Francoski nobelovec Patrick Modiano pravi, da ima občutek, da že vse življenje piše isti roman. Zaradi zavzetega ukvarjanja s spominom ga pogosto imenujejo tudi Marcel Proust našega časa.

Duša Počkaj, znamenita slovenska igralka modernega sloga gledališke igre, bi 16. novembra praznovala 100. rojstni dan. Njene nadarjenosti za igralstvo in druge umetnosti, ki jo je kazala že v otroštvu, se spominja sošolka s takratne uršulinske gimnazije v Ljubljani. Paradiž nobelovca Abdulrazaka Gurnaha, britanskega avtorja afriških korenin, je saga, ki slikovito upodablja Afriko na pragu sprememb in ponuja premislek o svobodi in izgubi nedolžnosti. J. H. Prynne, poezijo razume kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja, kot neposreden vpogled v resnico, ki pa spodkopava samega sebe.

Žarijo dnevi. / Svit in mrak / hodita z roko v roki. / Prezreli kobuli / se s pokom / razletavajo / in brizgajo semena ... (Ivan Minatti)

Pesnik in prevajalec akademik Ivan Minatti je eden najznačilnejših predstavnikov prvega povojnega književnega rodu, izrazit intimist in lirik. V njegovi poeziji prevladuje melanholičen in elegičen ton, zato morda preseneča, da je med bralci tako priljubljena. Minatti je izšel iz partizanskega, toda bolj osebno razpoloženjskega pesništva, v petdesetih letih pa je z zbirko Pa bo pomlad prišla postal eden najizrazitejših predstavnikov povojnega intimizma. Pesmi za Literarni nokturno, ki je bil posnet leta 1999, je izbral pesnik sam, interpretiral jih je Slavko Cerjak.

Francoski nobelovec Patrick Modiano pravi, da ima občutek, da že vse življenje piše isti roman. V svojih delih se poglablja v spomine, njihovo bledenje in pozabo ter v nemir in tesnobo, ki ju ta pozaba poraja. Na njegovo ustvarjanje je vplivala ob njegovem rojstvu pravkar končana druga svetovna vojna, pa tudi odsotnost staršev med odraščanjem. Prvi roman je objavil pri 22 letih, od takrat jih je napisal približno 30. Tematika njegovih zgodb je pogosto iskanje lastne identitete, običajno so postavljene v povojni Pariz.

"Spreletel me je vtis, kot ostanki begotnih sanj, ki jih poskušate priklicati, ko se zbudite, da bi sestavili celoto. Videl sem se, kako hodim po temnem Parizu in porinem vrata te stavbe na Ulici Cembacérès. Oči se mi na hitro zaslepijo in nekaj sekund ne vidim ničesar, v takem nasprotju je ta svetloba s temo od zunaj. Iz katerega obdobja je to? Iz časov, ko sem se imenoval Pedro McElvoy in sem se vsak večer vračal sem?"

Odlomke iz romanov Ulica Boutiques obscures (prev. Mojca Schlamberger Brezar), V kavarni izgubljene mladine (prev. Nadja Dobnik), Dora Bruder (prev. Jaroslav Skrušný) in Nočna nezgoda (prev. Aleš Berger), v Literarnem večeru v režiji Igorja Likarja interpretirajo Uroš Maček, Željko Hrs in Brane Grubar.

16. novembra mineva 100 let od rojstva Duše Počkaj, velike slovenske dramske, filmske ter televizijske in radijske igralke. Medtem, ko na programu Ars poteka cikel radijskih iger, v katerih je naslovne vloge upodobila Duša Počkaj, bomo v oddaji Spomini, pisma in potopisi poslušali zapis Mete Krečič, v katerem se spominja svojih gimnazijskih let, ko si je z Dušo Počkaj delila šolsko klop. Kot boste lahko slišali iz zapisa, je že v najstniških letih kazala izrazit talent za igralsko umetnost – in ne le zanjo, temveč še za marsikatero drugo kreativno početje.

Paradiž je prvo, v slovenski jezik prevedeno delo Abdulrazaka Gurnaha, britanskega avtorja afriških korenin, prejemnika Nobelove nagrade za literaturo, ki mu jo je komisija podelila za brezkompromisno in sočutno razgaljenje učinkov kolonializma in usode beguncev v prepadu med različnimi kulturami in celinami. Roman se močno naslanja na zgodovinska dejstva in bralcu odstira pogled v zgodnje 20. stoletje vzhodne Afrike. Odlomku iz romana Paradiž v interpretaciji Blaža Šefa lahko prisluhnete v oddaji Izbrana proza.

Poezijo Jeremyja Halvarda Prynnea, znanega kot J. H. Prynne, številni poznavalci vidijo kot najdrznejša pesniška dela povojne angleške poezije. Prynne poezijo razume kot zgled univerzalnega in estetskega načina spoznavanja, kot neposreden vpogled v resnico, ki pa spodkopava samega sebe. V tem prepričanju temeljijo tudi njegova raziskovanja pesniškega jezika, ki ga avtor pogosto pripelje do skrajnih meja. V zbirki Pesmi dnevne svetlobe (1968), se je Prynne ukvarjal s formalnimi problemi sintakse in položaja subjekta, ki so jih njegovi pesniški postopki naredili neizogibne.