Jonathan Jones, britanski umetnostni kritik, ki je bil tudi član žirije za Turnerjevo nagrado, pravi, da umetnostni zgodovinarji sicer vedo za tekmovanje, a se doslej z njim še nihče ni ukvarjal v knjigi. Njegovo delo The Lost Battles: Leonardo, Michelangelo and the Artistic Duel that Defined the Renaissance, ki prihaja na police knjigarn te dni, opisuje ta dramatični in odločilni trenutek v umetnostni zgodovini.

Odločitev firenških uradnikov, da je Michelangelo boljši, je dala zalet karieri mlajšega umetnika in ga poslala na zmagovalno pot ključnih naročil v Rimu. Leonardo pa je pristal na stranskem tiru, čeprav je bil bolj uveljavljen v umetniških krogih, in končal na francoskem dvoru, zaradi česar so nanj italijanski umetniški zavetniki gledali zviška. Jones je za Reuters povedal: "Dvoma, da je šlo za tekmovanje, skoraj ni. Firenška renesansa je bila obsedena s tekmovanjem."

Vlada naročila konkurenčni freski
In tako je prišlo do rivalstva med dvema velikanoma umetnosti. Na prelomu iz 15. v 16. stoletje je firenška vlada umetnikoma naročila konkurenčni freski: Leonardovo Bitko pri Anghiari in Michelangelovo Bitko pri Cascini, od katerih naj bi se ena znašla v dvorani mestne palače. Nobena izmed slik ni bila dokončana in obe sta izgubljeni, preživeli sta delno skozi gravure in skice. A Jones ne dvomi, da je Michelangelo postal zmagovalec natečaja in si okrepil sloves, Leonardova zvezda pa je začela ugašati.

S tem, ko je firenška vlada Michelangela predstavljala kot genija, ki ustvarja veliko sliko bitke, mu je pomagala zagotoviti izjemno pomembno naročilo, poslikavo Sikstinske kapele, pravi Jones. "Zelo pomembno je bilo, da je Leonarda na tem tekmovanju sesul v prah in zato danes nanj gledamo kot največjega umetnika vseh časov ... Leonardo, ki je bil takrat zagotovo najslavnejši od vseh, ni dobil nobenih naročil več v Rimu, saj so gledali nanj kot na tistega, ki se na tekmovanju ni izkazal."

Zgodovina do Leonarda prijaznejša
Jones pravi, da je goreče tekmovalna atmosfera renesančno umetnost popeljala do višav, a hkrati škodila karieram nekaterih umetnikov, medtem ko je spodbujala druge. Prepričan je tudi, da bi, če bi Leonardovo sliko bitke častili tako kot sliko njegovega tekmeca, zgodovina italijanske umetnosti zavila v temnejšo, bolj vznemirljivo smer. "Izgubljena slika bitke je bila njegova mojstrovina in je predstavljala nekakšno nasprotje renesansi. Če bi se umetniki zgledovali po Leonardu, bi bilo lahko veliko stvari v naslednjih 200 do 300 letih drugačnih."

In čeprav je dveletno tekmovanje, ki se je končalo leta 1506, Leonardo končal kot poraženec, Jones verjame, da je bila zgodovina do njega prijaznejša. Na vprašanje, kdo je zanj večji umetnik, je Jones odgovoril: "Med pisanjem knjige sem si tolikokrat premislil. Oba sta bila genija brez primere. O tem, da je Michelangelo takrat zmagal, ni dvoma, a Leonardo je bil zgodovinski zmagovalec."

"Michelangela so stalno častili, a odkar so v 19. stoletju začeli urejati, prevajati in popularizirati Leonardove zapise, smo spoznali Leonarda tudi kot znanstvenika, ne le kot umetnika. Zato je Leonardo Michelangela najbrž sklatil s prestola. V mojem srcu je končni zmagovalec Leonardo," končuje Jones.