Protagonistka te scene je bila tudi slovenska slikarka Ivana Kobilca in tako bralec skozi živo pripoved prijateljice Ivane Kobilce spozna še neodkrite delce življenja slovenske umetnice. Slikovita in pretresljiva zgodba bohemske intelektualke takratnega časa je avtentična in jo je mogoče v marsičem potrditi z dokumenti.

Slikarkin refleksivni osebni zapis pred bralca razgrne tudi problematiko položaja žensk, posebno umetnic, ob koncu 19. stoletja. Gradivo je zbrala in komentirala Ulrike Wolff-Thomsen, pri nas pa je izšla v prevodu Mance G. Renko.

Tesne prijateljske vezi med umetnicami
Rosa Pfäffinger je bila hči avstrijskega konzula v Damasku in Trstu in je del mladosti preživela v Podbrezjah na Gorenjskem, kjer je spoznala Ivano Kobilco. Njune prijateljske vezi so se skozi študijska leta v Münchnu krepile in obdržale vse do Ivanine smrti.

Na zasebni slikarski šoli v Münchnu je Pfäffingerjeva spoznala še Mario Slavono, Mario von Geyso in pozneje še Käthe Kollwitz. Od leta 1891, ko je postala bogata dedinja, je z Mario Slavono v Parizu živela v bohemski stanovanjski skupnosti, ki je sodila med najbolj provokativne socialne kroge konca 19. stoletja.

Idejni vodja je bil nemško-danski slikar in zbiralec umetnin Willy Gretor, ki se je v zgodovino umetnosti zapisal kot eden prvih kupcev Van Goghovih slik. V njihovi ožji skupnosti je živel še danski kipar Hans Dahlerup, prav kmalu pa so medse povabili Ivano Kobilco, ki se je v Gretorja zaljubila že ob svojem prvem obisku Pariza.

Razuzdanost, razsipnost in ljubosumje bohemskega življenja
Bralcu se skozi knjigo ponuja iskren vpogled v svetovljanski umetniški krog, v katerega so bila posredno vključena tudi znamenita literarna imena tistega časa, na primer pisatelja August Strindberg in Knut Hamsun, dramatik Frank Wedekind in založnik Albert Langen.

Poročilo obravnava obdobje med letoma 1887 in 1895. Začne se z vstopom Pfäffingerjeve na münchensko slikarsko šolo in konča z odhodom iz Pariza spomladi leta 1895. V rokopisu so vse osebe poimenovane s psevdonimom. Maria Slavona nosi ime Marie Schemenow, Ivana Kobilca je predstavljena kot Wera Slowenk, slikarka in pisateljica Marie Freiin von Geyso se skriva za imenom Mimus von Platen, poznejši znani založnik Albert Langen ima psevdonim Anton Lanner, osrednja osebnost Gretor pa je Harry Andersen ali Helgar.

Rokopis avtobiografskega poročila Dedni sovražnik ali Antihiša lutk Pfäffingerjeve, ki ga je Wolff-Thomsenova odkrila v zasebni zbirki, je, kot avtorica zapiše v uvodu, glede na kazalo nekoč obsegal 34 poglavij. Prvih deset poglavij, v katerih je Pfäffingerjeva opisala svoje otroštvo - pa tudi 12. in 15. poglavje - veljajo za izgubljene.

Predstavitev knjige v Narodni galeriji, ki jo je vodila prevajalka Manca G. Renko, se je zgodila na 88. obletnico smrti Ivane Kobilce.