V ponedeljek se je začel knjižni sejem. Ob tej priložnosti na podkastu Številke gostimo pisatelja in založnika dr. Sama Ruglja, ki pa je spregovoril tudi o drugih temah − od ljubezni do filma, teka in obiskovanju gora. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju spodnjega povzetka.

Za uvod številsko vprašanje: ste v življenju opravili več izletov v hribe in gore, prebrali več knjig ali pogledali več filmov?
Ojej, nimam prav točnega odgovora na to vprašanje, nikoli nisem delal teh izračunov, nimam niti narejenih spiskov za vsako od teh tem. V hribe in izlete hodim praktično, odkar sem shodil, malo resneje pa gotovo od tretjega leta. Sodeč po žigih v slovenski transverzali, sem Pohorje prehodil že pri štirih letih. Bolj ali manj sem šel na tovrstne izlete vsak konec tedna, na začetku s starši, pozneje sam, s taborniki, z dekletom, ženo, otroki, prijatelji ... V 50 letih se je gotovo nabralo nekaj tisoč izletov.

Sorodna novica Petnajst let Bukle za 15.000 knjig

Knjige sem začel brati pozneje v osnovni šoli, v to me je vpeljala mama. Najprej sem bral kratke knjige. Hodili smo v knjižnico, domov smo nosili na kupe slikanic in kratkih knjig, ki jih prebereš v uri ali še prej. Ta dinamika branja knjig je zato najprej hitra, ko pa preideš na debelejše in resnejše knjige, vsaka terja več časa. Gotovo sem jih prebral več kot izletov. Filme sem začel gledati najpozneje. Skoraj 20 let sem jih gledal zelo intenzivno, praktično vse, kar je bilo pri nas na sporedu, tudi na festivalih. Film zahteva relativno manj časa. Pod črto sem pogledal največ filmov, sledijo knjige in izleti.

Zakaj imate radi knjige?
Pomemben dejavnik je družinsko okolje. Moji starši so bili s knjigami tesno povezani, mama me je kot majhnega vodila na ure pravljic v knjižnico, ki je bila blizu doma. To je bil prvinski stik s knjigo. V srednji šoli sem bolj sistematično začel brati. Zgodbe so me pritegnile, spomnim se klasičnih pustolovskih knjig (Vinetou, Bobri), nato pa odraslih zgodb (Metulj). Te knjige so razvnele mojo domišljijo. Sledilo je obdobje študija farmacije, še vedno pa sem imel potrebo po branju in ustvarjanju osebne knjižnice.

V profesionalni odnos pa sem stopil po letu 2000, ko je naša založba začela izdajati brezplačno revijo o filmu Premiera, kjer smo iz osebnih afinitet predstavljali tudi nove knjige v slovenščini. Urednik pri Mladinski knjigi Aleš Berger mi je začudeno pisal, zakaj v filmski reviji pišemo tudi o knjigah. Začeli smo uresničevati idejo in leta 2001 izdali prvo knjigo, šlo je za moje zbrane tekste iz Sobotne priloge Dela. Od takrat se s knjigami ukvarjam poklicno. Najprej je bilo to bolj kot hobiprogram, ob koncu tedna smo začeli to dodatno delo, zdaj pa smo prehodili pot, ko se s knjigami tudi v okviru delovnega časa ukvarjamo bolj poglobljeno.

Sorodna novica Branje knjig je osnova izobraženega, radovednega in empatičnega človeka

