Kulturne participacije so se številni sociologi, filozofi in pedagogi lotili tako z vidika analize vrednot in izobraževalnega sistema kot tudi socioekonomskih dejavnikov, pri katerih imajo veliko vlogo družina in digitalni mediji.

Pomagali bi lahko spletni vplivneži
Čeprav njihove analize potrjujejo, da je kulturno delovanje praviloma pogostejše med vsestransko aktivnimi mladimi ter tistimi, ki so brez partnerja oz. otrok in ki živijo v urbanem okolju, so hkrati ugotovili, da bi ob primerni javni prometni infrastrukturi, motiviranju s strani spletnih zvezdnikov – tako imenovanih “influencerjev” – in usmerjeni promociji kulture na družbenih omrežjih spodbudili tudi bolj neodločene mlade iz urbanih in podeželskih okolij, da bi se pogosteje udeleževali kulturnih dogodkov.

Glede na izredno povečanje uporabe računalnika in telefona med mladimi, ki je že pred epidemijo dosegla neslutene razsežnosti, nas ne čudi, da kot udeležbo na kulturnem dogodku mnogi navajajo tudi ogled videa na YouTubu, Instagramu in Facebooku.

V članku Kvalitativni vpogled v kulturno participacijo mladih v Sloveniji sta Andrej Kirbiš in Monika Lamot zbrala njihove poglede na definicijo kulture in njihove predloge za večje vključevanje mladih v kulturne aktivnosti. Skupaj s stališči učiteljev in kulturnih delavcev sta avtorja to povzela v zadnjem poglavju z naslovom Kulturna participacija mladih v Sloveniji: priporočila odločevalcem. “Na državni ravni je tako pomembno, da se krepita kulturna participacija in kulturno udejstvovanje odraslih, saj se tako lahko poveča tudi kulturni angažma mlajših generacij. Spodbujati je treba tudi branje knjig, npr. s popusti in oglaševanjem pozitivnih učinkov branja ter z oglaševanjem, da je branje knjig denimo način preživljanja prostega časa staršev skupaj z otroki," sta med drugim zapisala.

Kulturna potrošnja in odnos do cepljenja
V poglavju Makrodejavniki kulturne participacije mladih v Evropi sta Andrej Kirbiš in Marija Javornik Krečič ugotovila, da širše ozračje kulturne potrošnje v državi odločilno prispeva h kulturni potrošnji mladih. V zaključku sta zapisala: “Ugotovili smo, da so mladi Evropejci bolj aktivni kulturni potrošniki kot odrasli Evropejci in da je med mladimi v starosti do 34 let zgolj 15,8 odstotka “pasivnih”, med odraslimi, starimi 35 let in več, pa dobra tretjina.”

Čeprav so imeli avtorji poglavja Kulturni kapital, avtoritativni vzgojni stil in razvojni izidi mladih v meddržavni primerjalni perspektivi najboljši namen ugotoviti preplet dejavnikov vzgoje, zdravja in kulturnega kapitala ter zapolniti raziskovalno vrzel preteklih raziskav z analizo desetih držav jugovzhodne Evrope, so s svojo raziskavo odprli le še več vprašanj in vrzeli.

Avtorji so se namreč analize lotili preveč črno-belo in vanjo vključili še raziskavo o pozitivnih pogledih na cepljenje mladih, ki je nastala v času epidemije covida. Precej hitro so prišli do zaključka, da izobrazba pri mladih ni povezana s stališči do cepljenja, medtem ko naj bi mladi, ki pogosteje obiskujejo muzeje in galerije, imeli bolj pozitivna stališča do cepljenja.

Kavzalnost in dogmatičnost
Številni grafi v zborniku Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi so za razumevanje zelo zahtevni, da ne rečemo pretežki, interpretacija dognanj pa zelo dogmatična in kavzalna v smislu prehitre potrditve, da se ena lastnost mladih povezuje z drugo, ta s tretjo in tako naprej, kar deluje v korist tezam, ki jih raziskovalci že na začetku želijo potrditi.

Edini, ki je poudaril problematiko ideološke paradigme kulturnih politik, je filozof Boris Vezjak, ki v uvodu svojega članka z naslovom Primerjava kulturnih politik v izbranih državah citira sodobnega ekonomista Tylerja Cowena: “Danes se večina pomembnih del v filmu, glasbi, literaturi, slikarstvu in kiparstvu prodaja kot blago. Sodobna umetnost je kapitalistična umetnost in zgodovina umetnosti je boj za vzpostavitev trgov.”

"Pogrešamo bolj kritično držo do upravljanja mladih z digitalno tehnologijo"
Monografija, ki se zaključuje z recenzijama Sama Uhana s Fakultete za družbene vede in Gorazda Kovačiča s Filozofske fakultete, je analitično gradivo, ki služi kot pomožno delo učiteljem, vzgojiteljem, kulturnim delavcem in najrazličnejšim pedagoškim svetovalcem, ki si prizadevajo dvigniti kakovost življenja mladih in jih spodbuditi k večjemu udejstvovanju v kulturi.

Pri tem pa vseeno pogrešamo bolj kritično držo do upravljanja mladih z digitalno tehnologijo, v kateri niti učitelji niti zaposleni v kulturi ne vidijo ničesar problematičnega, temveč zaznavajo le njene pozitivne vrednosti tako z vidika izobraževanja kot z vidika kulturnega udejstvovanja.

Pomanjkljivost zbornika Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi je v manku kritične samorefleksije, medtem ko je njegova odlika v pragmatični predstavitvi konstruktivnih predlogov mladih, ki si želijo t. i. visoko kulturo čim bolj približati širši družbi.