Richard Brox je trenutno nemara najslavnejši nemški brezdomec zaradi svoje skoraj 300 strani dolge knjige Brez strehe nad življenjem. Biografija nekega brezdomca (Kein Dach über dem Leben. Biographie eines Obdachlosen). "Pogosto so postelje vlažne od urina tvojega predhodnika, stranišča pa nimajo vrat," Brox opiše stanje v zasilnih zavetiščih. "V številnih ustanovah se brezdomci obravnavajo kot zadnji izmeček. To ni vredno človeka," dodaja 53-letnik, ki meni, da "vsak človek potrebuje priložnost". "Nekateri potrebujejo tudi drugo priložnost."

Tri desetletja brezdomstva, prelita v biografijo
V Mannheimu rojeni Brox živi na ulici že 30 let, svoje izkušnje pa je prelil v knjigo, ki jo je v zbirki rororo izdala založba Rowohlt, ki se ponaša z dolgoletno tradicijo. V knjigi ne gre za poenostavljeno obračunavanje z oblastmi, pa tudi s samim seboj ne, še manj pa za zlagano romantično prikazovanje "svobodnega" življenja na ulici. "Poulično življenje je brutalno težko, vse si moraš priboriti," pravi Brox, ki za zdaj, čeprav je njegova knjiga prodajna uspešnica, še zmeraj nima stalnega prebivališča.

Očitno se tudi ne obeta pravljični razplet njegove življenjske zgodbe, saj prihodkov od knjige ne bo zadržal zase: "Tantieme od prodaje želim vložiti v hospicu podobno ustanovo za oskrbo." Izpostavlja, da večina brezdomcev, ki trpi zaradi raka ali aidsa, umre samih v kateri izmed bolnišnic. "Te ljudi želim pospremiti na njihovi zadnji poti," je povedal za nemško tiskovno agencijo DPA.

Tudi sicer si želi, da bi se razmere v zasilnih zavetiščih izboljšale in da bi bila ta nadzorovana 24 ur na dan ter da bi odpravili večposteljne sobe. "Številni, ki prenočujejo na prostem, se sploh ne odpravijo v te nastanitvene objekte, saj se bojijo nasilja in poniževanja. Kdor potrebuje zaščito, je mora biti tudi deležen," je prepričan.

Že desetletno prijateljstvo z novinarjem
Brox je imel pozimi vsaj to srečo, da je lahko nekaj najbolj mrzlih mesecev preživel pod streho raziskovalnega novinarja Günterja Wallraffa. Spoznala sta se leta 2008 in skupaj posnela film Pod ničlo (Unter Null), ki se je poglobil v življenje brezdomcev. Takrat so se med njima spletle prijateljske vezi in občasno odigrata tudi partijo šaha, glede česar se Brox pošali: "Večinoma zmagujem jaz, vendar postaja vse boljši." Wallraff je napisal tudi predgovor k njegovi knjigi, ki je izšla lanskega decembra.

Rojstni Mannheim je zanj hkrati vir navdiha in bolečine. Tukaj je kot najstnik prvič poskusil kokain in tukaj je kmalu po smrti svojih staršev leta 1986 zaradi deložacije izgubil stanovanje. "To je bil prelomen korak, ki je vse privedel do slabe točke. Če bi mesto Mannheim slišalo moje krike na pomoč, stvari ne bi šle tako daleč." Svojo odvisnost od mamil je financiral s tako rekoč kurirskimi storitvami od enega preprodajalca do drugega. Večkrat je prišel v navzkrižje z zakonom, tudi zaradi tako preprostih zadev, kot je vožnja brez vozniškega izpita, pa tudi zaradi bančnih goljufij, zaradi česar je bil tudi obsojen.

Konec novembra leta 1989 ga je pritisk neusmiljene življenjske situacije pripravil do tega, da je že stal na mostu v Mannheimu in razmišljal o samomoru. Vendar se je odločil drugače in se odpravil v državno bolnišnico v Heidelbergu ter se podvrgel zdravljenju odvisnosti od mamil. Od poletnih mesecev leta 1990 je čist in takrat si je za novi cilj postavil "osvojitev" novih zveznih dežel. "Zid na vzhodu je prav takrat padel - in pri meni tudi tako rekoč," je še povedal.

Svitanje ustaljenega družinskega življenja
90. leta preteklega stoletja opisuje kot čisto srečo, nato pa je njegova partnerica zanosila. Brox si je sprva predstavljal, da se bo lahko vključil v buržujsko življenje, vendar – kot pravi danes – v glavi ni bil zrel za to. Še pred porodom je zapustil mater svojega otroka in tudi pozneje ni imel stikov s svojo hčerko. To svojo potezo pojasnjuje z demoni iz svojega otroštva. Njegovi starši so namreč preživeli grozote koncentracijskega taborišča, vojna pa je za seboj pustila močne travme, zaradi česar je bil starševski odnos do otroka zelo otežen. Kot otrok je v stanovanju spal na hodniku. "Šlo je za čisti brezup, zelo mi je bilo hladno - pri srcu in v telo."

Ustanovitev spletnega portala "hotelov za revne"
Sicer je Brox med brezdomci že dolgo znan kot njihov glasnik, sam pa se pogosto opiše kot "popotnik brez domovine". Leta 1999 se je lotil projekta, v okviru katerega je na spletu zaživel še danes obstoječ aktualen seznam zavetišč v Nemčiji, ki jih Brox tudi ocenjuje. "To je neke vrste preizkus hotelov za revne," še pove v smehu.

"Koliko moči je moral ta človek zastaviti, koliko brezen je moral prečkati, da je lahko ustvaril to ganljivo biografijo!" je med drugim zapisal novinar Wallraff v predgovoru. Knjiga Brez strehe nad življenjem je poleg osebne izpovedi predvsem lekcija o temni strani sodobne družbe in njenem kdaj tudi zavestnem zanemarjanju tistih in tistega, kar se ne poda zgodbi o uspehu zahodnjaškega sloga življenja.