Bralni pospešek ste dobili po koncu srednje šole. Kaj se takrat zgodi? Raziskave kažejo, da približno polovica (odraslih) Slovencev v enem letu ne prebere niti ene knjige.
To je bolj ali manj točen podatek. Odgovor na to vprašanje je lahko preprost ali kompleksen. Dejavnikov je več: družba, organiziranost, čas, ki ga imamo na voljo, število ljudi, ki ima sploh čas brati knjige, to je vendarle časovno potratna dejavnost. Pri meni osebno je bil odločilen družinski dejavnik, da sem povezan s knjigami. Po raziskavah sta dva ključna elementa. Prvi je družina, kamor ne spadajo le ožji družinski člani, lahko imate teto, ki redno prinaša knjige. Pomaga, če so knjige na primer v knjižni omari, a to ni dovolj. Če knjige tam mirujejo, so za okras in se z njimi nič ne dogaja, to ne bo imelo vpliva na navduševanje nad knjigami. Pomaga to, da se s knjigami aktivno nekaj dogaja. To pomeni, da so v pretoku, mama vzame knjigo in iz nje bere, otroci vidijo, da starši knjige res berejo in si vzamejo čas. O knjigah se potem debatira, kupi se nova knjiga, da otroci spremljajo, kaj izhaja na njihovem področju ... Če doma negujemo rastline, jih presajaš, to dobro vpliva nanje, enako velja za knjige.

Drugo okolje pa je šolski vpliv v najširšem smislu. Ne le učitelji, ampak tudi prijatelji. Če si del družbe, ki bere, si menjava knjige, se o njih pogovarja, je to vse dobro. Prijatelji še bolj vplivajo na to, ali bo nekdo bral kot pa starši. Vrstniki, ki berejo literaturo, ki zanima tvojo generacijo, je gotovo pomemben pospešek pri branju knjig. Vzgojno-izobraževalni sistem pa je obvezen element v človekovem odraščanju. Slovenščina, slovnica, književnost in literatura so obvezni elementi, enako velja za tuje jezike. Zelo pomembno je, kakšnega učitelja imaš. Vse to polovico ljudi spremeni v bralce, polovico pa ne. Če to želimo spremeniti na bolje, so potrebni dolgotrajni procesi.

Sorodna novica Manca G. Renko: V Sloveniji izdanih preveč knjig

V Sloveniji v enem letu izide približno 5000 knjig. Nekateri menijo, da je to preveč, ker potem boljša dela ne pridejo do izraza.
Ko v istem stavku omenite knjige in preveč, postanem izjemno slabe volje. Ta teza se je prvič začela omenjati pred leti. V svoji knjigi Krčenje se ukvarjam s slovenskim založništvom, pisal sem tudi o tem. Stavek '5000 knjig je preveč' je zelo bombastičen. Vse te podatke statistično obdelajo v NUK-u in jih sporočajo javnosti. Vodijo podatke po žanrih, številu knjig posameznega založnika ... Vsako leto za te podatke prosita samo dva človeka, eden sem jaz, drugi pa nekdo z Gospodarske zbornice, ki je te številke potreboval za potrebe knjižnega sejma. Če te številke dobro pregledujeva samo dva, potem drugi precej govorijo na pamet, to je vsaj moje izhodišče.

5000 je res približno pravilna številka. Pred desetletjem smo imeli tudi 6000 knjižnih naslovov, zdaj je to padlo, a poglejmo si strukturo knjig. Približno tisoč knjig so učbeniki, s katerimi se aktivno ukvarjajo štiri založbe. Sem štejemo tudi nove izdaje istih učbenikov in ponatise ter delovnih zvezkov. V Sloveniji je približno 1500–1600 različnih založnikov, ki so v enem letu izdali knjigo, sem štejemo tudi vse knjige v samozaložbi. Polovica teh izdaja le eno knjigo, še četrtina pa morda le dve knjigi. To so izdaje, ki jih bolj ali manj v knjigarnah ni, ker so to priložnostne izdaje, izdaje v samozaložbi, zborniki ob raznih priložnostih (neki gasilski zborniki ali podobno). Teh knjig niti ne vidimo, ko gremo v knjigarno. V Mladinski knjigi, kjer knjige prodaja večina založnikov, prodajo morda 2500 do 3000 knjig. Dva tisoč knjig torej ne pride niti v prodajo. Ne moremo reči, da so te knjige odveč, to so neke lokalne prodaje.

