skriva sram, pa tudi, da vsi vendarle nismo ekshibicionisti. Ljudje, ki jih jaz cenim, - ljudje, ki radi berejo - so pogosteje v zadregi, se bolj zavedajo svoje okolice. Deloval sem torej iz benignega, skoraj altruističnega vzgiba, narediti nekaj „za našo ekipo“. „Naši“ so ljudje, ki še občutijo sram."

O zarečenem kruhu …
Nekoč si je, kot najbrž še marsikateri drug mlad pisatelj, prisegel, da ne bo napisal avtobiografije. „Pa koga to sploh briga? Daj mi raje roman!“ je bilo moje stališče. To je še ena izmed tistih sramot, s katerimi sem se moral soočiti. 'O Bog, zdaj sem avtobiograf.'“

Past prevelike iskrenosti ali kako ne odvrniti bralca
Vse to brskanje po intimi je seveda lahko dvorezen meč: „Zase vem, da zelo težko berem knjigo, v kateri nekdo razgalja vse svoje najbolj umazane skrivnosti – ima me, da bi knjigo prijel z nekakšno pinceto, jo sežgal in se šel potem stuširat. Če samo izlivaš svinjarijo iz sebe na papir, je grozljivo: taki pisatelji samo prevalijo svojo sramoto nate – in kaj naj človek nato počne z njo? V tem je težava pisanja o sramotnih dogodkih: če samo priznaš občutek sramu in nič drugega, je nalezljiv. Najti je treba način, kako o teh rečeh pisati na način, da nista obe strani (pisec in bralec, op. n.) v zadregi, ker sodelujeta. Zdi se mi, da je skrivnost v tem, da pripoveduješ na duhovit način.“

Za vsak nov roman moraš postati drug človek
Morda drži krilatica, da ima vsak človek svojo zgodbo – ampak to je en sam roman. „Če si imel zelo zanimivo otroštvo ali če si začel pisati pozno v življenju, lahko morda o tem napišeš dve knjigi, ki imata nekakšno težo, s katerima (si) razložiš, kdo si in kaj tvoje življenje pomeni. Največ dve knjigi – če imaš talent, da ju dejansko napišeš. Če hočeš pisati naprej, se pojavi težava: kako se ne ponavljati.“

Če naj bi knjiga za bralca pomenila nekakšno izkušnjo, mora pred tem biti izkušnja za pisca, je Franznova misel, s katero se je pogovor nekako začel in končal. „Glavni izziv pisanja romanov je, postati človek, ki bo lahko napisal knjigo, ki jo hočeš napisati. Moraš se spremeniti. Če si isti človek kot takrat, ko si napisal prejšnji roman, boš še enkrat napisal isto knjigo. Lahko izbereš drugo temo, ampak vse skupaj ne bo imelo tistega naboja, pridiha nevarnosti, zaradi katerega je sploh zanimivo.“