Skrivoma zapisane pesmi iz druge svetovne vojne so le eden od tokratnih predlogov za branje iz zakladnice NUK-ovega arhiva, ki jih Žiga Cerkvenik iz Narodne in univerzitetne knjižnice vsak teden pripravlja za naše bralke in bralce.

Na MMC-ju skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico vabimo k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, ki jo prepaja več kot 800.000 enot gradiv. Zanimive so za šolo, študij, raziskovanje ali preprosto za krajšanje časa. Digitalna knjižnica Slovenije je ena največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopni na spletu.

Vabljeni k še enemu digitalnemu raziskovanju s pomočjo spodaj nanizanega izbora.

"Jaz tudi v trop, ki se poti in trudi, popisuje pota naše domačije, se uriniti želim!"
Potopis v slovenskem jeziku se je razmahnil približno 300 let po pionirskih delih Kuripečiča in Herbersteina v latinščini. Zgodnjima diplomatoma se sredi 19. stoletja pridružijo misijonarji, romarji in literati, ki so prek pisem v časopisju ter knjižnih izdaj svoje popotne dogodivščine prinašali slovenskim bralcem. Leta 1850 izide Potovanje po Beli reki Ignacija Knobleharja, o katerem smo že pisali in ki velja za prvi potopis v slovenskem jeziku. Že dobro desetletje prej je kot odgovor na številne prošnje, "de bi jim kaj od navad in sheg Amerikanskih Indijanov pisal", izšlo tudi odmevno delo Friderika Ireneja Barage. Popis navád in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike prinaša zgodovino ameriške celine od začetkov evropske kolonizacije, pa tudi natančne opise vseh vidikov življenja "divjih Indijanov". Po vsebini je sicer bolj etnološka študija kot opis potovanja, a izhaja iz iste strasti po spoznavanju in opisovanju neznanega sveta, ki je vodila tudi avtorje potopisov. Potopis je kmalu postal zelo priljubljen žanr tudi v periodičnem tisku, njihovo število pa se je v desetletju po Knobleharjevi knjigi tako namnožilo, da Fran Erjavec že leta 1859 lahko zapiše: "Na peščenem polju naše literature se med vsemi cvetlicami naj bolj obnaša potopis. Naši časniki so nam prinesli že veliko potopisov iz naše lepe domovine, in menda je nič več groblje po vsem Slovenskem, da bi ne bila že našla svojega Homera; le poti od Ljubljane do Šiške še ni nihče tako popisal, kakor zaslužuje ta pot." Krivico je seveda v nadaljevanju popravil in poskrbel za duhovit opis romanja v ljubljansko primestje.

"Zavolo, de le-ta papyr cilu prazen prez pisma ne ostane, sem le-te bessede perlužil"
Ne samo slovenski diplomati, romarji, misijonarji, raziskovalci in popotniki – tudi slovenske knjige so se po spletu takšnih ali drugačnih naključij pogosto znašle na najbolj nepričakovanih krajih. Kamor so včasih pripotovale na najbolj nenavadne načine. Tako smo leta 2008, ob 500. obletnici rojstva očeta slovenske knjige in knjižnega jezika, navdušeno prejeli novico, da so v Jeruzalemu odkrili odlično ohranjen izvod enega zadnjih del Primoža Trubarja. Noviga testamenta pusledni del, ki ga je Trubar izdal leta 1577 in sodi med njegove vsebinsko najbogatejše knjige, je bil do takrat ohranjen v zgolj štirih znanih izvodih zunaj Slovenije. Poleg prevoda drugega dela Nove zaveze vsebuje tudi Trubarjev uvod in številne opombe in komentarje, v katerih opisuje svoje ljubljansko obdobje, razmere s Turki, pa tudi razlike med balkanskimi narodi in celo meje ozemlja, na katerem žive Slovenci.

Kako natanko je delo prišlo v Izrael, ostaja skrivnost; toliko bolj, ker se je ohranilo skrito v platnicah stare knjige s področja prava. Knjigovezi so za dodatno zaščito knjige v platnice pogosto dodajali stare in "neuporabne" potiskane liste. Med restavriranjem dragocene pravniške knjige so tako naleteli na 416 nerazrezanih listov, ki so se po krajši raziskavi izkazali za delo slovenskega protestantskega avtorja. Lastnik se je izjemno najdbo sprva odločil obdržati v zasebni zbirki, nazadnje pa jo je bil zaradi osebnih okoliščin prisiljen prodati. Tako je knjiga po neverjetnem spletu srečnih in nesrečnih naključij nazadnje priromala v Slovenijo, v zbirko Narodne in univerzitetne knjižnice in med preostale zaklade slovenske protestantike.