Lahko se osredinimo na knjižne naslove, ki izhajajo v okviru profesionalnih založb. Neka institucija je založba, če izda knjigo vsak mesec ali pa vsaj na dva meseca. Potem prvenstveno počneš najbrž nekaj drugega. Znotraj tega obstaja veliko specializiranih institucij, ki izdajajo knjige, ki jih spet ne vidite v knjigarnah. Založba Filozofske fakultete izda približno 100 knjig. Velike založbe izdajajo ogromno ponatisov. Svojčas je veljalo, da je Mladinska knjiga vsak drugi dan izdala en ponatis. Vse to je spet šteto v evidenco kot nova knjiga. Knjige lahko izidejo v trdi in mehki izdaji, kar se spet šteje kot nov izvod, torej kot dve knjigi. Vse to umetno napihuje končno številko.

Približno 15 let vsak teden za Vikend napišem recenzijo knjige, objavljenih je bilo tako več kot 700 kratkih recenzij. Skušam skrbeti, da imam vsak teden noviteto, to je eno merilo, drugo pa je, da je knjiga namenjena širšemu krogu bralcev, da ni preveč žanrska ali strokovna. V poletnih mesecih imam težave, saj težko dobim novo knjigo. 5000 je videti velika številka, vsaj za enega človeka, da pregleda vso produkcijo, za skupnost pa to ni veliko.

Knjižni sejem je drugič zapored v spletni obliki. Kaj to pomeni za to industrijo?
Amazon je bil tipičen razbijalec in uničevalec zidanih knjigarn. Hotel je zavzeti trg, kar mu je v veliki meri tudi uspelo. Ogromno zidanih knjigarn v ZDA in Angliji je propadlo tudi zaradi njih in nižjih cen. Precej manjših knjigarn je bilo finančno uničenih. A tudi oni so ugotovili, da knjige brez živega stika avtorja in bralcev ne gredo. Pred leti so zato začeli odpirati zidane knjigarne. Seveda lahko knjige prodajamo po spletu. A avtor in bralec sta živi osebi, živa interakcija je pomembna, zdi se mi, da postaja vedno pomembnejša. Ljudje so pri nas veliko bolj pripravljeni kupiti knjigo domačega avtorja, če imajo z njim stik. Če imajo predstavitev knjige na knjižnem sejmu, v neki knjižnici ali knjigarni, ljudje pridejo poslušat in se pogovorit. Sam sem napisal 15 knjig, imel sem veliko stika z bralci, ljudje se hočejo s tabo pogovarjati, nekdo je knjigo prebral in želi povedati svoje mnenje. Želijo si neposredne interakcije.

Sorodna novica Miha Kovač: Knjiga je čudovit trening za empatijo

Če sejem eno leto ni organiziran, ima knjiga kot civilizacijski produkt veliko inercijo. Tiskane knjige so dolgo časa v obtoku. En 'manjši mrk' na področju interakcij ni usoden. V zadnjem letu in pol nismo bili deležni le dveh odpovedi sejmov, odpadlo je veliko živih prireditev. Ko so se knjigarne lani odprle po prvem valu, smo se založniki bali, kaj se bo zgodilo, a ljudje so se vrnili, so se odzvali in knjige kupovali tudi prek platform posameznih založnikov. Videti je bilo, da je vse v redu in relativno normalno. Zdaj je sejem v klasični obliki odpadel že drugič. Tak sejem je res zelo naporen, srečanj in prireditev je res veliko. Za tak tip založb je odsotnost sejma katastrofalen. Sejemsko ponudbo sicer daš na splet, ljudje se odzovejo, a to je neprimerljivo z osebnim stikom. Sem zelo žalosten in razočaran, da sejma ni v fizični obliki, a se moram s tem sprijazniti.

