Režiser je bil eden od udeležencev simpozija v Cankarjevem domu, kjer so spregovorili o literaturi Draga Jančarja. Pipan, ki režira aktualno predstavo po Jančarjevem romanu To noč sem jo videl, pravi, da predstava Jančarja "vrača v gledališče oz. kamor sodi”.

Pipan, ki je nastopil kot prvi referent, je v prispevku z naslovom Dramatizacija in režija Jančarjevih del spregovoril o treh pisateljevih delih, ki jih je v razponu 35 let režiral. Jančarjeve drame pa tudi romani se po Pipanovih besedah "tako prilegajo odru, da se uprizarjajo kar sami”.

Pipan se je prvič kot režiser z Jančarjevo dramatiko srečal leta 1888, ko je na oder Mestnega gledališča Ljubljanskega postavil dramo Klementov padec – dramsko rekonstrukcijo življenja in filozofije alpinista Klementa Juga. Ta drama je bila po Pipanovih besedah prelomnica za oba – za Jančarja je pomenila slovo od mladosti in gledališča. Kot je pojasnil, se je gledališče konec 80. let po Jančarjevem desetletju avtorju začelo odrekati, Jančar pa se je v dvomu o novem gledališču tudi odmaknil od njega in se po Pipanovih besedah "odzval klicu zgodovine".

Tone Partljič je nekoč zapisal, da je v središču predstave generacija "pred zaprtimi vrati", Pipan pa meni, da gre bolj za generacijo pred odprtimi vrati, ki ima prosto izbiro prihodnosti. Razume jo kot dramo o milenijski generaciji, ki pa je "pred zloveščo napovedjo, da se spremeni v množično žrtev".

Predstave Katarina, pav in jezuit iz leta 2005 se Pipan skoraj ne spomni, pravi. V spominu ima le podnaslov Pokrajina sna, ki nakazuje na sanjajoče osebe in posameznike, ki sanjajo tudi v budnosti. Po njegovih besedah gre za predstavo, ki "sproti s tkanjem tudi razpada kot v sanjah", to je verjetno tudi razlog, da se je ne spomni, se je pošalil.

Ravno nasprotno pa je z aktualno predstavo, ki je nastala v koprodukciji mariborske Drame. "Že v začetku sem vedel, da gre tokrat zares." Kot pravi, se je "napotil za avtorjem na tista žarišča in do tistih bolečih točk zgodovine, ki bodo skozi predstavo prebudile prenekatero reakcijo, tudi emocije".

O Jančarjevem delu je spregovoril tudi Gojko Božovič iz Srbije. Jančarja spremlja v treh vlogah, pravi: kot bralec, založnik in kritik. V prispevku Zgodovina in družba v povestih in romanih Draga Jančarja je spomnil, da se je pisatelj oblikoval še v času, ko je imela literatura še socialno funkcijo.

Sorodna novica Drago Jančar in Stefan Hertmans o prepletanju preteklosti in sedanjosti

Jančarjeva literatura se po njegovih besedah ne odteguje od velikih zgodovinskih dogodkov. Svoja dela vedno postavi v konkreten prostor, kjer spremlja tako neko zgodovinsko obdobje kot osebne drame posameznikov.
Literarni teoretik in kritik, raziskovalec Gašper Troha je nastopil s prispevkom Jančarjeva dramska pisava po letu 2000, literarna zgodovinarka in profesorica za slovensko književnost Mateja Pezdirc Bartol pa s prispevkom Dramatika Draga Jančarja – ko smo vsi.

Na simpoziju so nastopile tudi tri prevajalke Jančarjevih del. Prevajalka v francoščino Andree Lück-Gaye pravi, da se v slovenskem prostoru premalo govori o prevodih slovenskih avtorjev. Poudarila je, da gredo zasluge za prevode v francoščino zlasti malim založnikom, prevajalcem ter osebnostmi, kot je denimo Evgen Bavčar. Kot je povedala, so v Franciji prav z deli Jančarja spoznali slovensko literaturo. Borisa Pahorja Francozi poznajo zaradi osebnosti, za Vladimirja Bartola ne vedo, da je Slovenec.

Daniela Kocmut, ki živi v Avstriji, je spregovorila o svoji izkušnji prevajanja Jančarjevih del. Kot je poudarila, Jančarjeve like sanja, kar se ji ne dogaja pri drugih avtorjih. Kot najpomembnejše delo prepoznava roman To noč sem jo videl, ki je po njenih besedah opozoril na moč literature. Zakonca Hribar sta po zaslugi romana doživela posthumno rehabilitacijo, je pojasnila. Kot zanimivost je omenila, da je v Avstriji najbolj bran roman In ljubezen tudi. Roman je doživel že četrti ponatis knjige, kar je izjemen uspeh za slovensko delo, je poudarila. O Jančarjevih prevodih je spregovorila tudi hrvaška kritičarka in prevajalka Jagna Pogačnik, ki je analizirala Jančarjevo kratko prozo.

Jančar se je po končanih prispevkih zahvalil referentom in se pošalil, "da tega ne bi smel poslušati". Sporen mu je tudi naziv srečanja - simpozij. Te se po njegovem mnenju prireja "za ljudi, ki so že onkraj".

Simpozij pod naslovom Pogledi na umetnost Draga Jančarja se je sklenil s pogovorom med Jančarjem in srbskim pisateljem Aleksandrom Gatalico. Jančar je v pogovoru poudaril, da ne piše zgodovinskih romanov, ampak bolj o eksistencialnih stiskah posameznikov v določenem zgodovinskem obdobju. Pisatelja sta se med drugim dotaknila tudi sodobne realnosti. Jančar je dejal, da se od "globalne medijske norije" skuša distancirati. Pisatelji so po njegovih besedah opazovalci, ki znajo na zanimiv način kaj napisati, a so v današnjem času marginalci, saj je "več vreden vsak medijski komentator".

Dogodek je povezovala Ksenija Horvat.

Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov
Pisatelj, dramatik in esejist Drago Jančar (1948) velja za enega najbolj uveljavljenih in prevajanih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegova dela so prevedena v več kot 20 jezikov. Najprej je deloval kot urednik, lektor in korektor pri časopisu Večer, od leta 1981 in vse do svoje upokojitve 2016 pa je bil urednik in tajnik pri Slovenski matici.

Sorodna novica Ljubljanska premiera predstave, ki odvija "zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma"

Za svoja dela je prejel številna najvidnejša slovenska in mednarodna priznanja. Med drugim je kar večkrat prejel kresnika, in sicer za romane Zvenenje v glavi (1999), Katarina, pav in jezuit (2001), To noč sem jo videl (2011) in In ljubezen tudi (2018). Za roman To noč sem jo videl je prejel kresnika desetletja (2020). Leta 2020 je za svoj opus prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost.

"Velja tudi za enega najprodornejših družbenokritičnih premišljevalcev pri nas," so zapisali pri Beletrini, ki simpozij pripravlja v sodelovanju s Cankarjevim domom.