"Dekle je na pragu stalo, svetle zvezde preštevalo"
Nekateri zakladi nam govorijo o presenetljivih tokovih mednarodne znanstvene in kulturne izmenjave, drugi pa pričajo o intimnih usodah njihovih avtorjev in pretresljivih okoliščinah, v katerih so nastali. Pred nekaj leti smo v NUK prejeli droben, a neizmerno dragocen dar – majhen zvezek, v katerega je komaj šestnajstletna Justina Marolt v delovnem taborišču Schwäbisch Gmünd v Nemčiji v letih 1941 in 1945 zapisovala slovenske pesmi. Do prihoda v taborišče, kjer je bilo takšno početje seveda prepovedano, je Justina rada vsak dan prepevala slovenske pesmi z družino. V svoj zvezek je zapisala tudi nekaj prej nepoznanih pesmi, kar daje drobni knjižici zares neprecenljivo vrednost.

"Napraviti narodni pesmi novo redakcijo se pravi, grešiti zoper narodno pesem; zapisati novo varijanto pa se pravi, pridobiti nov kamen za zgradbo poslopja narodne poezije"
Slovensko slovstvo ima svoje začetke v zgodnjem srednjem veku, stoletja pred nastankom prvih slovenskih knjig. Tudi pozneje, po iznajdbi tiska in oblikovanju knjižne slovenščine, se je pomemben del slovenskega kulturnega izročila širil s petjem, pripovedovanjem in prenašanjem od ust do ust. Marko Pohlin, pobudnik slovenskega literarnega preporoda, je bil v drugi polovici 18. stoletja prvi, ki je začel zbiranje starih slovenskih pesmi, a je njegova zbirka žal izgubljena. Leta 1807 Janez Anton Zupančič izda knjižico s slovenskim in nemškim besedilom ene najstarejših slovenskih ljudskih pesmi Pegam in Lambergar, v naslednjih desetletjih pa zbiranje ustnega slovstva hitro napreduje tako po številu zbirateljev kot tudi po sistematičnosti in metodologiji. V 19. stoletju izstopa zlasti delo Stanka Vraza in poljskega izgnanca Emila Korytka, ki sta leta 1839 izdala prvi knjižni zbirki slovenskih ljudskih pesmi. Naslednji pomemben korak predstavlja delo mladoslovenske skupine zbirateljev konec 19. in na začetku 20. stoletja na čelu s Karlom Štrekljem. Štrekelj je s pomočjo več kot 200 usposobljenih zbiralcev uredil izjemno zbirko skoraj 9000 ljudskih pesmi s celotnega slovenskega etničnega ozemlja in jih izdal v obsežni seriji knjig pod naslovom Slovenske narodne pesmi.

Novi geografski opis nadvse rodovitne vojvodine Štajerske
Avstrijski duhovnik, topograf in kartograf Georg Matthäus Vischer je z izdelavo velikega zemljevida Štajerske začel po dveh letih pogajanj z deželnimi stanovi, od katerih je potreboval dovoljenje za ogled gospostev, mest in trgov. Po petih letih dela na terenu je bil zemljevid leta 1678 naposled končan. Poleg za tisti čas zelo natančnega kartografskega prikaza, ki vključuje zemljepisna imena, prikaz reliefov, rudnih bogastev in drugih posebnosti, so še posebej zanimive bogate dekorativne ilustracije. Na levi strani zemljevida je bakrorez Trost upodobil veličastno kočijo z grbi dežele Štajerske in deželnih stanov. Veduta imaginarne krajine pod njo ponazarja naravna bogastva dežele in značilne panoge (rudarstvo, lov, ribolov idr.). Na desni strani najdemo ilustracijo nadangela Mihaela v boju z zmajem, ki predstavlja zmago nad turško vojsko leta 1664, pod njo pa imenitno kartušo z razlago simbolov, podobami kartografskih in merilnih instrumentov, pa tudi dva angela, ki skrivata kartografov osebni pečat. Levi nosi portret avtorja, desni pa podobo ribe, prispodobo za avtorjev priimek Vischer (ribič). Čudovite podrobnosti si lahko ogledate tudi na spletni razstavi kartografskih zakladov NUK.