Ljubezen do hoje v hribe in gore ste dobili zgodaj od svoje družine. Če malemu otroku nekaj preveč na silo želimo 'prodati', se mu to lahko priskuti. Ste pri tem imeli kdaj težave pri svojih treh otrocih?
Kar se tiče športnih dejavnosti, sem vse to doziral zelo po kapljicah. Vsi otroci so že pred 10. rojstnim dnem na maratonu pretekli 10 kilometrov. Najmlajša hčerka je pri osmih letih po svoji želji že šla na Triglav. Če bi lahko še enkrat odigral to starševsko vlogo, bi vse to doziral še počasneje, bolj igrivo in neformalno. Šele na ta način človeku omogočiš, da se v tako dejavnost, kot je tek, spusti res spontano. Odnos šole do teka je zelo slab, otroke v okviru telesnih kartonov učimo teči na 60 in 600 metrov. Obe razdalji spodbujata hitrost in tekmovalnost, torej rezultat, ki se meri. Ni dovolj spodbujanja, da bi samo malo tekli. Otroci zlahka tečejo 10 km/h. Če pa morajo teči 20 km/h, kot se predvideva na 600 metrov, pa so hitro utrujeni.

Vaš oče je bil znani psihiater Janez Rugelj, ki je deloval z alkoholiki. Njegova pristopa sta bila strogost in disciplina. Je bil tak tudi do vas?
Midva sva skupaj živela do konca osnovne šole. Imel je strogost, vseeno pa je razlikoval med poklicem in družino. Del zdravljencev je k njemu prišel, ko drugje niso našli rešitev. Pogosto so k njemu prišli alkoholiki, ko so jim žene dale ultimat 'k Ruglju ali pa greva narazen'. Oče jih je sprejel, se z njimi ukvarjal in jih dal v svojo 150-člansko skupino. Tu je res vladala strogost. Od dneva, ko si prišel v skupino, nisi smel več piti alkohola in kaditi, moral si izpolnjevati določene obveznosti (pisanje dnevnika in mesečnika, udeleževati se sestankov večkrat na teden). Skupaj si za to porabil do osem ur, obvezati si se moral, da boš za eno stopnjo povišal izobrazbo, se začeti ukvarjati s tekom in branjem knjig, da boš v treh letih prehodil slovensko planinsko transverzalo ... Za koga to ni bilo sprejemljivo. Poleg osnovne službe si dobil dodatno zelo aktiven angažma, s katerim si se moral ukvarjati. Oče je zahteval, da je poleg zdravljenca sodeloval še član ožje družine. To je bil res poln angažma, kar pa je sam promoviral tudi z lastnim zgledom. Od vsakega zdravljenca je pričakoval, da ga bo vsaj na enem področju prehitel. Ko sem leta 2014 v Radencih tekel maraton, sem tam srečal enega njegovih zdravljencev. Spomnil me je na to pravilo, zapomnil si je, da je moj oče zadnji maraton tekel pri 60 letih, zato je ta zdravljenec tekel maraton do 61. leta. To je lep primer, kako je deloval z načeli in lastnim zgledom.

Bili ste prvi direktor Koloseja. Pandemija je zarezala tudi v filmsko industrijo, pretočni kanali so vse močnejši, televizijska produkcija je res bogata.
Ne vemo še, kaj se bo zgodilo. Trenutno imamo še premalo podatkov, ki bi nam dalo upanje, da se bo film nadaljeval v kinu, v obliki, ki smo je bili deležni že prej. Pomisliva na primer Ridleyja Scotta, ta režiser je posnel velike filme: od Gladiatorja do Iztrebljevalca. V dveh mesecih prihajata ven dva filma, najprej je bil na sporedu Poslednji dvoboj. Šlo je za zgodovinski spektakel z relativno dobro zasedbo. To je bil komercialno velik kostumski film, ki pa je po vsem svetu pogrnil, producentom bo naredil velik minus. Ta primer kaže, da je pandemija pri resnejšem občinstvu, ki je predstavljalo pomemben del obiska v kinu, zelo spremenila njihove navade ogleda filmov.

