"Spraševal sem se, ali morda gre za namen trivializacije slovenskega romanopisja, za potrebo časopisa Delo, ki se je odločilo nagrajene romane objavljati v obliki podlistka, ali za zgolj neko prevzetno, vsekakor neodgovorno, nestrokovno domišljavost in duhovičenje katerega od članov žirije, ki je v to svojo populistično neumnost uspel potegniti tudi ostale žirante," je v svojem razmišljanju oster Žabot. "Zagotovo pa taka kriterija ustrezata predvsem trivializaciji romanopisja in podlistkarskemu romanu."

Arbitrarno, populistično in podcenjujoče merilo, ki izloča eksperimentalni roman
Ob izbiranju letošnjega nagrajenca se je sicer žirija očitno odrekla merilu "sodobnost tematike", opaža, ni pa se odrekla merilu "berljivosti". Zato bi bilo najbrž dobro, piše Žabot, tako romanopiscem kot tudi širši javnosti to merilo tudi podrobneje predstaviti. "Gre namreč za strokovno izrazito neopredeljen kriterij, ki niti v svoji polni niti polovični ... veljavi seveda ne zajema cele vrste svetovnih, evropskih in slovenskih romanopisnih vrhuncev, ki je za povrh lahko nedopustno arbitraren, subjektiven, populističen, povprečniški - ter podcenjujoč tako za slovensko literarno stroko in romanopisje kot tudi za bralce. Vsekakor pa lahko poljubno izključuje tako imenovano zahtevnejšo, tudi hermetično literaturo z eksperimentalnimi in inovatorskimi romanopisnimi komponentami vred - ki so za razvoj vrhunskega romanopisja nepogrešljive."

"Samo da se bere, saj je vseeno, kaj" - pa je res tako?
Škoda, ki jo taki - z Žabotovimi besedami - "rokohitrski, trivialni kriteriji" lahko povzročijo, do izraza pride tudi na drugih področjih - denimo na polju mladinske literature in bralnega razumevanja osnovnošolcev in dijakov. "Tudi "strokovnjaki" za mladinsko literaturo so namreč še do nedavnega močno povzdigovali pomen kriterija "berljivost" in ga celo razglašali z geslom: "Saj je vseeno, kaj otroci berejo, samo da berejo!" S tem pa so dosegli nič več in nič manj kot to, da je bralno razumevanje naših osnovnošolcev in dijakov porazno padlo. Ob nedvomno poraznih rezultatih mednarodnega preverjanja bralnega razumevanja pa sedaj ti isti "literarni strokovnjaki" seveda modro molčijo."

Žabot tako pričakuje, piše, da bo letošnja kresnikova žirija jasno opredelila merilo "berljivost" - "še preden doseže stopnjo gesla: Saj je vseeno, kaj Slovenci berejo, samo da berejo".

Žirija odgovarja: "Berljivost" ni odločilna
Miran Hladnik, ki je tretje leto zapored predsednik žirije za kresnika, na Žabotove pomisleke odgovarja, da je berljivost samo eden od kriterijev, ter da najbolj berljivi in najbolj brani romani praviloma niso v najožjem kresnikovem izboru.

Pojasnjuje, da pravilnik, ki določa delovanje kresnikove žirije, ne zavezuje k upoštevanju konkretnih kriterijev, iz dosedanjih utemeljitev pa je mogoče razbrati, da žiranti ocenjujejo zlasti jezik, slog, sporočilo, kompozicijo in berljivost.

Po Hladnikovih navedbah žiranti to počnejo "vsak po svoje v skladu z osebnimi bralskimi preferencami: kdor ima rad hermetična besedila, jih oceni višje, kdor pa da nekaj na atmosfero, sugestivnost in podobne učinke, ki branijo knjigo odložiti pred koncem (te učinke poimenuje zbirni izraz berljivost), da višjo oceno pač takim knjigam". Ker oceno oblikuje vsak zase doma, brez poznavanja stališč svojih kolegov, Hladnik verjame, da so ocene avtentične in končne sodbe v seštevku kar objektivne in verodostojne.

Tisti neprebavljivi pač padejo skozi sito
Dodaja, da na enak način kot njihovo ocenjevanje pripelje do izločitve najpopularnejših romanov, odreže iz ožjega izbora tudi romane na nasprotnem koncu istega merila, "to je tiste težko prebavljive proizvode, ki uspejo bralca izmučiti že po prvih prebranih straneh, bodisi s tematiko, ki se zdi relevantna samo piscu, bodisi s kalorično prezasičenim slogom".

"Kruta" pravičnost
Kresnikove nominacije in nagrade v zadnjih letih po Hladnikovih besedah "izkazujejo nemazohistični značaj ocenjevalcev, ki literature ne vidijo v ritualnem oziroma trpljenjskem zarisu nacionalne kulture, ampak na prijetnejši plati življenja". "Kadar je med odklonjenimi hermetiki kako poznano literarno ime, ki grozi z zamero, se blagemu žirantu utrne sočutna želja, da bi cenjenega poeta za tolažbo doletel vsaj ožji izbor, če ga že ne bere nihče, pa kaj ko nazadnje zmaga kruta aritmetika," dodaja Hladnik.

Prepričan je, da žirija z izločitvijo del, ki so samo zelo berljiva, pri drugih kriterijih pa so šibkejša ali šibka, ne dela hude škode, saj bralci popularnega berila najdejo do svojih avtorjev mimo takih in drugačnih nagradnih razpisov.

22 let zgodovine
Nagrado kresnik za najboljši slovenski roman si je zamislil prav Vlado Žabot in ji dal ime po poganskem mitološkem bitju, ki se je najraje pokazalo tedaj, ko je imelo sonce največjo moč. Prvič so jo podelili leta 1991 na Razkrižju ob Murinih mrtvicah, do leta 1996 je gostovala na domačiji Josipa Jurčiča na Muljavi, zdaj pa že vrsto let poteka na ljubljanskem Rožniku. Letos so za kresnika nominirani romani Potovci (Cvetka Bevc) založbe Franc-Franc ter štiri izdaje Študentske založbe - O znosnosti (Aleš Čar), Opoldne zaplešejo škornji (Zdenko Kodrič), Koliko si moja? (Andrej E. Skubic) in V četrtek ob šestih (Lucija Stepančič).