Literarna zgodovinarka Claire Harman, ki je pred kratkim izdala knjigo o drugi slavni sestri Brontë, Charlotte, v njej med drugim ugotavlja, da je imela Emily številne značajske poteze, ki jih danes povezujemo z Aspergerjevim sindromom: bila je izjemno nadpovprečno inteligentna, a tudi zelo okorna v družabnih položajih; ni marala hoditi od doma, obstajajo pa tudi zgodbe o njenih nenadnih izbruhih jeze in nemoči.

Nepredvidljiv značaj
Enega izmed teh izbruhov je zapisala prva biografinja Charlotte Brontë, Elizabeth Gaskell. Leta 1857 je v svoji knjigi popisala, da je bil ubogi družinski pes "na pol slep in pretresen", ker ga je Emily udarila po gobcu za kazen, ker je pomazal sveže oprano perilo. Gaskellova je sicer incident uporabila kot ilustracijo "moči Emilyjinega značaja".

"V resnici je to prav strašljivo," je za britanski Guardian komentirala Harmanova. "Mislim, da so se Charlotte in preostali v resnici prav bali Emily. Po mojem mnenju je bila aspergerjevska osebnost. Bila je genialna in premogla je ogromno domišljijske svobode ... Zamejevati Emily, varovati Emily, ne se bati Emily - to je bil velik projekt za celotno gospodinjstvo. Absolutno fascinantna osebnost je."

Vse tri sestre Brontë, Charlotte, Emily in Anne, so veljale za samotarke, a Emily je hodila od doma s še težjim srcem kot Charlotte. Nekaj časa so se zato ukvarjale tudi z načrtom, da bi v svojem domačem Haworthu odprle šolo.

Harmanova sicer ostro zavrača teorijo, še piše omenjeni časopis, da so vsa dela sester delo ene same izmed njih (nekateri zgodovinarji trdijo celo, da je del Viharnega vrha napisal njihov brat, Branwell). "Že to, da je bila Emily Brontë, je bilo dovolj. Bila je neverjeten genij. Ena izmed težav, ki sem jih imela s pisanjem knjige o Charlotte, je bila misel: 'Čakaj, že to, da si sestra Emily Brontë, je najbrž dovolj, da o tebi napišejo knjigo, mar ni?'"

Več kot samo romantična štorija
"Ljudje imajo o Emily zelo sentimentalne predstave. Pravijo, da je njihov najljubši romantični roman Viharni vrh, v resnici pa je v knjigi ogromno nasilja, ogromno elementov, ki jih sama nikakor ne bi uvrstila v romantiko."

Avtorica Viharnega vrha je celo vrsto značajskih potez podedovala od svojega očeta, je prepričana zgodovinarka. "Otrokom je ponudil neizmerno širino: nanje se je preneslo njegovo zanimanje za aktualne tematike. Najraje od vsega so otroci sedeli pred kaminom in prebirali poročilo iz parlamenta. V tem pogledu so bili nenavadna družina in oče jih ni intelektualno omejeval. Bil pa je zelo hladen možakar, nenavaden v čustvenem pogledu. Očitno je bil silen egomanjiak in mislim, da tudi kanček aspergerjevski."