Sorodna novica Štefančičeva dopolnjena knjiga Zadnji film 2.0 vzbudi željo, da bi si filme ogledal vnovič

Pretočne platforme so to izkoristile, iz naslonjača lahko vsak teden gledaš nove filme, novo serijsko produkcijo. V zadnjih 5–10 letih smo se začeli vse bolj zapirati v domove. Pred 20 leti smo imeli po lokalih kartice felix, imeli smo revijo Premiero ... Predvidevali smo, da gredo ljudje ven, kjer so lahko to dobili. Enako velja za Buklo, za katero se predvideva, da jo greš iskat. Knjigo na drugi strani običajno konzumiraš doma. Film se je temu začel prilagajati, konzumiraš ga lahko v kinu, kjer je še vedno fetiš platna in učinkov (določenih filmov drugače ne moreš videti). Gre za celoten ritual, da z nekom izbereš film, greš v kino, ga doživiš, greš na pijačo in se o njem pomeniš. Gre za zaokrožen dogodek. Med filmom si odklopljen od omrežij, ne gledaš telefona ... Doma se filmi gledajo drugače, ustaviš predvajanje, greš na WC, si narediš sendvič, morda preveriš elektronsko pošto, vse je razbito. Posledica tega je jasna, ljudje po enem letu več ne vedo, kaj so gledali, kdo je režiser, kdo je bil morilec ...

Eruditsko znanje filmov, kot ga ima Marcel Štefančič, s katerim sva skupaj v kinu videla nekaj tisoč filmov, se izgublja. Marcel pravi, da veliko ljudi piše o filmu, ko pa obstajajo živi dogodki, debate o filmu, pa ti ljudje nočejo sodelovati. Marcel meni, da njihovo znanje večinoma izvira iz interakcije z računalnikov, iz glave težko govorijo. V Sloveniji imamo nekaj ljudi, ki so relativno starejšega datuma, ki imajo svetovno zgodovino filma v glavi, veliko pa je priložnostnih piscev, ki lahko marsikaj poglobljeno napišejo, a le s pomočjo računalnika.

Sorodna novica Kozma Ahačič: Če znanstveniki ne bomo glasni, ne bo nihče motiviran, da kar koli spremeni

Koga ali kaj bi pohvalili s #PohvalaNaDan?
Ob pripravi revijo Bukla opravim kar nekaj intervjujev. Človek, ki bi ga rad izpostavil, je Kozma Ahačič, imeli ga bomo na naslovnici Bukle. S svojim delom ustvarja res dobre reči, pozitivne za slovenski narod kot celoto. Je avtor knjige, ki ima arhaičen naslov Stati inu obstati, gre za pregled 50 slovenskih tiskanih knjig, gre za začetek slovenske tiskane besede. Vrača se v preteklost, študira ta začetek, je eden od urednikov slovarja slovenskega knjižnjega jezika 16. stoletja. Po drugi strani pa ni samo zgodovinar, je urednik portala Fran, ki ga uporablja praktično vsak, ki piše v slovenščini. Kot človek združuje zelo unikaten zgodovinsko-sodobni pristop, na neki način zelo kakovostno opravlja svoje delo v javnem sektorju. Velikokrat kritizirajo zaposlene v javnem sektorju, da manj delajo. Ni nujno, odvisno od ljudi, nekateri pa delo v javnem servisu izkoristijo tako, da ustvarijo produkte in platforme, ki jih lahko vsakdo iz topline svojega dela uporablja v vsakem trenutku.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Kako deluje na začetku tedna.
− Čas služenje vojske, kjer je prebral ogromno knjig.
− Obdobje hiperinflacije in kupovanja knjig.
− Branje dramskih del v srednji šoli.
− Anglosaški in hrvaški knjižni trg.
− Finančni vpliv pandemije na njegovo založbo.
− Zakaj so njegovi otroci malo rezervirani do teka.
− Kako sta z očetom prvič skupaj tekla maraton v Radencih.
− Kombiniranju teka in hoje na maratonih.
− Štiri leta je deloval v Leku, kako danes gleda na farmacijo.
− V tem tisočletju še ni obiskal zdravnika.
− O filmu Hiša Gucci in o ambicioznih filmih, ki zahtevajo višji proračun.
− Odnos z Marcelom Štefančičem.
− Lanska knjiga leta Plan B, ki jo je uredil.
− V rubriki Štafeta je odgovoril na vprašanje, ki mu ga je zastavila prejšnja gostja Anja Mager.
− Osebna izpoved.