V nasprotju z Jonathanom Franznom, proslavljenim avtorjem romana Popravki in nove uspešnice Freedom, ki je v Guardianu zapisal, da je bila prav sramota - večplastna sramota glede vsega, od spolne neizkušenosti do bežnega zunajzakonskega razmerja - tista, ki je ovirala dokončanje Popravkov in ki ga je privedla do točke, da je na leto napisal le 30 neuporabnih strani. Torej ni čudno, da ga je pisal skoraj desetletje.

"Moja pot je bila ovirana s sramoto. Sramoval sem se skoraj vsega, kar sem v zasebnem življenju počel zadnjih 15 let," piše. Sramoval se je svojega prvega zakona in ločitve. Sramoval se je svoje moralne izkrivljenosti in svoje spolne neizkušenosti, sramoval se je tega, da je bil "krvaveča in nebranjena oseba, namesto da bi bil stolp oddaljenosti in samoobvladovanja ter razuma, kakršna sta DeLillo ali Pynchon". Če kdo še ni dojel bistva: "Blatil sem se s sramoto zaradi moje nedolžnosti."

Dušo si je olajšal prek Chipa Lamberta
Povod za to je bil Chip Lambert, akademski drugi sin v osrčju romana Popravki, čigar karierno pot je zaustavilo katastrofalno razmerje. Podobno razmerje je zaznamovalo tudi Franznovo kariero: bežen skok čez plot z žensko, ki jo je spoznal med poučevanjem, pa čeprav ni bila ena izmed njegovih študentk. "Bilo je zelo nelagodno in nezadovoljivo razmerje ... zaradi njega me zdaj dobesedno zvija od sramote, če le pomislim nanj, in iz nekega razloga se je zdelo nujno potrebno, da o njem razgovorim v Chipovi zgodbi."

Razodetje je prišlo šele po zadnjem pogovoru s pisateljevo umirajočo materjo - "in to je bil eden zadnjih njenih darov: brezpogojno navodilo, naj neham toliko skrbeti, kaj si ona ali kdor koli drug misli o meni" - in s tem, da mu je pisateljski prijatelj David Means dejal: "Ne piši skozi sramoto, piši okrog nje." Franzen sicer ni vedel, kaj točno to pomeni, a bilo je dovolj, da se je leta 2001 rodil "bestseler", pozneje nagrajen z ameriško narodno knjižno nagrado, in roman, ki se je znašel v ožjem izboru za prestižnega pulitzerja.